136. člen ZV-1

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je glede na drugi odstavek 125. člena Zakona o vodah (ZV-1) treba pridobiti vodno dovoljenje, če odvzeta količina vode iz javnega vodovodnega omrežja ne presega praga, ki ga določi minister s predpisom.

Tožnica v tožbi ne ugovarja pravilnosti inšpektoričinih ugotovitev o porabi vode glede na povprečnega posameznika, o številu dnevno prisotnih oseb na tožničinem objektu ter o dejanski porabi pitne vode na tožničinem nadzorovanem objektu v nadzorovanem obdobju. Iz teh v izpodbijani odločbi ustrezno kvanitficiranih podatkov (mesečna splošna poraba glede na število prisotnih oseb znaša cca 15 m3, dejanska poraba pa npr. v najmanj izdatnem mesecu decembru 515 m3) tako očitno izhaja, da gre v obravnavani zadevi za posebno rabo vode. Za tako rabo vode pa je skladno s prvim odstavkom 108. člena v zvezi s prvim odstavkom 125. členom ZV-1 treba pridobiti vodno pravico na podlagi vodnega dovoljenja.

Za posebno rabo vode je treba pridobiti vodno pravico na podlagi vodnega dovoljenja, saj ne gre za posebno rabo, za katero bi bilo treba pridobiti koncesijo po 136. členu ZV-1 ali za posebno rabo vode, za katero bi bila pridobitev vodne pravice izrecno izključena (peti odstavek 108. člena ZV-1). Imetnik vodne pravice pa je, ne glede na to, ali je to dobil na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije po ZV-1 (prvi odstavek 123. člena ZV-1), dolžan plačevati vodno povračilo (prvi odstavek 124. člena ZV-1).

Država toženi stranki s podzakonskim aktom ne more naložiti plačila kot obvladujoči družbi koncesionarja. Četudi je tožena stranka večinski družbenik koncesionarja, je z zavezo za plačilo nadomestila iz 12.c člena Uredbe o koncesiji za rabo reke Drave za proizvodnjo električne energije uveljavljen nedopusten spregled pravne osebnosti (da mora sporno nadomestilo plačati večinski družbenik koncesionarja). Edini, ki bi bil morda lahko zavezan za plačilo spornega nadomestila, je koncesionar sam in ne njegov večinski družbenik.

V določbi 150. člena ZV-1 je izrecno zapisano, da se lahko poseg v prostor, ki bi lahko trajno ali začasno vplival na vodni režim ali stanje voda, izvede samo na podlagi vodnega soglasja. Gre torej za soglasje, katerega obstoj ugotavlja upravni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja v okviru 3. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1, po kateri mora pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti, ali so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja. To pomeni, da tožeča stranka oziroma imetnik vodnega dovoljenja ni stranka v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, ampak je stranka le soglasodajalec, ki to soglasje izda v posebnem postopku.

Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali ima določeno enkratno nadomestilo za omejeno rabo prostora v 12.c členu Uredbe o koncesiji za rabo reke Drave za proizvodnjo električne energije pravno naravo koncesnine iz 164. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), ki bi jo moral koncesionar plačevati poleg koncesije za rabo vode po določilih 136. člena Zakona o vodah (ZV-1)? Ali je zavezanec za plačilo koncesnine za posebno rabo vodnega zemljišča iz 164. člena ZVO-1 lahko na podlagi paternalističnega modela in drugega odstavka 529. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) tožena stranka glede na namen njene organiziranosti kot gospodarske javne službe? Ali uporaba Zakona o upravljanju kapitalskih naložb Republike Slovenije (ZUKN) v sodbi sodišča druge stopnje predstavlja kršitev načela prepovedi retroaktivnosti in s tem predstavlja kršitev 155. člena Ustave Republike Slovenije ter zmotno uporabo materialnega prava glede na dejstvo, da sporni zakon v času uveljavitve 12.c člena Uredbe o koncesiji za rabo reke Drave za proizvodnjo električne energije še ni veljal?