150. člen SPZ

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno sledilo ugotovitvam iz sodbe C-520/21 z dne 15. 6. 2023, v kateri je SEU določilo izhodišča razlage glede vrste vrnitvenih zahtevkov oziroma upravičenj, ki so v njih zajeta. Kot neskladno s pravom EU je SEU opredelilo pravico banke, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe. S tem je omejilo vrnitvene zahtevke banke na glavnico, kot je bila ta izplačana potrošniku. To stališče je SEU ponovilo v zadevi C-368/25 z dne 24. 2. 2026 SEU, ko je v zvezi z razlago glede nacionalne zakonodaje, ki se nanaša na kondikcijski zahtevek, odgovorilo na zastavljeno predhodno vprašanje VS RS v zadevi II Ips 14/2025. Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče prve stopnje dosodilo od posameznih plačil, izvršenih v obdobju od 30. 11. 2018 do 27. 9. 2023. Kot je zavzelo stališče VS RS v zadevi II Ips 68/2023 z dne 21. 2. 2024, je merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot objektivno, po 193. členu OZ pa subjektivno, saj je pomemben odnos prido

V fazi postopka zavarovanja terjatve z začasno odredbo zadošča dokazni standard verjetnosti, zato je sodišče postopalo pravilno, ko je obstoj terjatve presojalo le na podlagi listinskih dokazov. Sodna praksa je v zadnjih odločbah upoštevaje sodbo SEU zavzela stališče, da za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji nista pravno odločilni vprašanji reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika. Sodna praksa se je že izrekla, da je v fazi zavarovanja terjatve treba upoštevati le evrsko glavnico brez obrestnega dela, ostalo pa bo predmet odločanja o obsegu morebitnega vrnitvenega zahtevka. Odlog plačevanja ali reprogram kredita sta le možnost tožnikov, ne pa njuna obveznost. Kljub temu, da te možnosti nista izkoristila, jima varstva v obliki začasne odredbe zgolj zato ni mogoče odreči.

Glede nepremičnin del stavbe 14 in del stavbe 15 bi moralo sodišče prve stopnje slediti pravnomočni sodbi in tretjima omogočiti izbris hipoteke v idealnem deležu 580/1000 celote, kot se glasi. Drugače bi bila pravnomočna sodba v tem delu neizvršljiva. Ni razloga, da ne bi mogla legitimirana oseba (tretji) doseči prisilno utesnitev hipoteke s sodbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, kot v obravnavanem primeru. V nasprotnem tretji ne bi imel učinkovitega pravnega varstva z omenjeno tožbo.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 18. člena ZUPJS, ki določa, da se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša, v kateri oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče in to do vrednosti primernega stanovanja, ki pa je določena v drugem odstavku 27. člena ZSVarPre. Kot primerno se po tej določbi šteje stanovanje, katera vrednost ne presega ali dosega višino 120.000,00 EUR Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje samo ugotavljati višino dolgov na podlagi vpisa hipotek v zemljiški knjigi. Upoštevati je namreč tretji odstavek 12.a člena ZST-1, ki trditveno in dokazno breme v zvezi s tem nalaga predlagateljici. 12.a člen ZST-1 namreč določa, da se ne glede na določbe prejšnjih dveh odstavkov tega člena pri ugotavljanju materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov premoženje, s katerim stranka in njeni družinski člani dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, vendar pa določa, da mora stranka ali druge osebe izkazati upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih stranka ali njeni družinski člani niso zakri

Plačilo, ki je bilo (v okviru davčne izvršbe) opravljeno po izdaji sklepa o zavarovanju, izhajajoč iz načela nedeljivosti hipoteke (prvi odstavek 150. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ) ni razlog za prenehanje zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini. Prav tako na utemeljenost zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini ne vpliva v pritožbi zatrjevano dejstvo, da vrednost nepremičnine bistveno presega višino preostanka terjatve. Na dopustnost dovolitve zavarovanja v predmetni zadevi tudi ne vpliva dejstvo, da je bilo v davčnem postopku predhodno dovoljeno zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti s predznambo hipoteke na dolžniku do 1/2 lastnem deležu na nepremičnini z ID znakom del stavbe 1. Niti 113. člen ZDavP-2 niti 243. člen ZIZ dovolitve zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini ne pogojujeta z obstojem nevarnosti, da bo izpolnitev onemogočena ali bistveno otežena. Zavarovanje davčnega dolga z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini je pogojeno le z obstojem izvršilnega naslova, iz katerega izhaja obstoj terjatve, katere zavarovanje se predlaga.

