97. člen OZ

Za odškodninsko odgovornost prvega toženca določbe OZ ne zahtevajo namena tožnicama povročiti škode oziroma krivde v obliki direktnega naklepa, kot to zmotno zatrjujeta toženca v pritožbi, pač za to zadostuje zavedanje prvega toženca, da izvaja posest tujih nepremičnin in seka les za svoj račun, čeprav za to nima nobenega pravnega naslova. Vsa ta dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo in se prilegajo pojmu povzročitve škode z eventualnim naklepom, ki v okoliščinah konkretnega primera zadostuje za sklep, da je prvi toženec škodo povzročil namenoma v smislu določbe 135. člena OZ. Sodišče prve stopnje je solidarno odgovornost drugega toženca za škodo, ki jo je povzročil prvi toženec, ob ugotovoljenem dejanskem stanju pravilno naslonilo na določbo drugega odstavka 186. člena OZ in ne na prvi odstavek tega člena, ki za vzpostavitev solidarne odškodninske odgovornosti več oseb res zahteva njihov skupni namen povzročiti škodo. Pritožbeno razpravljanje o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje za solidarno odškodninsko odgovornost drugega toženca ugotoviti, da sta imela s prvim tožencem skupni namen tožnicama povzročiti škodo, očitno temelji na napačnem materialnopravnem stališč

Pravni temelj za pridobitev toženkine lastninske pravice je oblikovalna sodna odločba, na podlagi katere je v trenutku pravnomočnosti originarno pridobila lastninsko pravico na nepremičnini. Manjša površina nepremičnin, ki so v nepravnem postopku pripadle pravnemu predniku tožnice, in ki je bila ugotovljena po pravnomočno zaključenem nepravdnem postopku delitve solastnine, v razmerju med toženko in tožnico kot singularno pravno naslednico bivšega solastnika, ne ustvarja nobenih pravnih posledic in toženke ne more bremeniti. Manjša površina kupljenih nepremičnin bi lahko pomenila kvečjemu zmoto o lastnosti predmeta (46. člen OZ), na podlagi katere bi tožnica v skladu z določbami 95. do 99. člena OZ s tožbo zoper prodajalca (ob izpolnjeni bistveni in opravičljivi zmoti) lahko zahtevala razveljavitev prodajne pogodbe oziroma stvarno napako, zaradi katere bi v skladu z določbo 468. člena OZ zoper prodajalca lahko uveljavljala jamčevalne zahtevke.

Po stališču oziroma intervenciji Ustavnega sodišča (U-I-251/14) objektivni roki na področju izpodbijanja očetovstva ne pridejo v poštev. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ker ni upoštevalo triletnega objektivnega roka po drugem odstavku 99. člena OZ.

Za določitev obsega pravice uporabe (funkcionalnega zemljišča) za objekte, ki se gradijo, je ob pravni podlagi, s katero se prenese pravica uporabe stavbnega zemljišča za gradnjo, treba upoštevati (še) prostorske izvedbene akte.

Razveljavitev zavarovalne pogodbe ex tunc učinkuje. Zavarovalna pogodba, ki je bila razveljavljena, nima pravnega učinka. V določbi 932. člena OZ se ureditev posledic razlikuje od določb splošnega dela. Ta določba ne posega v splošno pravilo o vračanju tistega, kar je bilo izpolnjeno, ko gre za izpolnitev zavarovalnice.