VSM Sklep I Cp 213/2023

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženec) naložilo, da najkasneje naslednji delovni dan po prejemu tega sklepa vzpostavi prejšnje stanje tako, da z nepremičnine ID znak: parcela 1 odstrani vsa štiri betonska korita za rože in tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) omogoči hojo in vožnjo z motornimi vozili, mu prepovedalo v bodoče s takšnimi motitvenimi dejanji posegati v posest tožnika (I. točka izreka) ter mu še naložilo, da v 15. dneh tožniku povrne pravdne stroške v znesku 855,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). V delu, v katerem tožnik zahteva, da je toženec v primeru ponovnega motenja posesti tožnika dolžan tožniku za vsako nadaljnje motenje plačati kazen v višini 5.000,00 EUR, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

2Toženec s pravočasno pritožbo izpodbija navedeni sklep v I. in III. točki izreka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so korita postavljena na površino, ki jo je tožnik uporabljal za dostop do svoje nepremičnine, in navaja, da je ogradil svoje zemljišče na delu, kjer se tožnik nikoli ni vozil, saj tam nikoli ni bilo poti, zato tam tudi ni mogel imeti posesti. Prav tako navaja, da je pot, po kateri vozi tožnik, še vedno ista, kar izkazujejo barvne fotografije, ki jih je v dokazne namene predložil toženec, o tem pa se je lahko sodišče prve stopnje prepričalo tudi na ogledu. Leva kolesnica še vedno poteka po isti poti, kot je potekala pred postavitvijo betonskih cvetličnih korit, le desna stran je zožana, vendar ne do te mere, da bi bila vožnja ovirana, še manj pa onemogočena. Tožnik tekom postopka ni trdil, da se sedaj mora voziti po spremenjeni poti, temveč je ves čas zatrjeval, da mu je pot onemogočena. Služnostna pot v naravi ni odmerjena, zato je za predmetno zadevo ključno, da pot obstaja in ni ovirana, o čemer se je sodišče prve stopnje prepričalo na ogledu. Tožnik se lahko še vedno neovirano pelje po poti, ki je dovolj široka za vsa vozila, tudi za tovorna vozila. Po prepričanju pritožbe je zato odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec pretirano posegel v posest tožnika, napačna. Toženec tožniku ni onemogočil uporabe gramozirane ceste in tudi ni posegel v služnostno pravico hoje in vožnje na sporni nepremičnini, temveč je s postavitvijo cvetličnih korit zgolj zaščitil svojo lastninsko pravico na predmetni nepremičnini, na kateri je zaradi neobzirnega izvrševanja služnosti začela nastajati škoda. Prav tako navaja, da se je v skladu s pravili načela najmanjše obremenitve (prvi odstavek 219. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ) imetnik služnosti dolžan sprijazniti zgolj z nebistvenimi spremembami služnosti, o katerih govorimo takrat, kadar njeno izvrševanje zaradi teh sprememb ni bistveno prizadeto ali ogroženo in nova pot dosedanjemu namenu povsem ali vsaj v glavnem ustreza (prim. VSRS Sodba II Ips 64/2020). Nasprotuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da sklicevanje na odločbo VSL Sklep II Cp 174/2021 za predmetno zadevo ni uporabno. Dejansko stanje po mnenju pritožbe ustreza predmetni zadevi, kjer pot tudi ni bila jasno začrtana in ustaljena, ampak se je tekom uporabe napravila pot, ki pa ni vedno potekala po točno določeni isti širini, da bi lahko rekli, da gre za začrtano pot, ampak je včasih potekala bolj levo, včasih bolj desno, in sicer zaradi odloženega gradbenega materiala, parkiranega traktorja, prikolice, priključkov, avtomobilov in včasih odloženih kmetijskih pridelkov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da ga v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

3Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in zahteva povračilo stroškov.

4Pritožba je utemeljena.

5V skladu s 350. v zvezi s 366. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobena od navedenih absolutnih bistvenih kršitev ni podana, je pa sodišče prve stopnje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

6Služnostni upravičenec ima lahko položaj posestnika, v tem obsegu pa mu je zagotovljeno posestno varstvo tudi proti lastniškemu posestniku, ki prav tako izvršuje posest na služeči stvari. Vendar je položaj služnostnega upravičenca tak, da lahko izvršuje samo tisto dejansko oblast nad stvarjo, ki ustreza vsebini stvarne služnosti. Izvrševanje služnosti je pravno urejeno v določbi 219. člena SPZ. Po prvem odstavku navedene zakonske določbe se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar. Zato je lahko izvrševanje dejanske oblasti nad služečo stvarjo predmet posestnega varstva le v takšnem obsegu.¹

7Do sodnega varstva pred motenjem posesti po 33. členu SPZ je upravičen tisti, ki dokaže, da je imel pred motenjem posest stvari, da je bila posest zares motena, da je bila tožena stranka tista, ki je v posest posegla, da njeno ravnanje res pomeni motenje, in da je to protipravno. Izkazani morajo biti vsi navedeni elementi, ki jih je treba ugotoviti in oceniti glede na okoliščine konkretnega primera.

8Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženec postavil betonska korita na del gramozirane poti, ki jo je tožnik uporabljal za hojo in vožnjo za potrebe dostopa do svoje nepremičnine in tako premaknil traso služnostne poti, s tem pa je protipravno spremenil obstoječe posestno stanje, zaradi česar je tožnik po presoji sodišča prve stopnje upravičen do sodnega varstva pred motenjem posesti. Z vprašanjem, ali širina še obstoječe (ožje) poti omogoča izvrševanje služnosti, torej ali je služnostna pravica hoje in vožnje tožnika sploh ovirana, pa se v dokaznem postopku ni ukvarjalo (dokazni predlog toženca za zaslišanje prič v tej zvezi je zavrnilo), saj je ocenilo, da to ni bistveno za odločitev v predmetni zadevi.

9Po ustaljeni sodni praksi vsako poseganje v stvarno služnost še ne (more) pomeni(ti) tudi posega, ki bi opravičeval sodno varstvo. To je (lahko) le takšno ravnanje, ki služnostnega upravičenca znatneje ovira pri izvrševanju njegove omejene stvarne pravice; poseg mora biti takšen, da bodisi preprečuje ali v precejšnji meri otežuje izvrševanje vsebine služnosti. Zato se za pravno upoštevno motenje ne šteje ravnanje, ki sicer posega v dotedanji način izvrševanja služnosti, vendar nanj bistveno ne vpliva; vsaka (neznatna) sprememba dejanskega stanja še ne pomeni motenja ali odvzema posesti v pravnem smislu (32. člen SPZ).²

10Dejstvo, da je toženec na del gramozirane poti, ki jo je tožnik uporabljal za hojo in vožnjo za potrebe dostopa do svoje nepremičnine, postavil betonska korita³, v posledici česar tožnik na tem delu poti ne more več izvajati posesti, torej samo po sebi še ne pomeni, da je tožnik upravičen do sodnega varstva pred motenjem posesti. Presoditi je treba tudi, ali naveden poseg preprečuje oziroma v precejšnji meri otežuje izvrševanje vsebine služnosti tožnika.

11Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj glede na okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, ne da bi pri tem pretirano poseglo v strankine ustavno zagotovljene pravice (3. točka 365. člena ZPP, 1. odstavek 355. člena v zvezi s 366. členom ZPP). V kolikor bi se pravno relevantna dejstva o intenzivnosti posega v stvarno služnost tožnika prvič ugotavljala šele v pritožbenem postopku bi bila kršena pravica obeh pravdnih strank, da sodišče prve stopnje po oceni vseh izvedenih dokazov naredi celovito dokazno oceno, ki bo lahko podvržena morebitni pritožbeni graji v skladu s pravico do dvostopenjskega sojenja in učinkovito pravico do pritožbe (25. člen URS). Pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena URS pa z razveljavitvijo izpodbijanega sklepa po mnenju pritožbenega sodišča ne bo kršena.

12Sodišče bo moralo v novem sojenju ustrezno dopolniti dokazni postopek in ugotoviti, ali ugotovljeno ravnanje tožnika znatneje ovira toženca pri izvrševanju njegove stvarne služnosti, nato pa ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

¹ VSRS Sklep II Ips 749/2005 z dne 22. 2. 2007.
² Primerjaj VSRS Sklep II Ips 669/2007 z dne 1. 10. 2009, VSL Sklep I Cp 4722/2010 z dne 6. 1. 2011, VSL Sklep I Cp 389/2013 z dne 28. 8. 2013, VSL Sklep I Cp 2342/2017 z dne 21. 3. 2018,VSL sklep II Cp 483/2020 z dne 25. 5. 2020.
³ Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjal, da tožnik ni vozil po spornem delu nepremičnine, zato pritožbene navedbe, da je tožnik ogradil svoje zemljišče na delu, kjer se tožnik nikoli ni vozil, saj tam nikoli ni bilo poti, zato tam tudi ni mogel imeti posesti, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Poleg tega tudi pritožba navaja, da je desna stran sporne poti ožja zaradi postavitve betonskih korit.