VSK Sodba in sklep I Cp 607/2016

I. Pritožba tožnice se zavrne in se v izpodbijanem delu (kolikor je bil zavrnjen tožbeni zahtevek zoper tretjo toženo stranko) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi druge tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v točki I izreka in v prvem odstavku točke III izreka) razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbe zoper tretjo toženo stranko, odločitev o stroških tožeče stranke za odgovor na pritožbo druge tožene stranke in o pritožbenih stroških druge tožene stranke pa se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče v točki I izreka odločilo, da mora druga tožena stranka (v nadaljevanju: drugi toženec) plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnica) 60.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2013 dalje na fiduciarni račun njene pooblaščenke, v točki II izreka je tožbeni zahtevek za plačilo 60.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2013 dalje proti prvi toženi stranki (v nadaljevanju: prvemu tožencu) in tretje toženi stranki (v nadaljevanju: tretji toženki) zavrnilo. V točki III izreka je odločalo o stroških postopka. V prvem odstavku te točke je naložilo drugemu tožencu, da povrne tožnici 3.097,00 EUR njenih pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V drugem odstavku te točke je naložilo tožnici, da plača prvemu tožencu 2.269,20 EUR in tretji toženki 162,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Proti sodbi se pritožujeta tožnica in drugi toženec, po pooblaščencih.

3Tožnica iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper tretjo toženko. Sodbi očita, da je prezrla dejstvo, da je tretja toženka izsilila plačilo 60.000,00 EUR od tožnice, do česar ni bila upravičena in da tožnica z njo ni bila v poslovnem odnosu. Tekom dokaznega postopka je bilo nesporno ugotovljeno, da je drugi toženec po prejemu celotne kupnine s strani tožnice izdal zemljiškoknjižno dovolilo ter del prejete kupnine nakazal tretji toženki za poplačilo s hipoteko zavarovanega dolga. Tožnica na dolžniško-upniško razmerje med drugim tožencem in tretje toženko ter dinamiko odplačevanja dolga nima vpliva. Tretja toženka kot hipotekarni upnik je bila dolžna slediti dinamiki prodaje nepremičnin last hipotekarnega dolžnika ter dinamiki odplačevanja svojega posojila drugi toženki. Tožnica je upravičeno zahtevala povrnitev zneska, ki ga je plačala tretji toženki, prav od tretje toženke. Iz navedenega dokaznega postopka nedvomno izhaja, da je drugi toženec tretji toženki plačal vsaj del s hipoteko zavarovanega posojila ter je pavšalna ugotovitev sodbe, ki tretjo toženko oprosti vračila od tožnice izsiljenega plačila, protispisna in v nasprotju z listinskimi dokazi. Če bi sodba sledila lastni ugotovitvi, da tožnica in tretja toženka nista bili v poslovnem odnosu, bi morala tožbenemu zahtevku zoper tretjo toženko ugoditi, ker so bili izpolnjeni pogoji iz 191. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Tretja toženka, ki ni poskrbela za plačilo posojila od svojega dolžnika in ki iz lastnih evidenc ne more razbrati, kakšne zneske je za poplačilo posojila že prejela, ne more biti za takšno malomarno ravnanje nagrajena. Tretja toženka je vračilo posojila prejela od svojega dolžnika, drugega toženca ter ponovno od tožnice. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku zoper tretjo toženko, podrejeno da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4Drugi toženec iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija odločitev iz I. točke izreka in iz prvega odstavka III. točke izreka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zavrne zahtevek zoper njega ter tožnici naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je sodišče v sodbi pravilno povzelo dejansko stanje. Drži, da je tožnica z drugim tožencem 6.3.2006 sklenila prodajno pogodbo za stanovanje s shrambo in parkirnimi mesti v P.. V pogodbi je bilo ugotovljeno, da je bila nepremičnina obremenjena s hipoteko tretje toženke in da je izbris hipoteke dolžnost drugega toženca, ki je za to jamčil. Tožnica je na podlagi pogodbe plačala celotno kupnino, vendar ne na pogodbeno dogovorjeno številko bančnega računa. Drugi toženec tožnici ni izročil izbrisnega dovoljenja za hipoteko oziroma na drug način dosegel izbrisa hipoteke. Hipoteka je dejansko ostala vpisana, ker je imela tretja toženka z drugim tožencem dogovor, da banka izda izbrisno dovoljenje za hipoteko v primerih, ko prejme dogovorjeni del kupnine na (projektni) bančni račun, s katerim je poplačevala kredite za gradnjo. Banka tega ni prejela in dovoljenja ni izdala. Tožnica na to očitno ni bila pozorna, saj ves čas od leta 2006 do 2012 ni pozvala drugega toženca naj uredi izbris hipoteke. Sodišče je napačno ocenilo pravni položaj, ki je nastal za tožnico zaradi začetka stečajnega postopka nad drugim tožencem, kar predstavlja nepravilno uporabo predpisov. Določila stečajnega zakona - Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) so odločilno vplivala na razmerje. Poleg tega se v sodbi ni opredelilo do ključnega ugovora drugega toženca, da tožnica svoje terjatve ni prijavila v stečajni postopek nad njim, zaradi česar ji je terjatev ugasnila. To je bistvena kršitev določb postopka, zaradi katere je tudi končna odločba napačna. Sodba ni primerno obrazložena, drugemu tožencu krati ustavno garantirano pravico do sodnega varstva in kontradiktornega postopka. Nesporno se je nad drugim tožencem 14.8.2012 začel stečajni postopek, tožnica pa svoji terjatvi ni prijavila v stečajni postopek nikdar, vsekakor ne v roku treh mesecev. Gre za splošno znani dejstvi, razvidni iz objav na spletni strani AJPES-a, dejstvi tudi nista bili prerekani in jih je tožnica tudi potrdila na zaslišanju. Tožnica je na podlagi prodajne pogodbe imela do drugega toženca v začetku stečaja še vedno terjatev za izbris hipoteke oziroma izročitev zemljiškoknjižnega dovolila banke za izbris hipoteke. ZFPPIPP v 253. členu določa, da se vse nedenarne terjatve upnika do stečajnega dolžnika z začetkom stečajnega postopka pretvori v denarno terjatev. Ker je vrednost hipoteke presegala vrednost kupljenih nepremičnin, bi morala tožnica v stečajni postopek prijaviti denarno terjatev v višini vrednosti nepremičnin v roku treh mesecev od objave okolica upnikom, saj je njena terjatev dospela že v letu 2007 oziroma 2006. Določilo 296. člena ZFPPIPP določa, da morajo upniki prijaviti vse svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, razen izjem, ki jih določa zakon, če pa upnik rok zamudi, terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha. Terjatev tožnice do drugega toženca je prenehala zaradi neprijave v stečaj. Dejstvo, da je tožnica v letu 2014 zadevo uredila tako, da je plačala tretji toženki 60.000,00 EUR, slednja pa ji je izdala izbrisno dovoljenje za hipoteko, na razmerje z drugim tožencem ne vpliva. Terjatev tožnice do njega je prenehala, vsekakor pa ni mogla nastati neka nova neodvisna terjatev šele v letu 2013, ki bi jo bilo potrebno izplačati kot strošek postopka, pred ostalimi upniki, brez zavarovanja ali priviligiranih terjatev. Taka rešitev tudi ne bi bila poštena do ostalih upnikov drugega toženca.

