VSRS sklep II Dor 78/2015

Predlog se zavrže.

1S tožbo tožeča stranka uveljavlja odškodninsko odgovornost prvega toženca (pri drugi toženki pa ima ta sklenjeno zavarovanje svoje poklicne odgovornosti) zaradi kršitve njegovih obveznosti iz mandatnega razmerja, na osnovi katerega je ta po pooblastilu tožnika zastopal pri uveljavljanju njegovih zahtevkov za plačilo razlike zavarovalnine na podlagi sklenjenega nezgodnega zavarovanja v zadevi III P 3336/2011 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani zoper S., d. d., kot toženo stranko. Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo 1.000,00 EUR zoper prvega toženca zavrnilo, saj je zaključilo, da ta ni ravnal v nasprotju z zahtevano profesionalno skrbnostjo, zahtevek za plačilo 26.052,87 EUR zoper drugo toženko pa je zavrnilo zaradi zastaranja.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zaključilo je tudi, da presoja ugovora zastaranja zahtevka zoper drugo toženko ni potrebna, saj je ta pravilno zavrnjen že zato, ker odškodninska odgovornost njenega zavarovanca ni podana.

3Zoper odločitev sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njem navaja, da je sodišče s tem, ko je zaključilo, da je odvetnik lahko brez soglasja pooblastitelja, to je tožnika, umaknil tožbo, ker naj bi bilo to racionalneje za samega tožnika, poseglo v interpretacijo določb o skrbnosti dobrega strokovnjaka oziroma profesionalne skrbnosti. S tem, ko je pooblaščenec tožbo umaknil, v zadevi ni prišlo do meritorne odločitve, posledično pa je bila tožniku odvzeta možnost vložiti predlog za obnovo postopka. Gre za najhujšo obliko kršitve mandatnega razmerja v smislu določil 768. in 769. člena Obligacijskega zakonika, hkrati predstavlja navedeno ravnanje kršitev Kodeksa odvetniške etike in Zakona o odvetništvu. Ker sodišče druge stopnje o zastaranju sploh ni odločalo, zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugo toženko pa temelji ravno na tem, je treba ponovno ustvariti enotno sodno prakso glede začetka teka zastaranja. Predlagatelj meni, da začne teči rok za zastaranje med pooblastiteljem in odvetnikom šele takrat, ko pooblastitelj oziroma tožnik izve od svojega pooblaščenca, da ni več mogoče uveljavljati pravnih sredstev. Stališče višjega sodišča odstopa od ustaljene sodne prakse oziroma prakse, ki je glede na konkreten primer še ni.

4Predlog ni dovoljen.

5Predlog za revizijo je posebna vrsta sodnega predlagalnega akta, ki zaradi svoje narave (to pa je zagotovitev enotne sodne prakse oziroma razvoj prava preko sodne prakse) od strank zahteva pravno skrbno in natančno ter konkretno utemeljitev. Osrednji del predloga za dopustitev revizije je obveznost predlagatelja, da v njem natančno in konkretno navede sporno pravno vprašanje (četrti odstavek 367b. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V tem delu so zakonske zahteve do strank celo bistveno strožje kot v primeru revizije same. Ker predlagatelj tej zahtevi ni zadostil, saj vprašanja ni zastavil, Vrhovno sodišče predloga vsebinsko ni presojalo, marveč ga je v skladu s šestim odstavkom 367b. člena ZPP zavrglo.