UPRS sodba I U 551/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Vlada Republike Slovenije (v nadaljevanju: tožena stranka) je z izpodbijano odločbo št. 01410-2/2014/5 z dne 13. 2. 2014, v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS št. I U 1642/2012 z dne 22. 10. 2013 ponovno odločila, da se tožnik z dnem 13. 2. 2014 razreši s funkcije direktorja Javne agencije Republike Slovenije za civilno letalstvo (v nadaljevanju: Agencija). Kot podlago svoje odločitve je navedla določila 1. odstavka 8. člena, 1. odstavka 23. člena in 24. člena člena Zakona o javnih agencijah (v nadaljevanju: ZJA) ter 17. člena Sklepa o ustanovitvi Javne agencije za civilno letalstvo RS (v nadaljevanju: Sklep o ustanovitvi) v zvezi s sklepom Sveta Javne agencije za civilno letalstvo s 17. seje dne 19. 9. 2012.

2V obrazložitvi uvodoma ugotavlja, da je bil tožnik z odločbo Vlade RS z dne 2. 6. 2011 imenovan za direktorja Agencije za dobo 5 let, nato pa je bil z odločbo št. 01410-33-7/2011/3 z dne 20. 9. 2012 razrešen z mesta direktorja Agencije, vendar je bila navedena odločba iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odpravljena s sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1642/2012-30 z dne 22. 10. 2013 in zadeva vrnjena toženi stranki v ponoven postopek. Dalje navaja, da je bila v ponovnem postopku, tožniku dana možnost, da se izjasni o vseh dejstvih, povezanih s postopkom njegove razrešitve, in sicer v dodatno podaljšanem roku do 16. 12. 2013.

3V nadaljevanju obrazložitve navaja svoje ugotovitve, ki zadevajo ugotovljeno pomanjkanje predpisanih delovnih izkušenj ob imenovanju tožnika, ki tedaj ni izpolnjeval kar dveh pogojev za imenovanje po določilih ZJA, in sicer tedaj tožnik še ni imel 10 let delovnih izkušenj, prav tako tudi ni izkazal, da je strokovnjak s področja dela Agencije.

4Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnik pri prijavi na razpis za prosto delovno mesto direktorja Agencije predložil življenjepis, v katerem je navedel, da je pridobil naziv inženir strojništva, smer letalstvo v letih 1995 – 1998 na Strojni fakulteti v Ljubljani. Enako gradivo je obravnaval Svet Agencije in kasneje Vlada Republike Slovenije, medtem ko je bilo na podlagi opravljenih poizvedb na Fakulteti za strojništvo ugotovljeno, da tožnik ni bil študent Strojne fakultete in tudi nima naziva inženir strojništva. Tožnik je predložil tudi diplomo Fakultete A., Republika Srbija, iz leta 2009, s katero je pridobil naziv diplomirani ekonomist, kar pomeni, da si je zahtevano stopnjo izobrazbe pridobil šele v letu 2009. Zato si je tudi izkušnje v tej stopnji izobrazbe ali eno stopnjo nižji izobrazbi lahko pridobival šele od leta 2009 dalje ob upoštevanju Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju: ZJU). Le-ta v tem delu velja tudi za javne agencije in določa kot delovne izkušnje delovno dobo na delovnem mestu, za katerega se zahteva ista stopnja izobrazbe in čas pripravništva v isti stopnji izobrazbe, ne glede na to, ali je bilo delovno razmerje sklenjeno oziroma pripravništvo opravljeno pri istem ali drugem delodajalcu, in pa delovne izkušnje, ki jih je javni uslužbenec pridobil z opravljanjem del na delovnem mestu, za katerega se zahteva za eno stopnjo nižja izobrazba, razen pripravništva v eno stopnjo nižji izobrazbi. Ker je tožnik visoko izobrazbo pridobil šele leta 2009, v času prijave na delovno mesto direktorja Agencije tako ni imel doseženih 10 let delovnih izkušenj na delovnem mestu z enako ali eno stopnjo nižjo izobrazbo, saj je do pridobitve diplome leta 2009 v Republiki Srbiji imel pridobljeno zgolj srednjo izobrazbo, zato si do tedaj tudi zahtevanih 10-letnih delovnih izkušenj tožnik ni pridobil, saj si je potrebno izobrazbo dobil šele v letu 2009 in ne že v letu 1998, kot je to napačno navajal v prijavi na razpisano delovno mesto.