5Tožnica je odgovorila na pritožbo drugega toženca, prvi toženec pa je odgovoril na pritožbo drugega toženca in na pritožbo tožnice.

6Pritožbeno sodišče odgovorov prvega toženca ni upoštevalo. Odgovor na pritožbo je obrambno sredstvo, v katerem naj bi se pritožnikov nasprotnik izjavil o pritožbenih očitkih. Tožnica se ne pritožuje zoper odločitev, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek zoper prvega toženca, zato prvi toženec nima pravice odgovarjati na pritožbo, ki jo je tožnica vložila zoper tretje toženko. Drugi toženec ni nasprotnik prvega toženca, zato velja enako tudi glede njegove pritožbe.

7Tožnica v odgovoru na pritožbo drugega toženca pritrjuje odločitvi sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

8Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba drugega toženca pa je utemeljena.

9Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnica 6.3.2006 sklenila z drugim tožencem pogodbo o nakupu nepremičnin v etažni lastnini - stanovanja s parkirnimi mesti, obremenjenimi s hipoteko tretje toženke. Drugi toženec se je s pogodbo zavezal poskrbeti za izbris hipoteke po plačilu celotne kupnine. Tožnica je bila po pogodbi dolžna plačati kupnino na dva različna računa pri banki, manjši del kupnine (10 %) na transakcijski račun prodajalca, večji del (90 %) pa na drug, kreditni račun (sredstva s tega računa naj bi šla za poplačilo kredita drugega toženca do tretje toženke). Tožnica kupnine ni plačala na dogovorjen račun (celotno kupnino je plačala na transakcijski račun drugega toženca). Svojo obveznost je tožnica v celoti izpolnila, drugi toženec je izstavil zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice na nepremičninah, ni pa poskrbel za izbris hipoteke. Tožnica je 1.10.2013 sama plačala tretji toženki (hipotekarni upnici) znesek v višini 60.000,00 EUR, ki ga je tretja toženka zahtevala za izdajo izbrisne pobotnice. Tretja toženka je izdala tožnici izbrisno pobotnico za hipoteko. Ta dejstva, ki izhajajo iz sodbe, niti za tožnico, niti za drugega toženca niso sporna.

