VSL sklep II Ip 2514/2016

I. Pritožbi dolžnika se ugodi ter se sklep v izpodbijani 1. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za novo odločbo.

1S sklepom z dne 25. 3. 2016 je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika zoper sklep o zavarovanju opr. št. Z 157/2015 z dne 7. 4. 2015 zavrnilo (1. točka izreka), sklenilo, da upnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka (2. točka izreka) in glede nepremičnin ID znak 000 in ID znak 001 zavrglo upnikov predlog za zavarovanje (3. točka izreka).

2Zoper izpodbijani del sklepa se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da je dolžnik konkretne trditve in dokaze o prenehanju določenih terjatev upnika podal že v ugovoru zoper sklep o zavarovanju, upnik pa je v svojem odgovoru te navedbe v celoti potrdil. Kot nesporne jih je štelo tudi sodišče. Postopek zavarovanja je namenjen zavarovanju točno določene terjatve upnika. Zavarovanje se izvede tako, da se na določenem dolžnikovem premoženju ustanovi zastavna pravica v višini zavarovane terjatve. Sodišče bi moralo ugovoru prenehanja upnikove terjatve ugoditi. Dejstvo je namreč, da terjatev v zavarovani višini ne obstaja več in zato zavarovanje neobstoječe terjatve ni niti potrebno niti dovoljeno. Hipoteka bo kljub ugoditvi ugovoru ostala, zmanjšal se bo le znesek, da katerega je upnik upravičen na podlagi te hipoteke, torej znesek, ki ga je v primeru prodaje treba hraniti za upnika. Ne gre za poseg v hipoteko kot sredstvo zavarovanja, temveč le v odločitev glede tega, do kakšnega zneska zavarovanja je upnik upravičen. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba je utemeljena.

4Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Ker dolžnik v pritožbi ni navedel, v katerem delu izpodbija sklep, je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ glede na dolžnikov pravni interes sklep preizkusilo v delu, v katerem dolžnik ni uspel z ugovorom (1. točka izreka).

5Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika zavrnilo s sklicevanjem na 150. člen SPZ, ki v prvem odstavku določa, da je hipoteka namenjena zavarovanju terjatve vse do njenega dokončnega poplačila. Če je terjatev plačana delno, se hipoteka namreč ne zmanjša. Menilo je, da dejstvo prenehanja nekaterih terjatev pred izdajo sklepa o zavarovanju in po vložitvi predloga za zavarovanje ter prenehanje nekaterih terjatev po izdaji sklepa o zavarovanju ne moreta predstavljati razloga, ki bi preprečeval zavarovanje z zastavno pravico na nepremičninah kot tako. Prav tako naj na zavarovanje terjatve ne bi vplivalo dejstvo, da sta bili obveznosti po dveh izvršilnih naslovih stornirani in da je bila glede obveznosti po dveh izvršilnih naslovih kasneje izdana nadomestna odločba.

6Navedena stališča so materialno pravno zmotna. Zoper sklep sodišča o zavarovanju z zastavno pravico na nepremičnini (243. člen ZIZ) ima dolžnik pravico vložiti ugovor. Navedeno izhaja iz 239. člena ZIZ, ki določa, da se določbe ZIZ o izvršbi smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje, če ni drugače določeno. Razlogi za ugovor zoper tak sklep so navedeni v 55. členu ZIZ. Tak sklep lahko torej dolžnik izpodbija z ugovorom, v katerem mora navesti razloge, ki preprečujejo zavarovanje in so primeroma našteti v 1. do 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ (primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 2036/2000 in sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 243/2012 ter Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 2342/2000).

7Res je hipoteka skladno s 150. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) sicer nedeljiva. Vendar pa se v ugovornem postopku zoper sklep o zavarovanju izvršbe lahko ugotavlja tudi, za kakšno terjatev je upnik upravičen do zavarovanja s hipoteko. Če bi veljalo stališče sodišča prve stopnje, bi bila sicer pravica do ugovora skorajda povsem izvotljena. Dolžnik višine upnikove terjatve, za katero se dovoljuje zavarovanje, ne more izpodbijati drugače, kot v ugovornem postopku.

8Ker se je sodišče prve stopnje postavilo na napačno materialno pravno izhodišče, se tudi ni opredelilo glede delnega prenehanja upnikove terjatve in obstoja izvršilnega naslova v času odločanja o ugovoru, in sicer glede storniranih odločb in odločbe, glede katere je bila izdana nadomestna odločba. Ker se ni ukvarjalo z vprašanjem izvršljivosti odločbe, glede katere je bila izdana nadomestna odločba, tudi ni ugotavljalo, od kdaj potemtakem tečejo zakonske zamudne obresti od obveznosti po tej odločbi v zvezi z nadomestno odločbo, pri čemer se mora z vprašanjem obstoja in izvršljivosti izvršilnega naslova izvršilno sodišče ukvarjati celo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 55. člena ZIZ v zvezi z 3. in 4. točko prvega odstavka tega člena). Ker je dejansko stanje tako ostalo nepopolno ugotovljeno, je bilo sklep v izpodbijani 1. točki izreka treba razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v katerem naj sodišče prve stopnje odloči o ugovoru delnega prenehanja terjatve in o ugovornih navedbah v zvezi z obstojem izvršilnega naslova.

9Odločitev o pritožbenih stroških je višje sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).