24. člen ZJA

Odločba o razrešitvi direktorja Agencije je upravna odločba, saj jo kot tako opredeljuje že prvi odstavek 24. člena ZJA, zato se šteje, da je postopek razrešitve upravna zadeva. Izjava o odstopu ima konstitutivni značaj, vendar izjava o odpovedi ne učinkuje, če je preklicana oziroma umaknjena in nasprotna stranka tak preklic oziroma umik izjave prejme (najkasneje) istočasno z odpovedjo. Izpodbijana odločba se opira na izjavo o odstopu tožnika s položaja direktorja Agencije, vendar ne vsebuje obrazložitve o preklicu odstopne izjave, čeprav je nesporno, da je tožnik naknadno svojo odstopno izjavo preklical. Obrazložitev pravno pomembnega dejanskega stanja je tako pomanjkljiva, saj so v celoti izostali razlogi o razrešitvi tožnika kljub preklicu odstopne izjave.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da sta se pravdni stranki v pogodbi o zaposlitvi, ki je bila tudi sicer sklenjena za čas trajanja mandata, dogovorili za drugačen način njenega prenehanja, kot jih določa ZDR-1, in sicer za prenehanje z razrešitvijo. Razrešitev, ki je bila izvedena z odločbo Vlade RS z dne 12. 11. 2020, predstavlja objektivno dejstvo, ki je povzročilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s tožnico kot poslovodno osebo, pri čemer tožnica neutemeljeno vztraja pri stališču, da je presoja zakonitosti prenehanja odvisna od vprašanja, ali je bila razrešitev zakonita. Utemeljenost razlogov za razrešitev ni predmet presoje v delovnem sporu (sodba in sklep VS RS VIII Ips 257/2016 z dne 7. 3. 2017, sodba VS RS VIII Ips 49/2018 z dne 19. 6. 2018).

Tožnica ni bila razrešena z mesta direktorice javne agencije, ampak ji je mandat prenehal na podlagi 3. odstavka 8. člena ZPOP-1A z dnem vpisa spojitve v sodni register, ko je javna agencija prenehala obstajati. Zato ne pride v poštev določba 2. odstavka 24. člena ZJA, ki za razrešitev direktorja napotuje na smiselno uporabo določb zakona, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev. Za primer prenehanja mandata na podlagi zakonske določbe odpravnina ni predvidena ne z zakonom ne s tožničino pogodbo o zaposlitvi, zato tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine ni utemeljen.

Med strankama ni sporno, da je tožnik pri prijavi na razpis za prosto delovno mesto direktorja Agencije predložil življenjepis, v katerem je navedel, da si je pridobil izobrazbo oziroma naziv inženir strojništva, smer letalstvo v letih 1995 – 1998 na Strojni fakulteti v Ljubljani, enako gradivo je bilo obravnavano tako na Svetu Agencije, kot kasneje tudi na Vladi Republike Slovenije, medtem ko je bilo po opravljenih poizvedbah na Fakulteti za strojništvo ugotovljeno, da tožnik nikoli ni bil študent Strojne fakultete in tudi nima naziva inženir strojništva. Ker pa si je tožnik s predloženo diplomo Fakultete A. Republika Srbija, iz leta 2009 tedaj pridobil naziv diplomirani ekonomist in s tem tudi zahtevano stopnjo izobrazbe, v času ob prijavi na delovno mesto direktorja Agencije potemtakem očitno ni izpolnjeval pogoja doseženih 10 let delovnih izkušenj na delovnem mestu z zahtevano enako ali (največ) eno stopnjo nižjo izobrazbo, saj je vse do pridobitve diplome leta 2009 tožnik očitno imel pridobljeno zgolj srednjo izobrazbo in si zato do tedaj tudi zahtevanih 10-letnih delovnih izkušenj v zahtevani stopnji izobrazbe tožnik očitno ni pridobil. To pa je že samo po sebi zadosten ra

Tožnikova pogodba o zaposlitvi ne vsebuje določbe, iz katere bi izhajalo, da je posledica tožnikove razrešitve s funkcije direktorja tudi prenehanje njegove pogodbe o zaposlitvi (t.i. klavzula o povezanosti). Določba, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za določen čas trajanja mandata, ne zadošča za stališče, da pogodba o zaposlitvi preneha avtomatično z razrešitvijo s funkcije direktorja. Delovno razmerje bi zato tožniku lahko prenehalo zgolj z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker tožena stranka tožniku pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podala, je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje.

V danem primeru je podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe. Ker tožena stranka ni spoštovala pravil postopka glede obrazložitve izpodbijane odločbe in je bistveno kršila pravila postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, je podana bistvena kršitev določb postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1.