129. člen ZV-1

Ker sprememba vodnega dovoljenja po uradni dolžnosti predstavlja poseg v pravnomočno odločbo, je mogoča zgolj iz razlogov, navedenih v drugem odstavku 129. člena ZV-1. Poleg teh, izrecno določenih primerov spremembe po uradni dolžnosti, zakon spremembo dopušča tudi v primeru, ko zanjo zaprosi imetnik vodnega dovoljenja. Vendar to ne pomeni, da organ v tem primeru ni vezan na pogoje pravice iz prej veljavnega dovoljenja in na zahtevo stranke. Odloča lahko le o tisti spremembi, ki jo predlaga imetnik pravice, saj bi sicer prav tako prišlo do nedopustnega posega v že pridobljene pravice.

Obveznost zagotovitve migracije vodnih organizmov je bila opredeljena kot pogoj že v koncesijskem aktu, Uredbi, na podlagi katere je bil določen za koncesionarja in na podlagi katere je bila oziroma sta bili sklenjeni koncesijski pogodbi v letu 2004 oziroma 2009, zato že iz tega razloga ni mogoče slediti tožbi, da gre za nedopustno nalaganje nove, dodatne obveznosti z izdajo vodnega dovoljenja saj je tožnik moral izpolnjevati pogoje, dogovorjene v pogodbi, kot tudi pogoje, določene v koncesijskem aktu, tj. Uredbi. V primeru neskladja med določbami pogodbe in uredbe.

Pravica stranke zahtevati, naj se postopek nadaljuje, očitno pomeni tudi njeno pravico do izjasnitve glede razlogov, iz katerih bi upravni organ postopek sicer ustavil, saj gre za dejstva in okoliščine, ki lahko prek nadaljevanja upravnega postopka bistveno vplivajo na končno odločitev o stvari.

Za presojo zakonitosti obeh točk izreka odločbe, je pravno relevantna koncesijska pogodba, sklenjena med Republiko Slovenijo in tožnikom dne 30. 12. 2008. 4. člen te pogodbe določa, da se koncesija podeli za dobo 30 let. Ta rok (doba) izvajanja vodne pravice pa je začel teči z dnem podpisa prve koncesijske pogodbe. Tako se na podlagi te pogodbe 30 letni rok izteče 10. 10. 2035. Tako je bila zakonita odločitev obeh upravnih organov, da se v 5. točki izpodbijanega vodnega dovoljenja določi čas trajanja podeljene koncesije do 10. 10. 2035, ker se je ta doba pravilno določila v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZV-1B.

Prenehanje odločbe o podelitvi koncesije in koncesijske pogodbe ni odvisno od volje koncesionarja ali koncendenta, ampak gre za zakonsko ureditev, kot izhaja iz prvega odstavka 25. člena ZV-1B. Glede na to, da mora ministrstvo v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZV-1B nadomestiti koncesijo z vodnim dovoljenjem najpozneje v 6 letih od uveljavitve tega zakona (11. 8. 2012), sodišče kot pravilno šteje tudi odločitev iz 5. in 6. točke izreka izpodbijane odločbe. V kolikor je namreč treba koncesije nadomestiti najpozneje v 6 letih, to pomeni, da po poteku tega obdobja, to se pravi po 11. 8. 2018, koncesijskih aktov ni več dovoljeno uporabljati, zato se s tem datumom raba vode lahko nadaljuje samo na podlagi izdanih vodnih dovoljenj.