Dolžnica se je kot solastnica do 63/100 v zemljiško knjigo vpisala na podlagi sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja z dne 14. 5. 2020. Skladno s sodno prakso ima tak način delitve premoženja oziroma prehod premoženja iz režima skupnega premoženja v solastnino pravno poslovno naravo, dolžnica pa se je v konkretnem primeru kot solastnica v zemljiško knjigo vpisala po zaznambi hipoteke in je torej na pravno poslovni način pridobila solastninsko pravico na obremenjeni nepremičnini. Ker po drugem odstavku 170. člena ZIZ s tako zaznambo pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini, sodišče druge stopnje pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da dolžnica ob opisanem zemljiškoknjižnem stanju v tem izvršilnem postopku ne more uspeti z ugovornim in v pritožbi ponovljenim uveljavljanjem, da je bila že v času zaznambe hipoteke solastnica te nepremičnine na originarni podlagi (ugotavljanju takih dejstev namreč izvršilni postopek ni namenjen in niti nima prilagojenih in ustreznih mehanizmov za tako postopanje).

Pravno pravilo iz drugega odstavka 142. člena SPZ že samo po sebi ovrže pritožnikova argumenta, da je prodaja nepremičnin nedopustna, ker je lastnik le-teh in ni stranka neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ki je v tem postopku izvršilni naslov.

Pravno pravilo iz drugega odstavka 142. člena SPZ že samo po sebi ovrže pritožnikova argumenta, da je prodaja nepremičnin nedopustna, ker je lastnik le-teh in ni stranka neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ki je v tem postopku izvršilni naslov.

Vsak solastnik lahko s svojim solastniškim deležem prosto razpolaga ter torej za obremenitev svojega idealnega deleža s hipoteko ne potrebuje soglasja drugih solastnikov. Če je kateri od solastniških deležev na nepremičnini obremenjen s stvarno pravico (hipoteko), sodišče s sklepom določi, na kateri posamezni del v etažni lastnini preide obremenitev, tako, da se z delitvijo ne poslabša položaj imetnika te pravice.

Lastnost hipotekarnega dolžnika lastniku s hipoteko obremenjene nepremičnine daje že samo lastništvo nepremičnine, ne glede na to, ali je hipotekarna obveznost tudi neposredno izvršljiva. Ker je glavni dolžnik soglašal z neposredno izvršljivostjo hipotekarne obveznosti na zastavljenih idealnih deležih nepremičnin, neposredna izvršljivost pa je tudi zaznamovana v zemljiški knjigi, upniku zoper hipotekarne dolžnike zgolj ni treba vložiti hipotekarne tožbe. Po prenehanju gospodarske družbe z izbrisom na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka ne preneha tudi obveznost zastaviteljev in porokov. V izvršilnem postopku dolžniki ne morejo doseči izbrisa hipoteke na svojih nepremičninah, v ugovoru po izteku roka tudi ne morejo več uveljavljati, da notarski zapis ni izvršilni naslov.

ZUreP-2 velja od 17. 11. 2017, v uporabi pa je od 1. 6. 2018. V prvem odstavku 299. člena določa, da z dnem njegove uveljavitve prenehata veljati ZUreP-1 in ZUPUDPP, pri čemer se še uporabljata do začetka njegove uporabe, torej do 1. 6. 2018. Izpodbijani sklep je bil izdan dne 2. 7. 2019, zato bi moralo sodišče prve stopnje glede na navedeno določbo pri odločitvi upoštevati določbe ZUreP-2.

Za hipoteko velja načelo nedeljivega zastavnega jamstva. To pomeni, da celotna nepremičnina jamči za poplačilo zavarovane terjatve vse do njenega dokončnega poplačila. Hipotekarni dolžnik tako ne more pred poplačilom celotne zavarovane terjatve zahtevati znižanja vrednosti hipoteke. Po prvem odstavku 150. člena SPZ se hipoteka zaradi delnih plačil ne zmanjšuje. Glede na takšno pravno ureditev in ugotovitev sodišča, da druga toženka zavarovane terjatve ni poplačala v celoti, to pomeni, da hipoteka ni prenehala in je bila tožnica kot zemljiškoknjižna lastnica stanovanja in hipotekarna dolžnica zavezana za poplačilo terjatve iz vrednosti stanovanja. To pa pomeni, da je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da 60.000,00 EUR, ki jih je plačala tretji toženki kot hipotekarni upnici za izstavitev izbrisnega dovolila, ni izročila brez pravnega temelja.

Iz načela nedeljivosti hipoteke izhaja, da se v primeru delnega plačila terjatve, hipoteka ne zmanjša.

Nagib strank pri sklepanju konkretnega sporazuma ni bil v tem, da bi se ugotovila resnična in v preteklosti izvedena toženkina vlaganja v predmetno nepremičnino, ki bi temeljila na rekonstrukciji realnega denarnega toka, kot je bil dejansko realiziran v kritičnem času, temveč, da bi se z navajanjem enormnih vlaganj ustvarila visoka, povsem nerealna hipotekarna terjatev, s katero bi (lahko) stranki sporazuma tožnici preprečili njeno učinkovito in upravičeno participacijo na skupnem premoženju.

