220. člen SPZ

Revizija se dopusti glede vprašanj: - Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da lahko tožeča stranka, ki ni več služnostna upravičenka (ni več lastnica gospodujoče nepremičnine), veljavno enostransko odstopi od celotne pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti (brez utemeljenega razloga oziroma iz okoliščin na svoji strani) in s tožbo na tej podlagi zahteva ugotovitev prenehanja veljavnosti pravnega temelja, na podlagi katerega je nastala stvarna služnost, ki je še vedno vpisana v zemljiško knjigo in se še vedno izvršuje? - Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da s pogodbeno določbo: "stvarno služnost iz 2. člena te pogodbe dovoli lastnik zemljišča v korist služnostnega upravičenca oz. njegovega pravnega naslednika za čas funkcioniranja objekta - poslovno-parkirne garažne hiše "..."", čas trajanja služnostne pravice ni določen oziroma določljiv in da se šteje, da je pogodba o ustanovitvi služnostne pravice sklenjena za nedoločen čas?

Revizija se dopusti glede vprašanj: - Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da sme prvotni lastnik gospodujoče nepremičnine odstopiti od Pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 19. 5. 2003, po tem, ko mu je ostala le še zaveza plačevanja nadomestila za plačilo služnosti, lastninsko pravico na gospodujoči nepremičnini pa je prenesel na novega pridobitelja, pri čemer pri prenosu svoje lastninske pravice ni poskrbel, da bi njegovo zavezo plačevanja prevzel pridobitelj lastninske pravice, ki bo odslej deležen vseh koristi od služnosti? - Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožničina odpoved pogodbe po 333. členu OZ pravno učinkovita, ker je bila po tej pogodbi služnost ustanovljena "za čas funkcioniranja objekta poslovno-parkirne garažne hiše", kar je štelo za nedoločen čas, saj je štelo, da gre za opredelitev razloga ustanovitve in namembnosti služnosti in ne zamejitev trajanja služnosti?

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno stališče pritožbenega sodišča v izpodbijani odločbi, da je Pogodbo o ustanovitvi služnosti z dne 19. 5. 2003 mogoče odpovedati na podlagi določbe 333. člena OZ - in da je torej odpoved tožeče stranke z dne 7. 3. 2019 pravno učinkovita?

Tretji odstavek 31. člena ZVEtL-1 določa, da se za druge izvedene pravice, ki so v času učinkovanja zaznambe postopka v zemljiški knjigi vpisane na nepremičnini kot celoti, z odločbo o vzpostavitvi etažne lastnine ugotovi, da omejujejo lastninsko pravico na zemljiški parceli, ki predstavlja skupni del stavbe. Upoštevaje navedeno materialnopravno določilo je sodišče prve stopnje predlagateljev predlog za izbris stvarne služnosti utemeljeno zavrnilo.

Iz pogodbe izhaja, da je možna odstranitev bazne postaje sistema GSM najpozneje v roku treh mesecev po prenehanju opravljanja telekomunikacijske dejavnosti. Zato bi tožeča stranka morala najprej s tožbo doseči, da bi drugopogodbena stranka prenehala opravljati telekomunikacijske dejavnosti, kajti šele nato sledi odstranitev bazne postaje GSM na stroške druge pogodbenice ter vrnitev zemljišč v prvotno stanje. Kot je razvidno iz prej navedene obrazložitve sodišča prve stopnje bazna postaja še vedno obratuje, zato njena odstranitev po tožbenem zahtevku še ni mogoča. Res je, da je bila s pogodbo z dne 12. 6. 2008 ustanovljena negativna služnost, v 2. členu pa je bilo dogovorjeno tudi, da se prepove podaljšanje obstoječih pogodb, ki bi omogočale oziroma onemogočale vknjižbo izvedbe negativne služnosti. Kljub takšni prepovedi sta toženi stranki nato služnostno pogodbo podaljšali še za 10 let. To sta storili - sklenili na podlagi Sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij; pogodba št. MB7321 in sta ugotovili, da je S. d.d. z izjavo z dne 17. 5. 2014 uveljavil pravice iz 9. člena osnovne pogodbe do trajanja pogodbenega razmerja za nadaljnjih 10 let tako, da pogodbeno razmerje določ

Za prenehanje služnosti na podlagi 222. člena SPZ ni odločilno, ali je bila tožena stranka leta 2005, ko je kupila gospodujočo nepremičnino, dobroverna, saj njen subjektiven odnos nima pravno relevantnega vpliva. Izvrševanje služnosti poti je prvi objektivni zunanji znak za presojo njene koristnosti, vendar neizvrševanje služnosti poti v določenem obdobju nujno ne pomeni, da služnost sploh ni (več) koristna. Služnost poti za gospodujočo nepremičnino je še vedno koristna. V obravnavani zadevi ne gre za ponovljen postopek, saj odločitve o podrednem zahtevku doslej še ni bilo in gre zgolj za nadaljevanje istega postopka glede podrednega zahtevka, o katerem prej še ni bilo meritorno odločeno. Odvetniku pripada ena sama nagrada za postopek tudi za ponovljen postopek, kar velja tudi za materialne stroške.