5V tej zvezi se tožena stranka sklicuje na enako stališče sodne prakse, kot izhaja iz sodbe Upravnega sodišča RS št. III U 413/2011 z dne 16. 11. 2012, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da kandidatka ne izpolnjuje pogoja glede delovnih izkušenj, saj se delovne izkušnje, pridobljene v času, ko je kandidatka imela dokončano višješolsko izobrazbo, ne morejo enačiti z delovnimi izkušnjami, ki bi jih kandidatka pridobila pri opravljanju del in nalog v primeru, da bi imela pridobljeno visoko strokovno izobrazbo v času opravljanja teh del in nalog, medtem ko bi bile delovne izkušnje, pridobljene v času, ko je imela kandidatka dokončano višješolsko izobrazbo, upoštevane le, če bi bila kandidatka v tem času javna uslužbenka, kar pa ni bila. Po stališču tožene stranke enako velja za tožnika, ki je pred pridobitvijo univerzitetne izobrazbe v letu 2009 opravljal naloge direktorja v zasebnem sektorju in ne kot javni uslužbenec. Še zlasti pa to velja ob dejstvu, da je tedaj imel kar dve stopnji nižjo izobrazbo, to je srednjo izobrazbo, saj ne držijo njegove navedbe o pridobljeni višješolski izobrazbi na Strojni fakulteti v Ljubljani v letih 1995 – 1998 in o pridobitvi strokovnega naziva inženir strojništva, smer letalstvo, medtem ko si je visoko izobrazbo pridobil šele v letu 2009 .

6Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je tožnik predložil tudi odločbo Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru, ki je bila izdana zgolj za namen nadaljevanja izobraževanja na tej fakulteti, medtem ko je tedaj bilo za priznavanje in vrednotenje izobraževanja za namene zaposlovanja izključno pristojno Ministrstvo za visoko šolstvo, ki pa v evidencah za te namene nima evidentiranega tožnika ali njegove diplome, kar pomeni, da njegova diploma v času razpisa ni bila nostrificirana za namene zaposlovanja v skladu s tedaj veljavnimi predpisi, to je v skladu s tedaj veljavnim Zakonom o priznavanju in vrednotenju izobraževanja (v nadaljevanju: ZPVI).

7Tožena stranka nadalje ugotavlja, da tožnik ob svoji prijavi na razpis ni predložil niti zadostnih dokazil, da je strokovnjak s področja dela Agencije, s tem, ko je predložil življenjepis, diplomo Fakultete A. Republika Srbija, iz leta 2009, ter kopijo delovne knjižice, iz katere izhaja, da je bil od 1. 8. 2000 dalje zaposlen v Centru za razvoj izkaznic in sistemov. Priložil je tudi kopijo letalske licence za prometnega pilota, potrdilo Sektorja za licenciranje letalskega osebja Direktorata za civilno letalstvo Republike Srbije z dne 14. 4. 2011, da je kot zunanji strokovnjak sodeloval na področju optimizacije procesov in modernizacije postopkov, izpisek iz kazenske evidence, psihometrijsko profiliranje kandidata, izdelano s strani družba B. d.o.o. iz Pule, diplomo o zaključenem 80-urnem tečaju poslovne angleščine pri gospodarski družbi C. d.o.o. ter potrdilo Jezikovnega centra Č. o znanju ruščine na ravni B2. Po oceni tožene stranke bi se pri presoji izpolnjevanja tega pogoja lahko sicer upoštevala diploma na Fakulteti za strojništvo – smer letalstvo, vendar se je navedba o dokončanem izobraževanju na Strojni fakulteti v Ljubljani izkazala kot lažna, kar pa se tiče licence za prometnega pilota, to ni eden izmed pogojev za direktorja Agencije in tudi ne dokazuje, da je oseba strokovnjak s področja dela Agencije.

