16. člen ZJA

Sodišče ugotavlja, da si tožnik zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, tudi v primeru utemeljene tožbe ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, za katerega si prizadeva z zahtevkom za odpravo izpodbijane odločbe in posledično njenih pravnih posledic. Nastopilo je namreč stanje, ki tožniku objektivno onemogoča vrnitev na položaj, s katerega je bil razrešen. Glede na navedeno sodišče ugotavlja pomanjkanje pravnega interesa tožnika za izpodbojno tožbo. Dejstvo, da je UO ARRS v okviru svojih pristojnosti toženki predlagal imenovanje vršilke dolžnosti direktorice, članov UO nikakor ne odvezuje zakonske obveznosti, da po seznanitvi s potekom mandata zaradi odpovedi nemudoma (brez odlašanja) izpeljejo vse aktivnosti, ki bodo omogočale imenovanje direktorja s polnim mandatom. Imenovanje vršilca dolžnosti namreč ni tovrstna aktivnost, temveč institut, ki zagotavlja nemoteno delovanje agencije v primeru, če se nihče ne prijavi na javni natečaj za direktorja, če noben od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje pogojev javnega natečaja, kot tudi, če direktorju preneha funkcija (25. člen Statuta ARRS). Ravno 25. člen Statuta ARRS kaže na primernost izvedbe javnega n

Tožnica je ugovarjala, da je postopek začel vodja sektorja za ekonomiko javnega zdravstva Ministrstva za zdravje, ki za vodenje postopka ni pristojen. Ker se toženka v izpodbijanem aktu o tem ugovoru sploh ni izrekla, sodišče tega, ali je postopek vodila pooblaščena oseba, ni moglo preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil upravnega postopka. Glede na to, da toženka na ta ugovor ni odgovorila, pa je bila tožnici kršena tudi pravica do izjave. Ker toženka ne ugovarja trditvam tožnice, da ni razrešila vseh članov sveta JAZMP, ampak le tri, je to dejstvo nesporno. Iz tega lahko izhaja zgolj zaključek, da očitkov zoper štiri člane ni bilo ter zato ni predmet dokazovanja. Sodišče se sicer strinja s toženko, da so za odločitve lahko odgovorni le posamezniki in ne organ kot tak, vendar pa bi morala toženka, ob tem, ko štirim članom kolegijskega organa ni očitala nobenih kršitev, navesti konkretne razloge o tem, zakaj je ravno tožnici mogoče očitati neaktivnost, tj. s katerim konkretnim delovanjem je odstopala od ravnanja članov, katerim se taka neaktivnost (ob istih sklepih sveta) ne očita. Svet JAZMP je namreč kolegijski organ, ki odloča z večino glasov vseh članov. Že iz tega

Tožnik je ugovarjal, da je postopek začel vodja sektorja za ekonomiko javnega zdravstva Ministrstva za zdravje, ki za vodenje postopka ni pristojen. Ker se toženka v izpodbijanem aktu o tem ugovoru sploh ni izrekla, sodišče tega, ali je postopek vodila pooblaščena oseba, ni moglo preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil upravnega postopka. Glede na to, da toženka na ta ugovor ni odgovorila, pa je bila tožniku kršena tudi pravica do izjave. Ker toženka ne ugovarja trditvam tožnika, da ni razrešila vseh članov sveta JAZMP, ampak le tri, je to dejstvo nesporno. Iz tega lahko izhaja zgolj zaključek, da očitkov zoper štiri člane ni bilo ter zato ni predmet dokazovanja. Sodišče se sicer strinja s toženko, da so za odločitve lahko odgovorni le posamezniki in ne organ kot tak, vendar pa bi morala toženka, ob tem, ko štirim članom kolegijskega organa ni očitala nobenih kršitev, navesti konkretne razloge o tem, zakaj je ravno tožniku mogoče očitati neaktivnost, tj. s katerim konkretnim delovanjem je odstopal od ravnanja članov, katerim se taka neaktivnost (ob istih sklepih sveta) ne očita. Svet JAZMP je namreč kolegijski organ, ki odloča z večino glasov vseh članov. Že iz tega ra

Tožnica je ugovarjala, da je postopek začel vodja sektorja za ekonomiko javnega zdravstva Ministrstva za zdravje, ki za vodenje postopka ni pristojen. Ker se toženka v izpodbijanem aktu o tem ugovoru sploh ni izrekla, sodišče tega, ali je postopek vodila pooblaščena oseba, ni moglo preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil upravnega postopka. Glede na to, da toženka na ta ugovor ni odgovorila, pa je bila tožnici kršena tudi pravica do izjave. Ker toženka ne ugovarja trditvam tožnice, da ni razrešila vseh članov sveta JAZMP, ampak le tri, je to dejstvo nesporno. Iz tega lahko izhaja zgolj zaključek, da očitkov zoper štiri člane ni bilo ter zato ni predmet dokazovanja. Sodišče se sicer strinja s toženko, da so za odločitve lahko odgovorni le posamezniki in ne organ kot tak, vendar pa bi morala toženka, ob tem, ko štirim članom kolegijskega organa ni očitala nobenih kršitev, navesti konkretne razloge o tem, zakaj je ravno tožnici mogoče očitati neaktivnost, tj. s katerim konkretnim delovanjem je odstopala od ravnanja članov, katerim se taka neaktivnost (ob istih sklepih sveta) ne očita. Svet JAZMP je namreč kolegijski organ, ki odloča z večino glasov vseh članov. Že iz tega

Aktivna legitimacija gre tožeči stranki na podlagi 1. odstavka 157. člena Ustave, 25. člena Ustave, 1. odstavka 1. člena ZUS, 2. odstavka 1. člena ZUS, 18. člena ZUS. Razmejitve med pravnim konceptom "zagotovljene" pravice in pravnim konceptom "izvršljive" pravice ni v pravni doktrini niti v pravni (sodni) praksi, vzpostavljena ni niti za iztožljive ustavne pravice, niti za programske norme v ustavi niti za zakonske pravice. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe napačno argumentira stališče, da je bila pravica do dostopa do informacij, kot pravno relevantna podlaga za zahtevek prizadete stranke v konkretnem primeru, vzpostavljena celo pred uveljavitvijo Ustave, ker je ta pravica zajeta v Splošni deklaraciji ZN o človekovih pravicah, Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP), ter Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP). Pred uveljavitvijo ZDIJZ v Sloveniji ustavna pravica do dostopa informacij javnega značaja ni bila zagotovljena na enak način, kot je bila pred uveljavitvijo ZDIJZ, in sicer zaradi pogojevanja dostopa do informacij javnega značaja s pravnim interesom, utemeljenim v zakonu (2. odstavek 39. člena Ustav