128. člen ZV-1

Glede na določbo četrtega odstavka 25. člena ZV-1 je treba z vodnim dovoljenjem, izdanim na podlagi drugega odstavka tega člena, zagotoviti, da se izvajanje vodne pravice dotedanjega koncesionarja zaradi izdaje tega dovoljenja ne bo v ničemer spremenilo. Edina izjema je določitev ekološko sprejemljivega pretoka, vendar tudi to zgolj v primeru, če še ni bil določen. Z določbo četrtega odstavka 25. člena ZV-1B je zakonodajalec predpisal prehodno ureditev, ki se nanaša na točno določena, že obstoječa pravna razmerja, torej specialno ureditev, ki tako smiselno, kot tudi pravno sistemsko in po nedvoumnem jezikovnem pomenu določbe po eni strani izključuje uporabo splošne ureditve, kolikor bi se razlikovala od ureditve, ki izhaja iz koncesijskega akta in pogodbe, po drugi strani pa pomeni samostojno zakonsko podlago za ureditev teh razmerij. Drugačna razlaga te zakonske določbe bi dejansko lahko pomenila neustaven poseg v tožnikove pridobljene pravice oziroma v njegova utemeljena pravna pričakovanja.

Vodno dovoljenje vsebuje opis vrste, obsega in namena vodne pravice, zato tožnica v tem postopku ne more doseči ugotavljanja specifičnosti načina rabe vode v tehnološki namen in drugačne opredelitve, kot izhaja iz izdanega delnega vodnega dovoljenja.

Tožeča stranka je zaprosila za izdajo vodnega dovoljenja na območju, ki ima s področja ohranjanja narave poseben status, zato sodišče meni, da je bila odločitev prvostopenjskega organa, ki je v postopek na podlagi določbe 44. člena ZON pritegnil ZRSVN, pravilna. Način gojitve sladkovodnih organizmov v jezeru bi morala tožeča stranka opredeliti sama (kar je tudi storila in izrecno navedla, da gradnja bazenov ni predvidena) v vlogi 23. 1. 2013 oziroma v morebitni dopolnitvi ali razširitvi svoje vloge. Da je to storila iz listin priloženega upravnega spisa ni razvidno, navedba v pisni izjavi z dne 5. 3. 2013, ki se nanaša na možne druge načine gojitve, pa po presoji sodišča ne pomeni, da je stranka svojo vlogo razširila.

Vodno dovoljenje vsebuje opis vrste, obsega in namena vodne pravice, zato tožnica v tem postopku ne more doseči ugotavljanja specifičnosti načina rabe vode v tehnološki namen in drugačne opredelitve, kot izhaja iz izdanega delnega vodnega dovoljenja.

Izrek odločbe ne vsebuje opisa vodnega vira in mesta izvajanja vodne pravice, ki je eden izmed obveznih sestavin vodnega dovoljenja, tako, da bi bilo mogoče ugotoviti, ali se vodno dovoljenje nanaša na neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo na navedenih vodnih virih ali na rabo vode zaradi oskrbe s pitno vodo iz zasebnega vodovoda. SPZ v 214. členu dopušča nastanek stvarne služnosti tudi z odločbo državnega organa, vendar ZV-1 ne predvideva, da se o služnosti iz tretjega odstavka 117. člena odloča z vodnim dovoljenjem.

Prizadeta stranka je imela možnost, da s pritožbo zoper delno odločbo v celoti zavaruje svoj pravni položaj, med drugim tudi z ugovorom, da v tem obsegu dano vodno dovoljenje tožnikoma posega v njene pravice na istem vodnem viru. Povedano pomeni, da si v letu 2006, ko je drugostopenjski organ odločil o njeni pritožbi iz leta 1999 zoper vodnogospodarsko dovoljenje z dne 23. 9. 1999, svojega pravnega položaja na podlagi tako vložene pritožbe ni mogla več izboljšati. Po drugi strani prvostopenjski organ, ki mu je bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje, v tem času, tudi če bi ugotovil, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo vodnogospodarskega dovoljenja v letu 1999, ne bi več mogel izdati enake odločbe s trajanjem do 30. 10. 2004, ker je to obdobje že minilo, prav tako pa tudi ne nove odločbe z vnaprejšnjo veljavnostjo, saj je to obdobje že „pokrito“ z delno odločbo s trajanjem do 31. 12. 2020.