113. člen SPZ

V obravnavani zadevi gre za nepravdni postopek po ZVEtL-1. Namen tega postopka je, da se zemljiškoknjižno neurejeno stanje v večstanovanjskih zgradbah uredi (vzpostavi) v skladu s konceptom etažne lastnine, pri čemer ta postopek ni namenjen razreševanju spornih lastninskih vprašanj. To pomeni, da jih ne rešuje niti nepravdno sodišče samo niti to sodišče postopka ne prekine, da bi stranke napotilo na pravdo (slednje je z določbo 24. člena ZVEtL-1 izrecno izključeno). Nepravdno sodišče zato o spornih dejstvih odloči v izrazito poenostavljenem postopku, in sicer v skladu z dokaznimi pravili in domnevami iz 18. člena ZVEtL-1 in na podlagi stopnje verjetnosti (24. člen ZVEtL-1). Takšna poenostavitev omogoča lažjo vzpostavitev etažne lastnine, vendar je pravna kakovost odločitve zato manjša do te mere, da sklep o vzpostavitvi etažne lastnine po ZVEtL-1 ni ovira, da udeleženci in druge osebe svojih zahtevkov, ki se nanašajo tako na skupne kot posamezne dele zgradbe, ne bi mogli kasneje uveljavljati v pravdi ali drugih postopkih (35. člen ZVEtL-1).

Dogovor o določitvi rabe dela stavbe ne pomeni spremembe pravne narave tega dela stavbe iz skupnega v več posameznih delov v izključni lasti posameznih etažnih lastnikov. Dejanska ureditev določenega dela kaže kvečjemu na ureditev načina rabe stanovanjske hiše v luči (sedanjega) 32. člena SZ-1. Sporazum o načinu rabe skupnih delov etažnim lastnikom ne preprečuje, da uporabljajo točno določen del podstrešja, ki je ohranil status skupnega dela stavbe najmanj od nacionalizacije dalje.

Pojem skupni prostori, opredeljen v 5. členu SZ-1, opredeljuje tudi dovoze, klančine in podobno, kamor sodi tudi nakladalna rampa v poslovni stavbi, katere namen je dovoz tovornega materiala (prim. četrti odstavek 23. člena ZVEtL-1). Tako je lahko namenjena le skupni rabi vseh etažnih lastnikov (prim. tretji odstavek 105. člena SPZ). Navedeno potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da rampa ne more biti v samostojnem prometu, saj je akcesorna lastninski pravici etažnih lastnikov in tako njihova solastnina.

V izogib morebitnim učinkom res iudicata, predvsem pa zaradi zagotavljanja sodnega varstva udeležencem postopka, predstavlja skupno ali vsaj povezano obravnavanje predlogov iz obeh postopkov procesno nujnost. Le skupno ali vsaj povezano obravnavanje predlogov glede obeh stavb tudi omogoča širše odločanje, oziroma celovito ureditev pravnih razmerij. O vprašanjih, s katerimi posameznimi deli je sporni objekt povezan, ali imajo deli v njem položaj (splošnih ali posebnih) skupnih delov, ali pa gre morda za individualne pomožne prostore posameznih stanovanj, torej o vseh stvarnopravnih položajih vpisanih delov, ki jih bo mogoče tudi zemljiškoknjižno realizirati, naj bo, ob upoštevanju predpisanih dokaznih pravil, domnev in znižane stopnje materialne resnice, odločeno celovito.

Pritožba ima prav, da katastrsko evidentiranje ne more biti odločilno pri urejanju etažne lastnine po ZVEtL in da mora sodišče upoštevati tudi, kaj je bilo določeno v prostorskih aktih in upravnih dovoljenjih, zlasti pa upoštevati pravila stvarnega in zemljiškoknjižnega prava. A sodišče prve stopnje je ravnalo natanko tako in upoštevaje ta načela prišlo do zaključkov, ki niso v korist pritožniku.

Z ustanovitvijo etažne lastnine posamezni deli stavbe pridobijo položaj samostojne nepremičnine. Spremeni pa se tudi pravni položaj parcele - ta ni več samostojen predmet lastninske pravice pač pa postane skupni del stavbe v etažni lastnini in je (po ustreznih idealnih deležih) akcesorna lastninski pravici etažnih lastnikov. V primeru, da ima del zemljišča svojo parcelno številko in je določen kot sestavni del stanovanja, se šteje za del stanovanja in ne kot posebni skupni del. Ker gre za skupni del stavbe, zemljišče ni v samostojnem pravnem prometu in zato priposestvovanje ni mogoče.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Za presojo spornih stanovanjskih pogodb z učinkom originarne pridobitve lastninske pravice za tožnike (kar tožniki s tožbenim zahtevkom uveljavljajo) je najprej bistveno ali so bile sklenjene po določbah 118. člena SZ. S SZ je bila ukinjena družbena lastnina na stanovanjih.

