VSM Sklep I Cp 814/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) zahtevala, da se toženi stranki (v nadaljevanju: toženec) naloži odstranitev betonskih korit za rože na parceli z ID znakom ... 196/11, ter da se tožencu v bodoče prepove s takšnimi motitvenimi dejanji posegati v posest tožnika, pri čemer je toženec v primeru ponovnega motenja posesti tožniku dolžan plačati kazen v višini 5.000,00 EUR (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan v 15 dneh tožencu plačati stroške postopka v višini 1.447,77 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik nima ekonomskega interesa za posestno varstvo. Ko je sodišče prve stopnje opravilo ogled, so bila sporna betonska korita že prestavljena za 30 cm proti hiši, zaradi česar je bila služnostna pot za 30 cm širša, kot ob vložitvi tožbe. Sodišče ni upoštevalo dejanskega stanja ob vložitvi tožbe, ampak dejansko stanje ob ogledu na terenu dne 1. 7. 2025. Toženec je s postavitvijo betonskih korit tožnikovo izvrševanje služnosti bistveno oviral, kar pomeni, da je imel tožnik najmanj ob vložitvi tožbe ekonomski interes za posestno varstvo. Betonska korita tudi tako, kot so postavljena danes, bistveno zožujejo pot in posegajo v izvrševanje služnosti ter posest, ki jo je imel tožnik, saj onemogočajo normalen dostop intervencijskim službam ter vozilom za dobavo energentov. Ne glede na to, da obračanje pred garažo ni izrecno vknjiženo v zemljiško knjigo, je tožnik s svojim vozilom obračal pred garažo vse odkar je imel vknjiženo služnost in je posledično izvajal posest. Odkar so postavljena betonska korita je obračanje močno oteženo, za večja vozila pa onemogočeno. Toženec takšni posesti tožnika do motilnega ravnanja ni nasprotoval, niti ni takšnim navedbam v postopku ugovarjal. Napačna je ocena sodišča, da betonska korita znatneje ne ovirajo izvrševanja služnosti, saj so v praksi določena vozila tudi širša od 260 cm. Pot je v ožjem delu široka 290 cm, kar pomeni, da je le 30 cm širša od najširšega vozila, od vozila do ovire pa je na vsaki strani 15 cm, kar terja posebno previdnost pri vožnji. Zraven tega je treba upoštevati, da je na eni strani živa meja, ki se pogosto razraste in zožuje pot, kar je tudi razlog, da pot nikoli ni bila tik ob mejni črti oziroma tik ob živi meji, ampak je bila malo zamaknjena od roba, da se zaradi žive meje vozila niso poškodovala.

Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3Toženka je na pritožbo odgovorila. V odgovoru na pritožbo se zavzema za potrditev sklepa sodišča prve stopnje in graja pritožbene navedbe tožnika. Zahteva povračilo stroškov za odgovor na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobena od navedenih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

6Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevati dejansko stanje, kot je bilo ob vložitvi tožbe in ne dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno ob ogledu dne 1. 7. 2025. O utemeljenosti tožbenega zahtevka odloča sodišče glede na odločilna dejstva, ki so nastala do konca obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, to je do konca glavne obravnave.¹ Če tožbeni zahtevek ob koncu obravnavanja ni več utemeljen, ga je treba zavrniti, ne glede na to, ali je bil utemeljen v času, ko je bila vložena tožba.² Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je pri odločanju upoštevalo značilnosti poti (potek in širino), kot so bile ugotovljene ob ogledu dne 1. 7. 2025, pri čemer nobena od strank ni zatrjevala, da bi se pot v času med ogledom in koncem glavne obravnave spremenila, tožnik pa v pritožbi tudi sam navaja, da so betonska korita še danes postavljena tako, kot so bila postavljena ob ogledu 1. 7. 2025.

7Tudi obstoj ekonomskega interesa tožnika za posestno varstvo je sodišče prve stopnje pravilno presojalo glede na trenutek oziroma stanje ob koncu glavne obravnave. Ali je tožnik imel ekonomski interes za posestno varstvo ob vložitvi tožbe ni pomembno in na končno odločitev ne vpliva. Če tožnik ob koncu glavne obravnave ekonomskega interesa za posestno varstvo (več) nima, mu sodišče posestnega varstva ne more nuditi in mora njegov tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče prve stopnje je v 19. točki izpodbijanega sklepa obrazložilo, zakaj šteje, da tožnik ekonomskega interesa za posestno varstvo nima, posledično pa je pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo.