8V obrazložitvi še navaja, da so bile ugotovitve glede napak pri delu Agencije in njenih rezultatov dela oprte na ugotovitve Komisije za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju: KPK) v Oceni izpostavljenosti Javne agencije za civilno letalstvo korupcijskim tveganjem z ukrepi in priporočili, št. 06210-374/2012 01004 z dne 4. 6. 2012, in Ministrstva za infrastrukturo in prostor: Končno poročilo o nadzoru Javne agencije za civilno letalstvo Republike Slovenije, 13. - 14. avgust 2012, št. 061-5/2011/27-0832169 z dne 29. 8. 2012, ki ga je opravila Komisija za ad hoc nadzor, ki jo je imenoval minister za infrastrukturo in prostor dne 5. 7. 2012, ki je svoje delo opravila v skladu z Zakonom o letalstvu (v nadaljevanju: ZLet) in ob smiselni uporabi določb citiranih predpisov Evropske unije o načinu dela Evropske agencije za varnost v letalstvu pri opravljanju inšpekcijskih pregledov standardiziranja in Uredbe Komisije št. 72/2010 z dne 26. januarja 2010 o določitvi postopkov za izvajanje inšpekcijskih pregledov. Tožena stranka je tako ugotovila številna neskladja, ki jih podrobno navaja v nadaljevanju obrazložitve, in sicer se nanašajo na zaposlitev dveh oseb, ki ne izpolnjujeta zahtevanih pogojev glede delovnih izkušenj na letalskem področju; na usposabljanje dveh zaposlenih oseb za naloge, ki na teh dveh delovnih mestih niso sistemizirane, niti ni taka strokovna usposobljenost pogoj za zaposlitev; poleg tega Agencija sistemsko ni izvajala stalnega nadzora in nadzora nad izvajanjem predpisov o jadralnem zmajarstvu, jadralnem padalstvu, ultralahkih letalnih napravah, spričevalih in dovoljenjih za posebne namene glede ovir zunaj con letališč in pod zračnimi potmi iz predpisov o letališčih ter pravicah invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo v zračnem prevozu; prav tako je Agencija enemu podjetju izdala operativno licenco, brez preverjanja dokazil o izpolnjevanju finančnih pogojev; Agencija tudi ni izvajala sistemskega nadzora glede prevoza za lastne potrebe; prav tako ni zagotavljala stalne pripravljenosti za izvajanje direktiv o varnosti, če bi v funkcionalnem sistemu upravljanja zračnega prometa in službe letalske navigacije odkrile nevarno stanje, ki zahteva takojšnje ukrepanje. Nadaljnje ugotovljene nepravilnosti se nanašajo na neskladja glede priročnikov za nadzornike v letalstvu in izvajanje nadzora nad operaterji, kot tudi na poslovanje Agencije v zvezi z nakupom rabljenega osebnega avtomobila znamke VOLVO za službeno vozilo v letu 2011 ter na plačila za povečan obseg dela in pripravljenosti na domu. Nadalje povzema navedbe tožnika v pisni vlogi z dne 16. 12. 2013, poimenovani Izjasnitev o dejstvih in dokazih, zveza: Ponovni postopek razrešitve direktorja JACL – poziv za izjasnitev o dejstvih in dokazih, št. 1005-1/2013/49 z dne 25. 11. 2013, in na tožnikove trditve vsebinsko odgovarja za vsako področje posebej, skupaj s svojimi razlogi, s katerimi pojasnjuje svoja stališča v povezavi z odgovori tožnika glede na ugotovljena dejstva oziroma kršitve, ki jih po presoji tožene stranke vse navedbe tožnika v ničemer ne spreminjajo. Glede na vse navedeno je tožena stranka, ki v imenu države izvršuje pravice in obveznosti ustanovitelja, ob sklicevanju na določila 19. člen, 1. alineje 1. odstavka 23. člena in 24. ter 25. člena v zvezi s 5. členom ZJA tožnika predčasno razrešila s funkcije direktorja Agencije.

9Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil tožbo, v kateri sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ali spremeni tako, da se ustavi postopek tožnikove razrešitve. Zahteval je tudi povračilo stroškov postopka. Hkrati s tožbo je vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je sodišču predlagal, da naj zadrži izvajanje postopka imenovanja novega direktorja Agencije na podlagi objave javnega natečaja Sveta Agencije, objavljenega v Uradnem listu RS št. 21/2014 z dne 28. 3. 2014, do izdaje pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, ki ji je sodišče v celoti ugodilo s sklepom št. I U 551/2014-7 z dne 3. 4. 2014, ki je postal pravnomočen dne 11. 4. 2014.