Nevarnost zdrsa terena je nastopila kot posledica izvrševanja služnosti in nevzdržavanja poti, zaradi česar je potrebno izvesti ustrezno sanacijo brežine oz. stabilizacijo pobočja. Očitno je šlo za kontinuiran proces vse od vzpostavitve služnosti dalje, in "spremenjene okoliščine", na podlagi katerih je tožnik utemeljeval zahtevek za prenehanje služnosti, niso posledica ničesar drugega kot dolgoletnega izvrševanja služnosti po flišnatem zemljišču in posledica zlivanja meteornih vod na pot.

Zaradi kasnejše ukinitve dela javne poti, na katero se je neposredno navezovala priposestvovana služnostna pravica poti, na podlagi zakona pridobljena služnostna pravica tožene stranke ne more prenehati.

Če se služnost izvršuje v manjšem obsegu, kot je njena vsebina, je mogoče delno prenehanje stvarne služnosti zaradi zastaranja.

Materialnoprocesno vodstvo na področju dejanskih navedb ima svoje meje. Ne sme iti tako daleč, da bi dalo strankam pobudo za to, da spremenijo dosedanje navedbe ali da stranke opozarja na teoretične poglede na predmet spora.

Ker so po določbi 125. člena Ustave sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani le na ustavo in zakon, pri tem pa niso vezani tudi na podzakonske predpise, kadar so ti v neskladju z ustavo ali zakonom, sodišče podzakonskega predpisa, ki je protiustaven, ne uporabi. Sporna zemljišča niso bila v lasti tožene stranke, temveč so bila v lasti podjetja V., zato odlok o razglasitvi javne ceste ne more imeti razlastitvenega učinka za sporna zemljišča, na katerih poteka cesta oziroma ne more povzročiti prenosa lastninske pravice na teh zemljiščih, ker je to v neskladju s 33. in 69. členom URS, zato ga sodišče ne upošteva. Pri presoji zahteve za ukinitev služnosti so pomembne le tiste spremenjene okoliščine, ki se nanašajo na gospodujoče zemljišče.

Če bi bila stvarna služnost hoje in vožnje lahko pridobljena le zunajknjižno, je za njeno prenehanje izbris iz zemljiške knjige brezpredmeten, saj tam nikoli ni bila vpisana.

Sodba sodišča druge stopnje ne odstopa od stališča, ki je uveljavljeno tako v sodni praksi kot tudi v teoriji, da načelo zaupanja v zemljiško knjigo velja tudi pri priposestvovanju stvarne služnosti.

Za pridobitev stvarne služnosti z odločbo državnega organa in za pridobitev na podlagi zakona se ne zahteva še vpisa v zemljiško knjigo – drugače kot v primeru nastanka stvarne služnosti na podlagi pravnega posla (1. odstavek 215. člena SPZ). Ker se služnost že po samem zakonu prenese na vse parcele, ki nastanejo z delitvijo gospodujoče nepremičnine, vknjižba ni konstitutivnega pomena. Glede na navedeno je tožnica za potrebe gradbenega postopka izkazala stvarno pravico na zemljišču, na podlagi katere ima pravico uporabljati to zemljišče za dostop do svoje parcele v obsegu, kot jo določa v sodni poravnavi določena služnost.

Nujna pot predstavlja obliko stvarne služnosti z odločbo sodišča. Stvarna služnost je po svoji vsebini in namenu stvarna pravica na tuji stvari, zato lastnik zemljišča, ki bi se mu olajšal dostop do drugega zemljišča, ne potrebuje služnosti, če je sam solastnik tega drugega zemljišča. Ustanovitev nujne poti na solastnem služečem zemljišču tako ni mogoča.

Nekoristnost služnosti mora biti objektivna in popolna, zato je stvarna služnost lahko še vedno v korist gospodujočega zemljišča, čeprav bi to pridobilo možnost drugačne povezave. Tak primer zagotovo predstavlja obravnavana zadeva, saj občinska pot, ki sploh ni urejena, vsekakor ne odvzema koristnosti obstoječe služnosti. Po določbi 219. člena SPZ ima služnostni upravičenec pravico vzdrževati pot, pri čemer je v predmetni zadevi potrebno upoštevati, da v kolikor ne bi prišlo do večjega posega, tožnica služnosti sploh ne bi mogla uporabljati v obsegu, kot ji gre po podatkih iz zemljiške knjige. Če bi sodišče tožbenemu zahtevku toženke na opustitev posegov v njeno lastninsko pravico ugodilo, potem bi tožnici odvzelo vknjiženo služnostno pravico.

Ker poočitev nima učinkov na pravice oziroma pravna razmerja in ker parcelacija ne pomeni razpolaganja v smislu razpolagalne komponente lastnine, ukinitev parcele na podlagi obvestila geodetske uprave ni mogoča. Ukinitev oziroma izbris parcele ni mogoč, dokler je pri tej parceli vknjižena služnost. Obvestilo Geodetske uprave vsekakor ni podlaga za izbris te stvarne pravice. Če se razdeli služeča nepremičnina, ostane stvarna služnost samo na tistih delih, na katerih se je izvrševala, kar a contrario pomeni, da če ena parcela preide v drugo parcelo, s služnostjo ni mogoče avtomatsko obremeniti celotne nepremičnine (za to je potrebna ustrezna listina).