8Sodišče prve stopnje je pri sprejemu odločitve v obravnavani zadevi ustrezno izhajalo iz izhodišča, da tožnik izvršuje posest kot služnostni upravičenec, služnostnemu upravičencu pa je posestno varstvo zagotovljeno le v obsegu, ki ustreza vsebini stvarne služnosti.³ Stvarna služnost pomeni poseg v lastninsko pravico vsakokratnega lastnika služečega zemljišča, zato jo je treba izvrševati na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (prvi odstavek 219. člena SPZ), vsak poseg v njeno izvrševanje s strani lastnika služeče nepremičnine pa ne upravičuje posestnega varstva. Služnostni upravičenec je upravičen do posestnega varstva le, če dejanje lastnika služeče nepremičnine preprečuje ali pomembneje otežuje izvrševanje služnosti.

9Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da zoženje služnostne poti s postavitvijo betonskih korit, pri čemer širina služnostne poti še vedno omogoča hojo in vožnjo z vsemi vozili, ne predstavlja motilnega ravnanja, ki bi preprečevalo ali pomembneje oteževalo izvrševanje služnosti. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je služnostna pot v najožjem delu široka 290 cm, največja dovoljena širina vozil pa je 260 cm,⁴ je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča po služnostni poti možna vožnja, ki od povprečnega voznika ne terja posebne previdnosti.

10Tožnikova pritožbena navedba, da so v praksi določena vozila širša od 260 cm, je zgolj pavšalna, saj tožnik ni navedel, katera so ta vozila, ki naj bi bila širša od 260 cm in s katerimi bi želel izvrševati služnost. Nesporno je, da tožnik služnostno pot uporablja za potrebe dostopa do stanovanjskega objekta in ne morebiti industrijskega objekta, proizvodne hale, delavnice ipd., za kar bi potreboval dostop za vozila, ki presegajo največjo dovoljeno širino in so torej neprimerna za redni promet. Vozila intervencijskih in dostavnih služb, ki jih tožnik omenja v pritožbi, pa morajo ustrezati zahtevam glede največje dovoljene širine vozil, kar pomeni da niso širša od 260 cm in lahko po služnostni poti, široki (najmanj) 290 cm, vozijo brez težav.

11Iz slikovnega gradiva v spisu in navedb strank je razvidno, da stanje ceste ne omogoča vožnje z veliko hitrostjo (kar še toliko bolj velja za večja vozila), pri nižji hitrosti vožnje pa je tudi odmik 15 cm od ovire na vsaki strani še zadosten. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da bodo vozila največje dopustne širine, glede na namen uporabe poti, po poti praviloma vozila izjemoma oziroma redkeje. Za vozila, ki bodo po poti vozila redno, pa bo, upoštevaje običajne širine osebnih vozil in vozil dostavnih služb, ki znašajo okoli 200 cm do 220 cm, odmik vsaj 35 cm na vsaki strani od ovire, kar je ustrezno in od povprečnega voznika ne zahteva nobene posebne previdnosti.

12Tožnik v pritožbi nadalje trdi, da je oviran pri obračanju pred garažo, za kar že sam priznava, da služnosti sploh nima. Ne glede na to pritožbeno sodišče na tem mestu ponovno izpostavlja, da je posestno varstvo upravičeno le, če je izvrševanje služnosti pomembneje oteženo. Ne zadošča torej, da mora biti tožnik pri manevriranju nekoliko bolj pozoren, ker je prostora za obračanje vozila manj. Po oceni pritožbenega sodišča tožnik ne opisuje nobenih okoliščin, zaradi katerih bi bilo izvrševanje služnosti pomembneje oteženo.

13Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je na eni strani služnostne poti živa meja, ki se lahko razraste in zoži služnostno pot. Sodišče odloča glede na stanje ob koncu glavne obravnave in pri odločanju ne more upoštevati vsake možne spremembe v prostoru, do katere bi nekoč lahko prišlo.

14Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka. Toženec je zahteval povračilo stroškov za odgovor na pritožbo, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da njegov odgovor ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi, zato strošek zanj ni bil potreben (155. člen ZPP). Glede na navedeno tudi toženec krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).

¹ L. Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list RS, Ljubljana, 2002, str. 317.
² VSL Sklep II Cp 1432/2008 z dne 4. 3. 2009.
³ VSRS Sklep II Ips 749/2005 z dne 22. 2. 2007.
⁴ Sodišče prve stopnje se je sicer sklicevalo na Pravilnik o dimenzijah, masah in opremi vozil (Ur. l. RS št. 24/96), ki več ne velja, vendar širine vozil enako ureja Pravilnik o delih in opremi vozil (Uradni list RS, št. 16/22 in 58/22).