10V tožbi je tožnik kot pravne podlage delovanja Agencije navedel Zakon o letalstvu (v nadaljevanju: Zlet), Zakon o javnih agencijah (v nadaljevanju: ZJA) in Sklep (Vlade RS) o ustanovitvi Javne agencije za civilno letalstvo (v nadaljevanju: Sklep o ustanovitvi Agencije) ter opisuje njeno delovanje vse od njene ustanovitve, še zlasti pa pod vodstvom tožnika kot direktorja. Kronološko opisuje potek postopka v obravnavani sporni zadevi in toženi stranki očita, da naj bi v ponovljenem postopku ponovno ravnala politično pristransko in da naj postopka razrešitve ne bi izpeljala skladno s predpisi, češ da ne obstajajo zakonsko določeni in utemeljeni razlogi za tožnikovo razrešitev, ker naj bi dejansko stanje glede obstoja razlogov za razrešitev ne bilo ugotovljeno pravilno in popolno in ker naj bi glede na ugotovljena dejstva bili napravljeni nepravilni sklepi, pa tudi materialno pravno naj bi bilo nepravilno uporabljeno, izpodbijana odločba pa naj bi ostala neobrazložena v smislu postopkovnih zahtev iz 3. in 5. točke 1. odstavka 214. člena v povezavi z 8. in 10. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji).

11Nadalje toženi stranki očita, da v ponovljenem postopku ni upoštevala napotkov sodišča v predhodni sodbi, izdani v tej sporni zadevi pod opr. št. I U 1642/2012 z dne 22. 10. 2013, češ da je vsebinsko in postopkovno ravnala enako kot v prvem postopku za razrešitev tožnika s funkcije direktorja Agencije. Tožnik nasprotuje stališčem tožene stranke o tožnikovem (ne)izpolnjevanju pogojev za imenovanje direktorja Agencije glede na njegovo doseženo izobrazbo in dolžino njegovih delovnih izkušenj v času imenovanja, kot tudi v zvezi z njegovim izpolnjevanjem pogoja strokovnosti na področju delovanja Agencije. Prav tako oporeka tudi ugotovitvam in stališčem tožene stranke v zvezi z zaposlitvijo dveh oseb na delovnih mestih št. 0116 – Nadzornik I in št. 0119 - Nadzornik II brez izpolnjevanja pogoja predpisane dolžine predhodnih delovnih izkušenj. Oporeka tudi ugotovitvam in stališčem tožene stranke v zvezi s strokovnim usposabljanjem zaposlenih, in sicer na delovnih mestih št. 0311 - Področni svetovalec in št. 0608 – Področni sekretar. Oporeka tudi ugotovitvam in stališčem o sistemskem (ne)izvajanju stalnega nadzora in nadzora nad posameznimi področji in nasprotuje ugotovitvam, stališčem in zaključkom tožene stranke kar zadeva nadzor nad izpolnjevanjem zahtev glede prevoza za lastne potrebe ter stalne pripravljenosti za izdajo direktiv o varnosti skladno s 13. členom Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 1034/2011 z dne 17. 10. 2011 o nadzoru varnosti pri upravljanju letalskega prometa in službah letalske navigacije in spremembi Uredbe (EU) št. 691/2010. Ne strinja se s toženo niti kar zadeva ugotovljena neskladja glede priročnikov za nadzornike v letalstvu ter glede izvajanja nadzora nad operaterji. Oporeka tudi ugotovitvam o nepravilnostih v zvezi s plačili za povečani obseg dela in pripravljenosti na domu, kot tudi v zvezi z nakupom službenega vozila VOLVO v letu 2011, v zvezi s katerim se tožena stranka opira na Oceno izpostavljenosti Agencije korupcijskim in drugim tveganjem, ki jo je sprejela Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju: KPK), ki ji tožnik izrecno nasprotuje; češ da je bi tožnik soočen s pomanjkanjem ustreznih kadrov in da gre pri nakupu službenega vozila VOLVO v letu 2011 za gospodarno ravnanje z javnimi sredstvi v korist organa, češ da gre za enak način, kot je to storil nekdanji predsednik Računskega sodišča RS dr. D.D.

12Tožena stranka je sodišču v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila predmetne upravne spise, posebnega odgovora na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe pa ni vložila.

K točki 1:

13Tožba ni utemeljena.