K pritožbi tožnice:

10Tožnica je zahtevala, da ji toženci solidarno povrnejo 60.000,00 EUR z obrestmi od 1.10.2013. Svoj zahtevek zoper tretjo toženko je utemeljevala s sklicevanjem na 191. člen OZ ter na trditvah, da je bilo v plačilo tega zneska tretji toženki prisiljena, da je lahko razpolagala s svojimi nepremičninami. Njen zahtevek zoper tretjo toženko je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo, svojo odločitev, ki jo je izčrpno obrazložilo v točkah 17 do 20 sodbe, je tudi pravilno pravno utemeljilo. Z razlogi sodbe, ki jih pritožba graja brez ustreznih protiargumentov, se strinja tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Pridružuje se zaključku sodbe, da tožnica zneska 60.000,00 EUR tretji toženki ni plačala brez pravne podlage. V zameno za ta znesek je od nje prejela izbrisno pobotnico, kot sta se sporazumeli. Tega zaključka tožnica s ponavljanjem navedb, da je tretja toženka od nje izsilila plačilo, ni uspela izpodbiti. Pravilen je sodbeni zaključek, da ni podlage za uporabo 191. člen OZ. Pritožbeno sodišče, ki ni zasledilo niti uradoma upoštevnih kršitev, je njeno pritožbo zavrnilo in sodbo v delu, ki ga izpodbija tožnica, potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP in drugi odstavek 350. člena ZPP).

K pritožbi drugega toženca:

11Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku zoper drugega toženca, ker je ugotovilo, da znesek 60.000,00 EUR, ki ga je tožnica plačala tretje toženki, predstavlja škodo, ki jo je utrpela tožnica zaradi nepravilne izpolnitve drugega toženca. Njegove obrambne trditve, da je terjatev, ki jo je imela tožnica do njega na podlagi pogodbe prenehala, ker je ni prijavila v stečajno maso, je zavrnilo kot nerelevantne, češ da tožnica (vtoževane) terjatve ni bila dolžna prijaviti v stečajno maso, ker je ta nastala šele po začetku stečajnega postopka. Zaključek sodbe, da je ta ugovor drugega toženca nerelevanten, pa je le navidezno obrazložen in ga ni mogoče preizkusiti (prvostopenjsko sodišče v tej smeri tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja). Vprašanje, ali je bila terjatev, ki jo je imela tožnica do drugega toženca iz naslova prodajne pogodbe (v zvezi z izbrisom hipoteke) prijavljena v stečajno maso, je pomembno za odločitev in bi prvostopenjsko sodišče moralo nanj odgovoriti. V tej povezavi bi moralo preizkusiti, ali je vtoževana terjatev¹ res terjatev, ki jo je mogoče šteti kot strošek stečaja. Ker tega ni storilo, je zagrešilo v pritožbi očitano postopkovno kršitev, ki je narekovala razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). V ponovljenem sojenju bo moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati, da je zahtevek za izročitev dovoljenja za izbris hipoteke (tak zahtevek je tožnica prvotno uveljavljala v tej pravdi) zahtevek za izpolnitev nedenarne dajatve, ki se po prvem odstavku 253. člena ZFPPIPP z začetkom stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom pretvori v denarno terjatev (po tržni vrednosti ob začetku stečajnega postopka) in jo mora upnik po prvem odstavku 296. člena ZFPPIPP uveljavljati v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom, sicer terjatev preneha. Upniki morajo v stečajnem postopku prijaviti vse svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, razen tistih, za katere zakon določa, da se ne prijavijo (prvi odstavek 296. člena ZFPPIPP). Prijaviti morajo tudi vse tiste terjatve do stečajnega dolžnika, ki jih uveljavljajo kot pogojne terjatve (5. točka drugega odstavka 60. člena, 259. člen in 260. člen ZFPPIPP), saj zakon zanje ne določa, da se ne prijavijo.

12Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev o glavni stvari zoper drugega toženca, je razveljavilo tudi stroškovno odločitev, ki se nanaša nanj, odločitev o pritožbenih stroških drugega toženca in odločitev o pritožbenih stroških tožnice za odgovor na pritožbo pa je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

13Stroške pritožbe zoper tretjo toženko mora tožnica nositi sama, ker je z njo propadla.

¹ To terjatev tožnica utemeljuje na trditvah o kršitvi pogodbe.