23. člen ZJA

Odločba o razrešitvi direktorja Agencije je upravna odločba, saj jo kot tako opredeljuje že prvi odstavek 24. člena ZJA, zato se šteje, da je postopek razrešitve upravna zadeva. Izjava o odstopu ima konstitutivni značaj, vendar izjava o odpovedi ne učinkuje, če je preklicana oziroma umaknjena in nasprotna stranka tak preklic oziroma umik izjave prejme (najkasneje) istočasno z odpovedjo. Izpodbijana odločba se opira na izjavo o odstopu tožnika s položaja direktorja Agencije, vendar ne vsebuje obrazložitve o preklicu odstopne izjave, čeprav je nesporno, da je tožnik naknadno svojo odstopno izjavo preklical. Obrazložitev pravno pomembnega dejanskega stanja je tako pomanjkljiva, saj so v celoti izostali razlogi o razrešitvi tožnika kljub preklicu odstopne izjave.

V skladu z novejšo sodno prakso je treba v zvezi s sodnim varstvom pri razrešitvah oseb s funkcij ali vodstvenih položajev v organih ali osebah javnega prava s strani nosilcev oblasti, v vsakem posameznem primeru presoditi, ali je zoper oblastveno odločitev o razrešitvi posameznika, ki je bil na tako funkcijo ali položaj imenovan ali izvoljen, z zakonom vzpostavljeno sodno varstvo. V takem primeru lahko ta oseba varuje v upravnem sporu svoj pravni interes, da v njeno opravljanje funkcije oziroma vodstvenega položaja ni nezakonito poseženo. Izpodbijani sklep nima razlogov o tem, zakaj je prišlo do razrešitve članov agencije in tako nima vsebine, ki bi lahko bila predmet presoje zakonitosti in s tem predmet upravnega spora.

Tožnica je ugovarjala, da je postopek začel vodja sektorja za ekonomiko javnega zdravstva Ministrstva za zdravje, ki za vodenje postopka ni pristojen. Ker se toženka v izpodbijanem aktu o tem ugovoru sploh ni izrekla, sodišče tega, ali je postopek vodila pooblaščena oseba, ni moglo preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil upravnega postopka. Glede na to, da toženka na ta ugovor ni odgovorila, pa je bila tožnici kršena tudi pravica do izjave. Ker toženka ne ugovarja trditvam tožnice, da ni razrešila vseh članov sveta JAZMP, ampak le tri, je to dejstvo nesporno. Iz tega lahko izhaja zgolj zaključek, da očitkov zoper štiri člane ni bilo ter zato ni predmet dokazovanja. Sodišče se sicer strinja s toženko, da so za odločitve lahko odgovorni le posamezniki in ne organ kot tak, vendar pa bi morala toženka, ob tem, ko štirim članom kolegijskega organa ni očitala nobenih kršitev, navesti konkretne razloge o tem, zakaj je ravno tožnici mogoče očitati neaktivnost, tj. s katerim konkretnim delovanjem je odstopala od ravnanja članov, katerim se taka neaktivnost (ob istih sklepih sveta) ne očita. Svet JAZMP je namreč kolegijski organ, ki odloča z večino glasov vseh članov. Že iz tega

Tožnik je ugovarjal, da je postopek začel vodja sektorja za ekonomiko javnega zdravstva Ministrstva za zdravje, ki za vodenje postopka ni pristojen. Ker se toženka v izpodbijanem aktu o tem ugovoru sploh ni izrekla, sodišče tega, ali je postopek vodila pooblaščena oseba, ni moglo preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil upravnega postopka. Glede na to, da toženka na ta ugovor ni odgovorila, pa je bila tožniku kršena tudi pravica do izjave. Ker toženka ne ugovarja trditvam tožnika, da ni razrešila vseh članov sveta JAZMP, ampak le tri, je to dejstvo nesporno. Iz tega lahko izhaja zgolj zaključek, da očitkov zoper štiri člane ni bilo ter zato ni predmet dokazovanja. Sodišče se sicer strinja s toženko, da so za odločitve lahko odgovorni le posamezniki in ne organ kot tak, vendar pa bi morala toženka, ob tem, ko štirim članom kolegijskega organa ni očitala nobenih kršitev, navesti konkretne razloge o tem, zakaj je ravno tožniku mogoče očitati neaktivnost, tj. s katerim konkretnim delovanjem je odstopal od ravnanja članov, katerim se taka neaktivnost (ob istih sklepih sveta) ne očita. Svet JAZMP je namreč kolegijski organ, ki odloča z večino glasov vseh članov. Že iz tega ra