14V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje uvodoma navedena odločba o razrešitvi tožnika s funkcije direktorja Javne agencije za civilno letalstvo Republike Slovenije (dalje: Agencija), ki jo je tožena stranka izdala v enovitem upravnem postopku, ki je bil ponovljen po sodbi Upravnega sodišča št. I U 1642/2012-30 z dne 22. 10. 2013, s katero je bila iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravljena predhodno izdana odločba tožene stranke št. 01410-33/2012/3 z dne 20. 9. 2012 o razrešitvi tožnika s funkcije direktorja Agencije na podlagi predloga za predčasno razrešitev direktorja Agencije, sprejetega na 17. seji Sveta Agencije dne 19. 9. 2012.

15Na podlagi 3. odstavka 64. člena ZUS-1 se v primeru, kot je obravnavana sporna zadeva, če sodišče upravni akt odpravi, zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni akt izdan, pristojni organ pa mora v skladu s 4. odstavkom 64. člena ZUS izdati nov upravni akt v tridesetih dneh od prejema sodbe, oziroma v roku, ki ga določi sodišče; pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Na pravno mnenje sodišča iz 4. odstavka 64. člena ZUS-1 je vezan tudi vsak drug upravni organ, ki odloča o rednih ali izrednih pravnih sredstvih zoper nov upravni akt, izdan na podlagi sodbe sodišča (5. odstavek 64. člena ZUS-1).

16S sodbo v zadevi št. I U 1642/2012-30 dne 22. 10. 2013 je sodišče, kot rečeno, na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo predhodno v tej sporni zadevi izdano odločbo tožene stranke, ker je, kot med drugim izhaja iz 14. in 15. odstavka njegove obrazložitve, tedaj ugotovilo, da tožena stranka, preden je izdala tedaj izpodbijano odločbo, ni izvedla posebnega ugotovitvenega postopka ugotavljanja dejanskega stanja, iz katerega naj bi izhajali razlogi za razrešitev, marveč je svojo odločitev oprla na predlog Sveta Agencije in poročilo ad hoc komisije ter poročilo KPK, ki so bili sprejeti v postopkih, ki so ločeno potekali od postopka izdaje tedaj izpodbijane odločbe in niso bili izvedeni za potrebe razrešitve tožnika in pri katerih gre za medsebojno povezane postopke iz različnih upravnih področij, v katerih je tožnik dejansko sodeloval le kot organ Agencije, torej kot direktor, ni pa tožnika pritegnila v postopek razrešitve in mu tako tudi ni bila dana možnost v skladu s 3. odstavkom 146. člena ZUP, da bi se izjavil o dejstvih in okoliščinah, na katere se je opirala tedaj izpodbijana odločba, s čimer je bilo kršeno temeljno načelo zaslišanja stranke. Navedene okoliščine med strankama niso sporne, sporno pa med strankama ostaja vprašanje, ali je tožena stranka v ponovljenem postopku po sodbi št. I U 1642/2012-30 z dne 22. 10. 2013 pravilno in zakonito izvedla postopek razrešitve tožnika oziroma postopek izdaje sedaj izpodbijane odločbe.

17Sodišče po preučitvi izpodbijane odločbe ter podatkov v listinah predloženega upravnega spisa ugotavlja, da je odločitev tožene stranke, kot je predhodno povzeta pod točkami 1. do 8 obrazložitve te sodbe, pravilna in zakonita ter v celoti skladna z napotki sodišča v citirani sodbi št. I U 1642/2012-30 dne 22. 10. 2013. V citirani sodbi, ki temelji na (v bistvenem delu) enakem dejanskem stanju in isti materialno-pravni podlagi, je namreč sodišče toženi stranki dalo jasne napotke, kot izhajajo iz obrazložitve citirane sodbe št. I U 1642/2012-30 dne 22. 10. 2013, še zlasti iz obrazložitve pod točkami od 14 do 21. Tem napotkom je tožena stranka, kot je razvidno iz njene obrazložitve, v ponovljenem postopku v skladu s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1 po presoji sodišča v celoti ustrezno zadostila s skrbnim, vestnim in podrobnim ugotavljanjem vseh relevantnih konkretnih dejstev oziroma okoliščin, ki so v tem primeru relevantne za sprejem pravilne in zakonite odločitve, ob upoštevanju temeljnih načel upravnega postopka, izhajajočih zlasti iz določil 6. člena (načelo zakonitosti) in 8. člena ZUP (načelo materialne resnice), tudi ob upoštevanju relevantnega prava Evropske unije, pri čemer je bila v ponovljenem postopku tožniku izrecno dana učinkovita možnost, da se izjasni o vseh dejstvih, povezanih s postopkom njegove razrešitve, in sicer v naknadno še podaljšanem roku za izjasnitev, kar je po presoji sodišča v skladu s temeljnim načelom zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP.