Etažni lastniki lahko na določenem delu zemljišča ukinejo solastninsko skupnost oziroma status skupnega dela, vendar pod pogojem, da ta del zemljišča (zaradi svoje narave in namena) ni nujno potreben za celotno nepremičnino. Ključno pravno vprašanje v tej pravdi je, ali parcela št. 3 predstavlja nujni skupni del stavbe na naslovu Ulica 1, B., kar pa je treba presojati v smislu minimalnega obsega gradbene parcele1, torej projekcije prostora, v katerem stavba obstoji, na zemeljsko površino, ne pa v smislu pripadajočega ali t.i. funkcionalnega zemljišča.

Pravilno je tudi pravno razlogovanje sodišča prve stopnje o nujnem in enotnem sosporništvu vseh etažnih lastnikov posameznih delov, kot solastnikov splošnih skupnih delov k stavbi, vknjiženih pri spornih nepremičninah v primeru uveljavljanja izključne lastninske pravice na teh nepremičninah. Solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih je neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu. Za vsako spremembo po njenem oblikovanju, kar je tudi sprememba solastniških deležev na skupnih delih ali pa situacija, da skupni deli postanejo del posameznega dela v etažni lastnini ali nov posamezni del, pa je potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov, saj gre za pravna dejanja, ki imajo učinke razpolaganja (113. člen SPZ, enako 22. člen SZ-1). Zato pa so tudi etažni lastniki kot solastniki, v korist katerih je na skupnih delih vknjižena solastninska pravica, v zvezi z zahtevkom na ugotovitev priposestvovanja splošnih skupnih delov, nujni in enotni sosporniki.

Toženka tožnici ni posebej predočila vsebine posameznih določil sporazuma, med njimi tudi ne tiste, ki je na novo določila lastništvo skupnih delov stavbe in zemljiške parcele v sorazmerju z vsoto, ki ga posamezni deli predstavljajo v razmerju do celote, kar je spremenilo dotedanja solastniška razmerja. Vendar takšno ravnanje toženke še ne predstavlja prevare, torej zavestnega, nepoštenega ravnanja, katerega namen je povzročiti zmoto pri tožnici, da bi sklenila zanjo neugodno pogodbo. Zgolj opustitev izrecne predstavitve vseh podatkov še ne pomeni, da je stranka ravnala z naklepom, da bi nasprotno stranko napeljala k sklenitvi pogodbe, kadar ji je dala možnost, da dokumentacijo pregleda. Tožnica je sporazum res podpisala v zmoti, ki pa glede na dejstvo, da bi se z njegovo vsebino lahko seznanila že pred podpisom, ni bila opravičljiva in zato ni upoštevna (drugi odstavek 46. člena OZ), ni pa izkazala, da bi sporazum podpisala pod vplivom toženkine prevare.

V primerih dejanske etažne lastnine je za urejanje razmerij med solastniki, kot tudi med njimi in tretjimi osebami, ključno dejansko (in ne zemljiškoknjižno) stanje. Posameznega solastnika se šteje za lastnika določenega posameznega dela, čeprav je v zemljiški knjigi vpisan le njegov (v naravi nedoločen) solastniški delež na parceli. Čeprav ne stavba ne njeni posamezni deli v zemljiško knjigo niso vpisani, se torej šteje, da ti obstajajo (in so lahko predmet pravnega prometa). Jasen in realiziran (na v zven razviden) pisen dogovor o ustanovitvi skupnega dela v takšnem primeru, v razmerju med "etažnimi lastniki", ki ga sklenejo, lahko zadošča za "dejansko" ustanovitev (posebnega) skupnega dela stavbe. pravna narava pogodbenega določila posamezni skupni del - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - pomanjkljivosti sodbe - nejasnost razlogov - prekinitev postopka - predhodno vprašanje - postopek vzpostavitve etažne lastnine - odtujitev stvari o kateri teče pravda - aktivna legitimacija - pasivna legitimacija

Predlagatelji predlagajo postopek po ZVEtL, predno je pričel veljati ZVEtL-1. Po ZVEtL-1 bi lahko predlagali vpis posameznih delov stavbe (kleti). Odločitev sodišča, da šteje, da je etažna lastnina na podlagi dogovora že popolnoma vzpostavljena in da zato zavrne predlog, je preuranjena. Sodišče mora najprej pozvati predlagatelje, da pojasnijo, kateri deli niso vpisani in nato odloči, ali je etažna lastnina že vzpostavljena, ali gre za postopek za dokončanje etažne lastnine.

Skupne dele lahko uporabljajo etažni lastniki le v skladu z njihovo naravo in namenom ter na način, ki ne omejuje drugih etažnih lastnikov. Celo za preoblikovanje skupnega dela v posebni skupni del, je nujno soglasje vseh etažnih lastnikov; preoblikovanja skupnega dela v posebni del v etažni lastnini pa je dovoljeno le na podlagi sporazuma etažnih lastnikov in ob dodatnem pogoju - če je to mogoče glede na potrebnost skupnega dela za funkcioniranje stavbe kot celote. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da toženec takšnega soglasja ni imel. Solastniki imajo tudi medsebojno petitorno zaščito.

