VSL Sodba I Cp 788/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan toženkama v roku 15 dni povrniti 386,24 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za izbris dveh hipotek, ustanovljenih v korist toženk, za zavarovanje terjatve v višini 8.215,50 EUR za vsako, skupaj v višini 16.503,00 EUR. Tožniku je naložilo, da jima je dolžan povrniti pravdne stroške v višini 1.182,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Obširno povzema dedni dogovor, ki so ga stranke sklenile 2. 7. 2013 pod opr. št. SV 539/2013. Opozarja, da parcele 954, k. o. ..., ni mogel prodati v dogovorjenem roku ter je prodajno pogodbo sklenil šele 1. 7. 2016. Pred tem sta toženki že vložili predlog za izvršbo na plačilo zneska 16.503,00 EUR, a je sodišče izvršbo odložilo do pravnomočnosti izvršilnega postopka. Banka je s tožnikovega transakcijskega računa na račun toženk že prenakazala zneske 8.275,39 EUR, 31,92 EUR, 739,42 EUR, 40,20 EUR, 323,94 EUR, tožnik pa je po prodaji nakazal še 6.653,42 EUR. Sodišče se v sodbi ni opredelilo do tožnikovega stališča, da je terjatev toženk vezana na prodajo nepremičnine in znaša 1/4 kupnine, pri čemer datum sklenitve prodajne pogodbe 2. 7. 2014 ni datum zapadlosti denarne terjatve upnic. Sodišče se tudi ni opredelilo do pravnomočnih odločb v izvršilnem postopku, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na besedilo dednega dogovora bi toženki 2. 7. 2014 tožnika lahko tožili zgolj na sklenitev prodajne pogodbe, ne pa terjali plačila terjatve z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je v celoti sledilo izpovedi notarja M. B., ter je sodba v tem delu pomanjkljiva. Tožnik vztraja, da so bile zamudne obresti dogovorjene šele ob ustanovitvi hipoteke, za katero velja načelo akcesornosti, prav tako vztraja, da je bil datum zapadlosti terjatve v hipoteki določen iz tehničnega in operativnega vidika, saj sicer vpis v zemljiško knjigo ni mogoč.

3Na pritožbo sta odgovorili toženki in prerekali podane pritožbene navedbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik in toženki so kot zakoniti dediči po pokojnem F. M. v obliki notarskega zapisa sklenili dedni dogovor, v katerem so se med drugim dogovorili tudi o prodaji nepremične parc. št. 954, k. o. ..., in delitvi kupnine. Iz 6. točke dogovora izrecno izhaja, da sta toženki upravičeni prejeti vsaka najmanj 8.251,50 EUR kupnine oziroma skupno znesek 16.503,00 EUR. V zavarovanje te denarne terjatve so stranke sklenile hipotekarno pogodbo z dogovorjeno zapadlostjo plačila 2. 7. 2014 in zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje. Takšen dogovor predstavlja zastavno pogodbo kot zavezovalni pravni posel, ki je v konkretnem primeru sklenjen v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa (142. člen SPZ), ta pa vsebuje tudi zemljiškoknjižno dovolilo (razpolagalni pravni posel). Veljavnosti tega pravnega posla tožnik ne izpodbija, opravljena pa je bila tudi njegova zemljiškoknjižna izvedba.

6Po drugem odstavku 154. člena SPZ hipoteka preneha z izbrisom iz zemljiške knjige med drugim tudi, če terjatev, zavarovana s hipoteko, preneha. Če je terjatev plačana le delno, se hipoteka ne zmanjša, kar izhaja iz načela nedeljivosti hipoteke (prvi odstavek 150. člena SPZ). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje v 5. točki sodbe o višini poplačila, ki jih pritožnik ne izpodbija, izhaja, da je bilo toženkama skupno nakazano 16.064,29 EUR, torej za 438, 71 EUR manj, kot je znašala s hipoteko zavarovana glavnica terjatve. Tožnik torej ni izpolnil niti svoje osnovne obveznosti plačila glavnice, kaj šele plačila obresti, h katerim se je veljavno zavezal ob sklenitvi hipotekarne pogodbe. Zato pogoji za izbris hipoteke, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, niso izpolnjeni.

7Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP. Pri tem se do ostalih pritožbenih navedb, ki za sprejem odločitve niso bile bistvene, ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženkama pa je dolžan povrniti njune stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo ob upoštevanju Odvetniške tarife, tako da jima je priznalo stroške odgovora na pritožbo, povečane za zastopanje dveh strank, v skupni višini 825 odvetniških točk in dodatne materialne stroške v višini 2 %, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 386,24 EUR. Te stroške je tožnik toženkama dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Odločitev o pravdnih stroških temelji na določilu 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.