18Sodišče se zato na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sklicuje na razloge tožene stranke, ker se strinja z njenimi celovito in logično prepričljivo argumentiranimi pravnimi in dejanskimi razlogi za sprejeto odločitev, ki jih je tožena stranka navedla skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa, s katerimi je prepričljivo zavrnila vse tožnikove navedbe, ki jih tožnik v celoti ponavlja spet v tožbi.

19Iz relevantnega dejanskega stanja obravnavane zadeve med drugim tudi izhaja, kar je nenazadnje razvidno iz javne listine z dokazno veljavo in močjo javne listine v smislu 1. odstavka 169. člena ZUP, to je iz Zapisnika o inšpekcijskem nadzoru z dne 23. 10. 2012 inšpekcije za javne uslužbence, na katerega se izrecno v tožbi sklicuje tudi sam tožnik, in med strankama tudi ni sporno, da je tožnik pri prijavi na razpis za prosto delovno mesto direktorja Agencije predložil življenjepis, v katerem je navedel, da si je pridobil izobrazbo oziroma naziv inženir strojništva, smer letalstvo v letih 1995 – 1998 na Strojni fakulteti v Ljubljani, enako gradivo je bilo obravnavano tako na Svetu Agencije, kot kasneje tudi na Vladi Republike Slovenije, medtem ko je bilo po opravljenih poizvedbah na Fakulteti za strojništvo ugotovljeno, da tožnik nikoli ni bil študent Strojne fakultete in tudi nima naziva inženir strojništva. Ker pa si je tožnik s predloženo diplomo Fakultete A. Republika Srbija, iz leta 2009 tedaj pridobil naziv diplomirani ekonomist in s tem tudi zahtevano stopnjo izobrazbe, vendar šele v letu 2009, zato v času ob prijavi na delovno mesto direktorja Agencije tožnik ob dejstvu, da si v letu 1998 ni pridobil izobrazbe oziroma naziva inženir strojništva, smer letalstvo na Strojni fakulteti v Ljubljani, potemtakem očitno ni izpolnjeval pogoja doseženih 10 let delovnih izkušenj na delovnem mestu z zahtevano enako ali (največ) eno stopnjo nižjo izobrazbo, saj je vse do pridobitve diplome leta 2009 v Srbiji tožnik očitno imel pridobljeno zgolj srednjo izobrazbo in si zato do tedaj tudi zahtevanih 10-letnih delovnih izkušenj v zahtevani stopnji izobrazbe tožnik očitno ni pridobil. To pa je po presoji sodišča že samo po sebi zadosten razlog za predčasno razrešitev direktorja agencije na podlagi 2. alineje 1. odstavka 23. člena ZJA, po katerem se direktorja predčasno razreši, če ne izpolnjuje pogojev za imenovanje.

20Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek v ponovljenem postopku po sodbi št. I U 1642/2012-30 z dne 22. 10. 2013 pravilen in da je uvodoma navedena odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla pravilne razloge, ki so skladni s podatki v listinah predloženega upravnega spisa in s katerimi se sodišče strinja ter se nanje v skladu z 2. odstavkom 71. člena ZUS-1 sklicuje, da jih ne ponavlja. Po povedanem sodišče zavrača vse tožbene ugovore kot neutemeljene, saj na sprejem drugačne odločitve niti ne morejo vplivati ob dejstvu, da tožnik v času svoje prijave na razpis za prosto delovno mesto direktorja Agencije ni kumulativno izpolnjeval vseh predpisanih pogojev iz 2. odstavka 19. člena ZJU, kar je po določbi 2. alineje 1. odstavka 23. člena ZJA, na katero se je pri svoji odločitvi oprla tudi tožena stranka, že samo po sebi zadosten razlog za predčasno razrešitev direktorja Agencije.

K točki 2:

21Izrek o stroških temelji na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, kot tudi, če jo zavrže ali se postopek ustavi.