Sodba presenečenja bi bila podana, v kolikor bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene. Bistvo verižne kompenzacije v součinkovanju večih pravnih dejanj, to je v medsebojno povezanih odpustih dolga, ki učinkujejo le, če so vsi realizirani. Namen verižnega pobota je namreč doseči ugasnitev in prenehanje terjatev vseh udeležencev kompenzacije z medsebojnim (vendar ne vzajemnim) odpustom dolga. Da bi verižna kompenzacija učinkovala tudi za predmetne terjatve tožene stranke do prodajalca oziroma kreditojemalca, bi jo morala skleniti tudi tožena stranka, saj gre za ekonomsko in pravno enoten posel. Ne gre namreč za protispisnost, kadar se očitek o napaki sodišča nanaša na nekaj, kar je rezultat sodniškega sklepanja in ko gre za vrednostno opredelitev sodišča do vsebine nekega dokaza, ampak le tedaj, ko gre za napako povsem tehnično-prenosne narave.

Med strankama ni bilo sporno, da dolžnik ni v celoti poplačal upnikove terjatve. Šele v morebitnem izvršilnem postopku, katerega cilj je prisilno poplačilo upnikove terjatve, je pomembno, kakšna je preostala višina terjatve zaradi opravljenih morebitnih delnih plačil, v postopku zavarovanja s prisilno hipoteko pa je odločilno le dejstvo, da terjatev, za katero je upnik predložil izvršilni naslov, še obstoji. Zmanjševanje zavarovane terjatve na vpisano hipotekarno zavarovanje nima vpliva do trenutka celotnega plačila, ki je šele razlog za izbris hipoteke iz zemljiške knjige. Institut odloga se lahko nanaša le na izvršbo in ne na postopek zavarovanja. Ker je institut omejitve neposredno vezan na realizacijo izvršbe, niti smiselno ne more biti uporaben v postopku zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini.

Ni podlage za uporabo 191. člena OZ. Tožnica tretji toženki ni plačala zneska 60.000,00 EUR brez pravne podlage. V zameno za ta znesek je od nje prejela izbrisno pobotnico, kot sta se sporazumeli.

Nasprotna udeleženca ne predlagata ustanovitve stvarne služnosti v korist dela stvari oziroma nepremičnin, ki so jima bile dodeljene. Nasprotno, ustanovitev služnosti predlagata v korist nepremičnine, ki ni predmet delitve. Navedba, da naj bi sodišče, ko ni ustanovilo služnostne pravice, ravnalo v nasprotju s 125. členom ZNP, zato ni utemeljena. Drugi odstavek 150. člena SPZ velja za primer, ko je s hipoteko obremenjena celotna nepremičnina. Drugačna pa je situacija v primeru, ko je s hipoteko obremenjen le solastniški delež, tako kot zatrjujeta nasprotna udeleženca za konkreten primer. V takem primeru se lahko hipoteka prenese na nepremičnine, ki jih prevzemajo v izključno last hipotekarni dolžniki, vendar le, če s tem soglašajo tudi hipotekarni upniki. Hipoteka namreč obremenjuje nepremičnino in ne njenega lastnika.

Zoper sklep sodišča o zavarovanju z zastavno pravico na nepremičnini ima dolžnik pravico vložiti ugovor. Tak sklep lahko torej dolžnik izpodbija z ugovorom, v katerem mora navesti razloge, ki preprečujejo zavarovanje, tudi z ugovorom prenehanja terjatve. Res je hipoteka sicer nedeljiva, vendar pa se v ugovornem postopku zoper sklep o zavarovanju lahko ugotavlja tudi, za kakšno terjatev je upnik upravičen do zavarovanja s hipoteko.

Nemogoče bi bilo delni izbris hipoteke (zgolj z izstavitvijo izbrisne pobotnice) doseči v primerih, ko bi bila ta vpisana le na eni nepremičnini. SPZ namreč ne ureja spremembe hipoteke v smislu spremembe predmeta zastave (za kar bi v takšnem primeru šlo, saj bi predmet zastave namesto celotne nepremičnine, po novem predstavljal samo še njen delež). Izvedba takšne spremembe predmeta hipoteke bi bila mogoča le z vknjižbo izbrisa hipoteke (ki bi na prvotni celotni nepremičnini prenehala) in vknjižbo nove hipoteke na novi nepremičnini (ki bi dejansko predstavljala idealni delež prvotne). Tega zgolj z izbrisno pobotnico v smislu četrtega odstavka 195. člena ZFPPIPP, ni mogoče doseči. Četrti odstavek 195. člena ZFPPIPP ne ureja situacij, ko upniki svojo terjatev konvertirajo le delno. Smisel navedene določbe je, da se hkrati s prenehanjem terjatev (ki dejansko pomeni tudi prenehanje hipoteke po pravilih SPZ) uredi tudi izbris hipoteke iz zemljiške knjige.