20. člen ZIN

V tako imenovanem zasebnem prostoru se je izvajala gostinska dejavnost, ker je bila pijača gostom pripravljena in postrežena; z zahtevo, da si jo gostje sami odnesejo v tako imenovani privatni prostor, je pravna oseba le poskušala zaobiti določbe ZOUTPI o prepovedi kajenja v zaprtih javnih prostorih. Ker je pravna oseba v tako imenovanem privatnem prostoru opravljala gostinsko dejavnost, kar pomeni, da gre za poslovni prostor, inšpektorja s tem, ko sta opazovala dogajanje v gostinskem lokalu in vstopila v obravnavani prostor, nista prekoračila pooblastil. Navodilo zakonitega zastopnika pravne osebe delavki - natakarici, da morajo gostje, ki želijo kaditi, pijačo sami odnesti v tako imenovani zasebni prostor, je samo po sebi protipravno, kar pomeni, da je natakarica storila prekršek po navodilih zakonitega zastopnika.

Iz prvega odstavka 32. člena ZIN se v skladu s prvim odstavkom 3. člena v postopkih gradbene inšpekcije uporablja le glede tistih vprašanj, ki niso urejena z ZGO-1. Če inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis oziroma drug akt katerega izvajanje nadzoruje, ima pravico in dolžnost odrediti ukrepe v skladu s tem zakonom ali drugim zakonom, katerega izvajanje nadzoruje, za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti, v roku, ki ga sam določi. Navedena določba inšpektorju nalaga ukrepanje brez obvestil ali sklepov o razširitvi, na katera se tožnika, kot podlago za začetek postopka, sklicujeta. V 150. členu ZGO-1 je v zvezi z uporabo objekta brez uporabnega dovoljenja določen le ukrep prepovedi uporabe objekta (3. točka prvega odstavka 150. člena ZGO-1), zato se tožnika ne moreta sklicevati na to, da bi moral biti izrečen drugačen ukrep, opozorilo in dan rok za odpravo pomanjkljivosti (drugi in tretji odstavek 33. člena ZIN). Ukrepe gradbene inšpekcije določa ZGO-1 in ta v primeru uporabe objekta brez uporabnega dovoljenja določa ukrep iz 150. člena ZGO-1. Opozorilo iz drugega odstavka 33. člena ZGO-1 je oblika inšpekcijskeg

Tožnik ugotovljenemu dejanskemu stanju ne oporeka, z izjemo ugovora, da ne gre za erozijo, ampak želi z inovativnostjo izboljšati trajno rodovitnost kmetijskih zemljišč, česar ne podkrepi z nobenim dokazom. Po vpogledu v upravni spis sodišče ugotavlja, da tožnik tega ni navajal in ni dokazoval v upravnem postopku. Glede na opisano ugotovljeno dejansko stanje, ki z izjemo navedenega ugovora, ni sporno, pa je bil po presoji sodišča predpis pravilno uporabljen.

Sodišče nima pomislekov glede zaključkov upravnega organa, da je gradnja, ki sta jo izvedla tožnika, v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem. Zgrajeni objekt je višji, kot je določeno v izdanem gradbenem dovoljenju, ima strešno teraso, v njem pa je več enot, namenjenih turistični dejavnosti. Inšpektor je imel pooblastilo za ogled predmetnih prostorov v določilu prvega odstavka 20. člena ZIN. Glede očitka tožeče stranke, da je kršil njeno pravico do nedotakljivosti stanovanja, pa sodišče dodaja, da nič v izvedenem dokaznem postopku ob ogledu ni kazalo na to, da gre za stanovanjske prostore, niti tega nista zatrjevala tožnika v svojem dopisu, ki sta ga naslovila na prvostopni organ. Poleg tega inšpektor pri drugem ogledu v prostore ni vstopil, ampak si jih je ogledal le od zunaj.

S sklepom o plačilu denarne kazni, izdanim na podlagi 298. člena ZUP, praviloma ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. O njihovih pravicah je odločeno z odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov. Tak sklep tudi ni eden izmed sklepov po drugem odstavku 5. člena ZUS-1.

V situaciji, ko sta šotora postavljena na mesto, kjer sta pred tem stala gospodarska objekta, drugih objektov pa na zemljiščih ni, po mnenju sodišča ni mogoče govoriti o gradbeni parceli (7. točka 20. člena Pravilnika), ki pripada na podlagi gradbenega dovoljenja zgrajeni stavbi, saj teh stavb ni (več). Presoja, ali gre v posamičnem primeru za enostavni objekt, ki ga je mogoče zgraditi brez gradbenega dovoljenja, je v pristojnosti gradbenega inšpektorja. Zato ga morebitne listine, v katerih je izraženo stališče, da za njegovo postavitev ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, ne zavezujejo.

V zvezi z vstopom v prostore tožeče stranke brez vednosti njenega predstavnika so bistvena določila 1. odstavka 20. člena in 3. odstavka 29. člena ZIN v zvezi z določilom 50. člena ZVOP-1 in 3. odstavkom 8. člena ZInfP. Tožbeni argument za ničnost odločbe je očitno neutemeljen, kajti zahteva stranke za začetek postopka (4. točka 1. odstavka 279. člena ZUP) je potrebna samo, ko gre za primer upravnega postopka, ki se lahko začne samo na zahtevo stranke, ne pa tudi, ko gre za postopek po uradni dolžnosti.