Tožnica je ugovarjala, da je postopek začel vodja sektorja za ekonomiko javnega zdravstva Ministrstva za zdravje, ki za vodenje postopka ni pristojen. Ker se toženka v izpodbijanem aktu o tem ugovoru sploh ni izrekla, sodišče tega, ali je postopek vodila pooblaščena oseba, ni moglo preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil upravnega postopka. Glede na to, da toženka na ta ugovor ni odgovorila, pa je bila tožnici kršena tudi pravica do izjave. Ker toženka ne ugovarja trditvam tožnice, da ni razrešila vseh članov sveta JAZMP, ampak le tri, je to dejstvo nesporno. Iz tega lahko izhaja zgolj zaključek, da očitkov zoper štiri člane ni bilo ter zato ni predmet dokazovanja. Sodišče se sicer strinja s toženko, da so za odločitve lahko odgovorni le posamezniki in ne organ kot tak, vendar pa bi morala toženka, ob tem, ko štirim članom kolegijskega organa ni očitala nobenih kršitev, navesti konkretne razloge o tem, zakaj je ravno tožnici mogoče očitati neaktivnost, tj. s katerim konkretnim delovanjem je odstopala od ravnanja članov, katerim se taka neaktivnost (ob istih sklepih sveta) ne očita. Svet JAZMP je namreč kolegijski organ, ki odloča z večino glasov vseh članov. Že iz tega

Če odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje temeljita na več medsebojno neodvisnih razlogih za razrešitev, ki po prvem odstavku 23. člena ZJA vsak zase utemeljuje odločitev o razrešitvi, revident z revizijskimi ugovori, ki se tičejo le enega izmed razlogov za razrešitev, ne more utemeljiti nepravilnosti oziroma nezakonitosti drugih razlogov za razrešitev in s tem nezakonitosti izpodbijane sodbe oziroma odločbe.

Tožnica ni bila razrešena z mesta direktorice javne agencije, ampak ji je mandat prenehal na podlagi 3. odstavka 8. člena ZPOP-1A z dnem vpisa spojitve v sodni register, ko je javna agencija prenehala obstajati. Zato ne pride v poštev določba 2. odstavka 24. člena ZJA, ki za razrešitev direktorja napotuje na smiselno uporabo določb zakona, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev. Za primer prenehanja mandata na podlagi zakonske določbe odpravnina ni predvidena ne z zakonom ne s tožničino pogodbo o zaposlitvi, zato tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine ni utemeljen.

Med strankama ni sporno, da je tožnik pri prijavi na razpis za prosto delovno mesto direktorja Agencije predložil življenjepis, v katerem je navedel, da si je pridobil izobrazbo oziroma naziv inženir strojništva, smer letalstvo v letih 1995 – 1998 na Strojni fakulteti v Ljubljani, enako gradivo je bilo obravnavano tako na Svetu Agencije, kot kasneje tudi na Vladi Republike Slovenije, medtem ko je bilo po opravljenih poizvedbah na Fakulteti za strojništvo ugotovljeno, da tožnik nikoli ni bil študent Strojne fakultete in tudi nima naziva inženir strojništva. Ker pa si je tožnik s predloženo diplomo Fakultete A. Republika Srbija, iz leta 2009 tedaj pridobil naziv diplomirani ekonomist in s tem tudi zahtevano stopnjo izobrazbe, v času ob prijavi na delovno mesto direktorja Agencije potemtakem očitno ni izpolnjeval pogoja doseženih 10 let delovnih izkušenj na delovnem mestu z zahtevano enako ali (največ) eno stopnjo nižjo izobrazbo, saj je vse do pridobitve diplome leta 2009 tožnik očitno imel pridobljeno zgolj srednjo izobrazbo in si zato do tedaj tudi zahtevanih 10-letnih delovnih izkušenj v zahtevani stopnji izobrazbe tožnik očitno ni pridobil. To pa je že samo po sebi zadosten ra

V primeru (in ob dejanskih okoliščinah), kot je obravnavani (ko je vlada že pred vložitvijo tožbe v tem upravnem sporu z odločbo imenovala izbranega kandidata na mesto direktorja ARRS), bi bilo torej možno vložiti samo tožbo na podlagi druge alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1, ki določa, da se s tožbo lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba). Ugoditev ugotovitveni tožbi pa bi bila eventualno lahko podlaga za predčasno razrešitev direktorja ali razveljavitev akta o imenovanju direktorja. Vendar take tožbe (ugotovitvene) tožnik v obravnavanem primeru ni vložil.

Za člana upravnega odbora je lahko imenovana oseba, ki izpolnjuje tudi pogoj neopravljanja dela oziroma dejavnosti na področju, kjer obstaja možnost konflikta med njegovimi zasebnimi in javnimi interesi na strani javne agencije. Dovolj je obstoj možnosti na abstraktni in ne na konkretni ravni. Le na ta način je mogoče odvrniti vse morebitne pomisleke glede (ne)pristranskosti delovanja posameznega člana upravnega odbora agencije. Tožeča stranka bi se morala, če bi se hotela izogniti vsakršnemu objektivnemu dvomu o nepristranosti, iz odločanja izločiti. Zaradi slednjega (in ne zgolj zato, ker je zaposlena na fakulteti) pri njej obstaja možnost konflikta interesov med zasebnim interesom in javnim interesom javne agencije. Tožena stranka tožniku ni dolžna dokazati, da je deloval pristransko v konkretni zadevi (za to so predvideni drugi postopki), pač pa, da obstajajo okoliščine za možnost takega delovanja.

V danem primeru je podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe. Ker tožena stranka ni spoštovala pravil postopka glede obrazložitve izpodbijane odločbe in je bistveno kršila pravila postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, je podana bistvena kršitev določb postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1.