VSK sodba I Cp 70/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: – da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka vtožuje, da pogodba o prenosu 100 % poslovnega deleža v družbi P. d.o.o.,, med E.P. in toženo stranko nima pravnega učinka proti tožeči stranki v tistem delu, ki je potreben za poplačilo terjatve tožeče stranke do dolžnika E.P., v višini 4.000.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2008 dalje do plačila; in da je tožena stranka za izterjavo navedene terjatve tožeče stranke dolžna dopustiti izvršbo s prodajo poslovnega deleža v družbi P. d.o.o., v nominalni vrednosti 7.500,00 EUR (I. točka izreka) ter da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 948,89 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku navedenega roka dalje do plačila obveznosti (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja, da ne vzdrži argumentacija sodišča, da pogodba, katero tožnica izpodbija v omenjeni pravdi, še vedno velja in dokler slednja velja, naj kondikcijski zahtevek še ne bi nastal, saj naj bi pravna podlaga za plačilo še vedno obstajala, zaradi česar je zavrnilo tožničin predlog na prekinitev predmetnega postopka do pravnomočne odločitve v omenjenem sporu pred Okrožnim sodiščem v Kopru, ki se vodi pod opr. št. P 1, glede razveljavitve pogodbe o prenosu poslovnega deleža v družbi P. d.o.o. z dne 12.6.2008. Tožnica opozarja, da v kolikor bo v omenjenem sporu odločeno, da se navedena pogodba razveljavi, to pomeni, da razveljavitev pogodbe učinkuje enako kot ničnost, torej ex-tunc. Enako stališče je zavzela tudi sodna praksa (I Cpg 506/2001 z dne 25.10.2001). Slednje pomeni, da bi tako pogodba prenehala veljati za nazaj, kar pomeni, da bi tako za nazaj obstajala oz. bila vzpostavljena tudi pravna podlaga za vračilo kupnine s kondikcijskim zahtevkom in bi se v takem primeru ugotovilo, da je terjatev obstajala že v času vložitve predmetne tožbe, zaradi česar je napačna odločitev o zavrnitvi predloga tožnice za prekinitev postopka. Tožnica tudi opozarja, da bi sodišče moralo odločiti o predhodnem vprašanju (veljavnosti pogodbe o prenosu poslovnega deleža) ali pa počakati do pravnomočnega zaključka zadeve P 1. Ker ni storilo ne enega ne drugega, sprejeta odločitev ne temelji na dejstvih, ki bi morala biti ugotovljena v postopku na prvi stopnji. Gre namreč za dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost kondikcijskega zahtevka tožnice v predmetnem postopku.

Tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) je podala odgovor na pritožbo. Prereka pritožbene trditve, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožnica izpodbija pravno dejanje E.P. – Pogodbo o prenosu 100 % poslovnega deleža v družbi P. d.o.o. (v nadaljevanju: Pogodba 1), ki jo je E.P. sklenil s toženko dne 7.9.2009 in sicer vtožuje, da navedena pogodba nima pravnega učinka proti tožnici v tistem delu, ki je potreben za poplačilo terjatve tožnice do dolžnika E.P. v višini 4.000.000,00 EUR s pripadki.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožničina terjatev v višini 4.000.000,00 EUR v času odločanja še ni zapadla. Ugotovilo je namreč (kar za pravdni stranki ni bilo sporno), da navedena terjatev predstavlja kupnino, ki jo je tožnica izročila E.P. na podlagi Pogodbe o prenosu poslovnega deleža v družbi P. d.o.o. z dne 12.6.2008 (v nadaljevanju: Pogodba 2), za katero tožnica s tožbo, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Kopru pod opr. št. P 1, zahteva razveljavitev in vrnitev kupnine. Navedeni pravdni postopek še ni zaključen. Navedena Pogodba 2 torej velja, pravna podlaga za plačilo kupnine obstaja in zato tožničin vrnitveni zahtevek še ni nastal. Ta bo nastal šele, ko bo/če bo, okrožno sodišče z oblikovalno sodbo Pogodbo 2 razveljavilo. Tak zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilen. Razveljavitev pogodbe namreč začne učinkovati, ko postane pravnomočna oblikovalna sodba, s katero je sodišče ugodilo zahtevku za razveljavitev in pogodbo razveljavilo in tedaj nastane povračilni zahtevek stranke, ki je že izpolnila svojo obveznost na podlagi izpodbojne pogodbe (96. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ) (1). Zato je drugačno stališče pritožbe materialnopravno zmotno. Glede na navedeno pogoji po 255. členu OZ torej niso bili podani, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Prav tako je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko obravnavanega postopka ni prekinilo do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Kopru pod opr. št. P 1. Za to namreč niso bili podani zakonski pogoji. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 206. člena Zakona o pravdnem postopka (v nadaljevanju: ZPP), na katero se je sklicevala tožnica, je sicer možna prekinitev postopka v primeru, če sodišče sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja, vendar je potrebno upoštevati, da je predmet predhodnega vprašanja skladno z določbo 13. člena ZPP lahko zgolj ugotavljanje, ali v času odločanja že obstajata kakšna pravica ali pravno razmerje, od katerega je odvisna odločitev sodišča, ne pa tudi ugotavljanje, ali bo pravica ali pravno razmerje nastalo. Obstoj pravice oz. pravnega razmerja, ki je pogoj za odločbo o glavni stvari, mora tako nujno biti podano že v času odločanja in ne zadostuje zgolj možnost, da se bo to razmerje šele oblikovalo. Prekinitev postopka, da bi se počakalo na oblikovalno odločbo, tako ne pride v poštev (2).

Po oceni pritožbenega sodišča v konkretni zadevi o razveljavitvi Pogodbe 2 tudi ni mogoče odločati kot o predhodnem vprašanju, saj mora biti o tem vprašanju odločeno z oblikovalno pravnomočno sodbo, da ima lahko ta odločitev vpliv na odločitev o glavni stvari (sicer pogodba velja, kot je bilo že prej pojasnjeno in ustvarja učinke za pogodbeni stranki) in ne more biti o tem razpravljano le v razlogih sodbe, kot o enem izmed razlogov za sprejem konkretne odločitve o glavni stvari. Poleg tega pa tožnica za tako ugotavljanje ni podala niti ustrezne trditvene in dokazne podlage.

Upoštevaje vse navedeno, in ker pritožbeno sodišče ni zasledilo, da bi sodišče prve stopnje zagrešilo kršitve na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k njeni rešitvi, vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

------------------------------------

op. št. 1: dr. Nina Plavšak Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 391, točka 11.8.1.; odločbi VS RS 333/2006, VSL II Cp 3642/2011.

op. št. 2: dr. Vesna Rijavec in prof. dr. Aleš Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 307, 6. točka oz. 1. knjiga, stran 139, 64. točka; odločba VSK Cp 1025/2011.