Etažna lastnina je predmet razpolaganja kot celota. Zaradi tega pritožbeno sodišče soglaša s pritožbeno kritiko, da je v konkretnem primeru tožena stranka iz svojega posebnega etažnega dela naredila štiri nove posebne etažne dele. S to delitvijo skupni del ni mogel nastati (niti ni bila v sodnem postopku uveljavljena ničnost enostranskega pravnega posla v delu, ki se nanaša na opredelitev etažnega dela ID 6 kot posebnega dela). Da bi nastal skupni del, bi moral lastnik posebnega dela št. 1 prenesti etažni delež v (posebni) skupni del, s čimer bi morali soglašati tudi ostali relevantni etažni lastniki (drugi odstavek 113. člena SPZ). To pa pomeni, da v konkretnem primeru etažni del ID 6 ni mogel postati (posebni) skupni del nepremičnine ipso iure, na kar utemeljeno opozarja obravnavana pritožba.

Pred uveljavitvijo SPZ je etažna lastnina lahko nastala in obstajala kljub temu, da razmerje ni bilo urejeno in zemljiškoknjižno evidentirano, kot sedaj zahteva SPZ. Med temi so tudi položaji, v katerih je bila stavba v naravi dejansko in pravno razdeljena na posamezne dele in je nastala t. i. dejanska etažna lastnina, v zemljiški knjigi pa se je izvedla z vpisom solastninskih deležev posameznih etažnih lastnikov na zemljiški parceli, na kateri stoji stavba, na enak način pa je tekel tudi nadaljnji promet posameznih delov. V vsakem posamičnem primeru je treba ugotoviti, da je bila etažna lastnina res oblikovana. Ne gre za dejansko etažno lastnino, če eden od solastnikov ob odtujitvi svojega solastninskega deleža brez soglasja solastnikov določi, kaj njegov delež predstavlja v naravi, ali če je med solastniki sklenjen dogovor o delitvi rabe nepremičnine. Ključno za zaključek, ali je bila vzpostavljena dejanska etažna lastnina ali ohranjena solastnina, je, ali se je promet odvijal s posameznimi deli stavbe in ali se je to zgodilo po volji vseh (vknjiženih ali izvenknjižnih) lastnikov nepremičnine, na kateri stavba stoji.

Ko se etažni lastniki sporazumejo, da določen skupni del ni nujen za funkcioniranje stavbe, razloga za prepoved samostojnega razpolaganja s tem delom ni več, četudi sporazum še ni izveden v zemljiški knjigi.

Splošni skupni deli stavbe v etažni lastnini ne morejo biti samostojen predmet razpolaganja v pravnem prometu. Takšen pravni posel je ničen. Obveznost tožene stranke, da spremeni etažni načrt tako, da bo hišniški prostor predstavljal samostojen del stavbe, na katerem bo možen vpis etažne lastnine, sama po sebi še ni nedopustna, saj je pod določenimi pogoji izvedljivo, da pride do takšne spremembe. Pri odgovoru na vprašanje, ali gre za nemogoč predmet obveznosti, pa je treba upoštevati, da mora biti predmet izpolnitvenega ravnanja objektivno mogoč. Pri tem je treba izhajati samo iz tiste vsebine izpolnitvenega ravnanja, ki je določena v pogodbi. Ob sklenitvi pogodbe je bil hišniški prostor že v solastnini posameznih etažnih lastnikov stavbe. Za spremembo skupnega dela v posamezni del v etažni lastnini je potreben ustrezen sporazum etažnih lastnikov (113. člen SPZ). Zgolj sprememba etažnega načrta stavbe v takšni situaciji (glede na pogodbeno opredeljeno vsebino toženkinega izpolnitvenega ravnanja) še ne more privesti do tega, da bi se hišniški prostor iz splošnega skupnega dela stavbe v etažni lastnini „prelevil“ v samostojen oziroma posamezen del stavbe (ali njegov

Terjatev skupnosti lastnikov ni mogoče enako obravnavati kot terjatev upravnika, saj se v bistvenem razlikujeta. Presoja sodišč, da terjatev skupnosti lastnikov ni mogoče subsumirati pod 6. točko prvega odstavka 355. člena OZ, je pravilna.

Za spremembe v razmerju med skupnimi in posameznimi deli, torej za posel, ki presega okvire rednega upravljanja večstanovanjske stavbe, je potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov. Poleg soglasja vseh etažnih lastnikov pa bi predlagatelji za izvedbo predmetne spremembe v razmerju med skupnimi in posameznimi deli ter njen vpis v zemljiško knjigo morali pridobiti še etažni načrt, ki bi vseboval natančen opis posameznih delov v razmerju do drugih delov in njihove identifikacijske znake, kakor se vpisujejo v kataster stavb.