119. člen ZV-1

S tem, ko je tožena stranka upoštevala nove podatke o gorvodni in dolvodni meji območja izvajanja vodne pravice, bi morala preveriti tudi vpliv teh podatkov na izračun potencialne energije. Teh okoliščin pa tožena stranka ni ugotavljala, niti jih v izpodbijanem vodnem dovoljenju ni pojasnila, kar kaže, da je dejansko stanje v tem obsegu ostalo neraziskano, odločitve pa zaradi pomanjkljive obrazložitve tudi ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka.

Tožnik zahteve za vpis v vodno knjigo, ki je predmet izpodbijanega sklepa, ni bil upravičen podati. Za upravno zadevo gre namreč, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, kar v tem primeru, kot rečeno, v ZV-1 in Pravilniku o vodni knjigi, kot relevantnih področnih predpisih, ni določeno. ZV-1 pridobitve vodne pravice na način, kot to zahteva tožnik (z neposrednim vpisom v vodno knjigo na podlagi sklicevanja na že pridobljeno vodno pravico s strani njegovih pravnih prednikov, kar dokazuje z vpisom v vodno knjigo Avstroogrske in v vodni kataster Avstroogrske iz leta 1913 ter z ostalimi listinami, predloženimi v tem postopku, med drugim s soglasjem Elektra ... za priključitev št. 539649), ne omogoča. Ali je pravna kontinuiteta v zvezi s pridobitvijo vodne pravice podana, kar zatrjuje in s prej navedenimi listinami dokazuje tožnik v tem postopku, je torej lahko zgolj stvar presoje v takšnem (posebnem) postopku pridobitve vodne pravice.

Drugi člen Pravilnika o komercialnih ribnikih, ki določa pogoje za komercialni ribnik, ki so po svoji vsebini pogoji za podelitev vodne pravice, nima podlage v zakonu, zato ga sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ne bi smelo upoštevati, saj so sodniki pri sojenju vezani le na Ustavo in zakon.

Tožnica je nesorazmerno visoke stroške priključitve objekta na javni vodovod uveljavljala šele v pritožbi, in to ne da bi obrazložila, zakaj tega ni storila že prej. Zato teh navedb o stroških priklopa na javni vodovod ni mogoče upoštevati. Poleg tega drugi odstavek 14. člena Pravilnika o oskrbi s pitno vodo govori izključno o stroških, povezanih z „izvedbo priključka stavbe (…) na javni vodovod“. Pojem izvedbe priključka stavbe pa ne zajema vodovodne napeljave znotraj stavbe, zato stroškov v zvezi s to napeljavo ni mogoče upoštevati kot nesorazmerne stroške v smislu navedene določbe.

Izrek odločbe ne vsebuje opisa vodnega vira in mesta izvajanja vodne pravice, ki je eden izmed obveznih sestavin vodnega dovoljenja, tako, da bi bilo mogoče ugotoviti, ali se vodno dovoljenje nanaša na neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo na navedenih vodnih virih ali na rabo vode zaradi oskrbe s pitno vodo iz zasebnega vodovoda. SPZ v 214. členu dopušča nastanek stvarne služnosti tudi z odločbo državnega organa, vendar ZV-1 ne predvideva, da se o služnosti iz tretjega odstavka 117. člena odloča z vodnim dovoljenjem.

Po ZV-1 raba vode brez ustreznega dovoljenja ni mogoča. Prvi odstavek 199. člena ZV-1 pa določa, da mora oseba, ki rabi vodno dobro, pa za takšno rabo ni imela dovoljenja ali koncesije, v dveh letih od uveljavitve tega zakona vložiti vlogo za izdajo vodnega dovoljenja ali koncesije skladno z določbami tega zakona. Ta določba ZV-1 torej določa obveznost tistim, ki so že pred uveljavitvijo tega zakona brez dovoljenj ali koncesij rabili vodo, da za vodno dovoljenje zaprosijo, in odlaga za čas dveh let od uveljavitve zakona inšpekcijske ukrepe, ne more pa pomeniti podlage za izdajo vodnega dovoljenja. Položaj, ko je za pridobitev vodnega dovoljenja vloženih več vlog, ki se nanašajo na isto vodno telo, ureja drugi odstavek 127. člena ZV-1. Že pri izdaji vodnega dovoljenja je treba upoštevati, ali se z vodnim dovoljenjem za lastno oskrbo s pitno vodo zagotavlja oskrba prebivalstva s pitno vodo, če razpoložljivost vodnega vira ne zadošča za izdajo vodnega dovoljenja vsem prosilcem.

V skladu s 1. odstavkom 117. člena ZV-1 je mogoča lastna oskrba s pitno vodo le na območju, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo, pri čemer mora stranka za tako lastno oskrbo pridobiti vodno pravico. Inšpekcijska odločba glede prepovedi izvedbe komunalnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture pomeni, da so za nelegalno zgrajeni objekt (pristojen za tako ugotovitev je gradbeni inšpektor) prepovedana dejanja, ki so sicer dovoljena za legalno zgrajene objekte, torej tiste, ki so bili zgrajeni na podlagi gradbenega dovoljenja. Prepoved o izvedbi komunalnih priključkov pa v ničemer ne vpliva na ugotovitev, da je na območju, kjer stoji tožničina stavba, zagotovljena oskrba s pitno vodo iz javnega vodovoda.