VSL Sodba I Cp 149/2020

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (II., III., V. in VI. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvega toženca in delno ugodilo zahtevku zoper drugo toženko; tej je naložilo, naj tožnikoma plača 15.934,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek tudi zoper njo zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da morata tožnika plačati prvemu tožencu 1.132,50 EUR z obrestmi, druga toženka pa tožnikoma 6.323,62 EUR z obrestmi.

2Zoper sodbo sta se pritožila tožnika in druga toženka.

3Tožnika uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge. Izpodbijata odločitev o zavrnitvi njunega zahtevka zoper prvega toženca in stroškovno odločitev. Predlagata ustrezno spremembo prve sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je zavzelo napačno pravno stališče o tem, kaj pomeni izvajanje nadzora. Rudarski projekt zahteva test pretočnosti, ne pa načina izvedbe testa. Testiranje bi torej moralo biti izvedeno v skladu s pravili stroke, ki jih morata spoštovati tako izvajalec kot nadzorni inženir. Če bi bil test izveden v skladu s pravili stroke, bi se napaka pokazala. Kako se izvede test pretočnosti, je pojasnil izvedenec. Upoštevati je treba merilo časa in volumna, prvi toženec pa ni uporabljal vedra niti merilnikov časa. Test, kot ga je izvedla druga toženka, je lahko pokazal samo, ali je geosonda zamašena. Do stisnjenja cevi je po ugotovitvi izvedenca prišlo pred meritvijo 1. 3. 2010, zato bi toženca morala opaziti slabši curek na eni strani. Prvi toženec je izpovedal, da je videl, kako je voda zaokrožila. Ker je torej tudi sam izvajal testiranje pretočnosti, odgovarja dvojno, kot izvajalec in kot nadzorni inženir. Za povrh je s podpisom zapisnika brez pripomb prevzel geosondi, kot da sta brezhibni. Tožnika sta se na zapisnik zanesla, sodišče pa se ni opredelilo, kaj to pomeni za odškodninsko odgovornost. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ker je bil zahtevek zoper prvega toženca neutemeljeno zavrnjen, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

4Druga toženka se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je bil zahtevek zoper prvega toženca neutemeljeno zavrnjen, saj je opravljal nadzor tudi nad gradnjo geosond. Vztraja, da sta bili geosondi ob testiranju pretočni in brez napak. Preizkus je potekal v skladu s pravili stroke. Ker tedaj posebnega protokola glede izvajanja pretočnosti ni bilo, se ga druga toženka ni mogla držati. Test je zato opravila na običajen način. Izkazalo se je, da je pretok enakomeren in dober, saj je voda enakomerno tekla iz obeh sond s pritokom cca 17 do 18 litrov na minuto. Očitno je do stisnjenja cevi prišlo naknadno. Za drugo toženko so se na gradbišču zvrstili številni drugi izvajalci. Izvedenec ni izključil niti možnosti stisnjenja cevi ob strižnem premikanju zemeljskih plasti, vendar sodišče dokazov v tej smeri ni izvajalo. Sicer pa manjši pretok v geosondi ne predstavlja napake ali slabšega delovanja toplotne črpalke. Približno 1,50 EUR višji letni strošek za uporabljeno energijo zaradi manjšega pretoka je zanemarljiv. Druga toženka je naknadno ugotovila, da sta tožnika pred vezavo geosond naročila nov tlačni in pretočni test. Podjetje A. je tlačni del testa izvedlo z zrakom, tako da je pred testiranjem iz sond odstranilo vodo, kar je verjetno povzročilo tudi kolaps ene od sond. Sicer pa sta tožnika zamudila dveletni jamčevalni rok iz 635. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Druga toženka namreč vztraja, da je šlo v tem primeru za pogodbo o delu in ne za gradbeno pogodbo, kot je zmotno presodilo sodišče. Izpodbijana sodba je protispisna. Druga toženka je korektno opravila svoje delo. Izvedenec namreč ni izključil možnosti, da je do nepretočnosti ene od vgrajenih sond prišlo kasneje ob izpiranju vrtine. Ker je odločitev o glavni stvari napačna, pritožba izpodbija tudi stroškovno odločitev.

5Tožnika v odgovoru na pritožbo druge toženke predlagata njeno zavrnitev, zanikata pritožbene očitke in opozarjata na pritožbene novote.

6Prvi toženec je odgovoril na obe pritožbi. Predlaga njuno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam o svoji odškodninski odgovornosti.

7Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožnikov:

8Tožnika v pritožbi vztrajata pri odškodninski odgovornosti prvega toženca, za katerega izpodbijana sodba ugotavlja, da je pri preizkusu in prevzemu geosond 1. 3. 2010 nastopal v funkciji nadzornega inženirja. Pritožbena trditev, da je v resnici sodeloval tudi kot izvajalec preizkusa, nima opore v izvedenih dokazih. Te obveznosti prvi toženec ni prevzel, ne s pogodbo št. 10/09 z dne 2. 11. 2009, ne s poznejšim ustnim dogovorom s tožnikoma, niti s kakšnim jasno izraženim konkludentnim dejanjem. Del izpovedi prvega toženca, na katero opozarja pritožba ("takrat sva preverila pretočnost ..."), je vzet iz konteksta. Čeprav je prvi toženec na tem mestu izpovedoval v dvojini, je iz njegove celotne izpovedi, ki se nanaša na izvedbo preizkusa, jasno razvidno, da je preizkus v resnici opravila druga toženka, prvi toženec pa ga je zgolj spremljal. Izpodbijana sodba po navedenem pravilno ugotavlja, da je bil prvi toženec dolžan (le) nadzorovati, ali testiranje geosond poteka v skladu s projektno dokumentacijo. Njegova odškodninska odgovornost se zato presoja po pravilih, ki so določena za odgovornost nadzornega inženirja.

9Pritožbeno stališče, da bi test pretočnosti moral pokazati napako na eni od geosond, je razumno in logično utemeljeno. Po mnenju izvedenca je do stisnjenja vseh štirih cevi navpičnega toplotnega izmenjevalnika toplote na globini 58 metrov prišlo bodisi ob samem vstavljanju cevi v vrtino, bodisi kasneje ob izpiranju vrtine ali ob vbrizgavanju cementnega polnila, vsekakor pa po končanju del druge toženke, torej pred 1. 3. 2010. Če bi bil preizkus pretočnosti opravljen skrbno in strokovno, bi se napaka odkrila, preden je tožnikoma nastala nadaljnja škoda. Čeprav je bil nadzor nad rudarskimi deli dolžnost samega izvajalca, torej druge toženke, odgovornosti nadzornega inženirja ni mogoče vnaprej izključiti. Nadzorni inženir mora namreč nadzorovati izvajalca in izvajanje del ter pri tem zagotoviti, da gradnja poteka v skladu s projektom. Nadzorni inženir zato odgovarja za tiste napake, ki so posledica nestrokovnega načina opravljanja del, če bi slednje pri skrbnem nadzoru lahko preprečil. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da zatrjevani razlogi za odškodninsko odgovornost prvega toženca niso utemeljeni. Rudarski projekt, po katerem je delala druga toženka, glede izvedbe preizkusa pretočnosti sond ni vseboval nobenih navodil oziroma protokola. Smernice za vrtanje v plitvi geotermiji do globine 300 metrov, ki med drugim določajo vsebino zapisnika o preizkusu in prevzemu geotermične sonde, vključno s točnim podatkom glede preizkusa pretoka vode v litrih na minuto in tlačne razlike, so bile pripravljene šele leta 2016. Ker v obravnavanem primeru še niso veljale, ne gre za napako ali pomanjkljivost projekta, na katero bi moral opozoriti nadzorni inženir. Pač pa je bila druga toženka, kljub odsotnosti natančnih navodil v projektu, dolžna opraviti preizkus v skladu s takratnimi (ameriškimi in nemškimi) pravili stroke, ki so pri preverjanju pretočnosti zahtevala doseganje hitrosti v cevovodu najmanj 0,6 metra na sekundo.

10Prvemu tožencu ni mogoče očitati, da bi moral ob preizkusu zahtevati natančne meritve pretoka vode, kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba. Ne samo, da v rudarskem projektu o tem ni bilo nobenih navodil, prej navedene smernice pa takrat še niso bile objavljene, temveč je tudi izvedenec pojasnil, da je preizkus mogoče opraviti brez uporabe meril, zgolj po občutku ("na oko"), kako visok je vodni curek oziroma koliko vode priteče iz posamezne geosonde. Utemeljeno je mogoče pričakovati, da druga toženka, ker gre za njeno strokovno področje, poseduje dovolj izkušenj, znanja in veščin za izvedbo takšnega poenostavljenega preizkusa. Vprašljivo pa je, ali to velja tudi za prvega toženca, torej, ali bi ta ob spremljanju preizkusa moral in mogel zaznati šibkejši vodni curek in manjšo količino iztekle vode ter na tej podlagi sklepati o tem, da je ena od sond slabše pretočna. Zdi se, da prvi toženec tega ni zaznal, na kar kaže njegova izpoved, da je voda ob preizkusu "lepo zaokrožila". Po mnenju izvedenca je namreč na ta način mogoče izključiti le morebitno zamašenost sonde, ne pa zanesljivo preveriti njene pretočnosti.

11Očitno je, da preizkus vgrajenih toplotnih sond ni bil opravljen dovolj strokovno. Prvi toženec glede na svoje strokovno znanje tega ni bil sposoben ugotoviti in tako preprečiti škode, ki je sledila. Kot je sam priznal, je usposobljen le za gradbeni, ne pa tudi strojni nadzor. Potemtakem bi moral zavrniti prošnjo tožnikov, naj se kot nadzorni inženir udeleži prevzema vgrajenih toplotnih sond. Ker pa mu tožnika v pritožbi te opustitve ne očitata, ni podlage za njegovo odškodninsko odgovornost.

12Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnikoma za nastalo škodo odgovarja samo druga toženka. Izpodbijana sodba je tudi v tem delu izčrpno in ustrezno obrazložena, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti in zato ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Podpis prvega toženca na zapisniku z dne 1. 3. 2010, kjer je ugotovljeno, da so vgrajene geosonde testirane na pretok in tlak, ne more biti samostojna podlaga za zatrjevano odškodninsko odgovornost prvega toženca. Navedena ugotovitev v zapisniku, da so vgrajene geosonde testirane, ne pomeni nujno, da so tudi brezhibne, kot poskuša prikazati pritožba. Poleg tega storitev nadzornega inženirja ni obligacija rezultata, temveč obligacija prizadevanja, kot je tožnikoma izčrpno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

O pritožbi druge toženke:

13Pritožbeno stališče, da za obravnavano škodo odgovarjata oba toženca, ni utemeljeno. Prvi toženec je po pogodbi s tožnikoma z dne 2. 11. 2009 prevzel nadzor nad gradnjo njune stanovanjske hiše, za katero je bilo v gradbeni dokumentaciji predvideno ogrevanje s kurilnim oljem. Tožnika sta se naknadno, resda po nasvetu prvega toženca, odločila za ogrevanje s toplotno črpalko, zato sta z drugo toženko 17. 12. 2009 sklenila pogodbo o vgradnji dveh geosond. Nobenega dokaza ni, da se je prvi toženec zavezal za nadzor nad izvedbo del, ki jih je po navedeni pogodbi prevzela druga toženka. Še več, tega druga toženka doslej ni niti določno zatrjevala. Za povrh je bil po tedaj veljavnih predpisih, kot je pojasnil izvedenec, za izvajanje nadzora nad tovrstnimi (rudarskimi) deli zadolžen njihov izvajalec, torej druga toženka.

14Pogodbenemu razmerju med tožnikoma in drugo toženko je, upoštevaje njegovo vsebino, sodišče prve stopnje pravilno pripisalo značilnosti gradbene pogodbe. Ob tem je prepričljivo zavrnilo stališče druge toženke, da naj bi šlo zgolj za pogodbo o delu, prav tako njene pomisleke o pravočasnosti notifikacije napake in zahteve za njeno odpravo. Materialnopravno pravilno je zaključilo, da ob vložitvi tožbe predpisan rok za uveljavljanje sodnega varstva še ni potekel, ker gre v tem primeru za potrošniško gradbeno pogodbo in napako v solidnosti gradbe. O tem je v izpodbijani sodbi navedlo jasne, izčrpne in pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih ni treba ponavljati ali dopolnjevati.

15Pritožbena trditev, da slabša pretočnost geosonde ne predstavlja njene napake, je glede na jasne ugotovitve in mnenje izvedenca očitno zgrešena. Bistveno slabša pretočnost ene od geosond pomeni, da ta ne opravlja svoje osnovne funkcije (zajema toplote iz okolice), kar ima za posledico manjšo energijsko učinkovitost toplotne črpalke (manjšo grelno močno in večjo porabo električne energije). Druga toženka ne ponuja nobenega dokaza za svojo trditev, da je zaradi manjšega pretoka letni strošek porabljene energije višji le za 1,50 EUR. Nasprotno, iz dopolnilnega izvedenskega mnenja izhaja, da je poraba večja za 2500 kW, kar znaša (vsaj) 250,00 EUR letno.

16Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje, da sta bili obe geosondi ob predaji tožnikoma brezhibni. Ustreznost tlačnega preizkusa, na katerega se sklicuje pritožba, ni sporna, predvsem pa ni odločilna za obravnavano škodo. Ta je namreč posledica slabše pretočnosti v eni od geosond. Iz zapisnika o prevzemu sond z dne 1. 3. 2010 je razvidno le, da je bil pretok dober, ne pa tudi, da je bil enakomeren, kot trdi druga toženka v pritožbi. Tudi njena trditev, da naj bi pretok znašal 17 do 18 litrov na minuto, prav tako nima opore v dokaznem gradivu. Sicer pa dejstvo, da je druga toženka preizkus pretočnosti opravila na običajen način, ne zadošča. Opraviti bi ga morala dovolj skrbno (kot dober strokovnjak) in skladno s pravili stroke. Če bi res tako ravnala, bi mogla in morala zaznati slabši pretok na eni od geosond, kot je že bilo obrazloženo.

17Drugi toženki tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati, da sta obe geosondi v času preizkusa delovali pravilno in brez napak. Iz izvedenskega mnenja namreč povsem jasno izhaja, da je do stisnjenja cevi, ki je vzrok za slabšo pretočnost, prišlo med izvajanjem del, ki jih je opravljala druga toženka, in ne morebiti kasneje. Druga toženka se zato ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da so se na gradbišču za njo zvrstili še številni drugi izvajalci. Tako je do stisnjenja cevi po mnenju izvedenca lahko prišlo že ob samem vstavljanju cevi v vrtino ali kasneje ob izpiranju vrtine, nazadnje pa ob vbrizgavanju cementnega polnila, ki zaščiti cevi pred morebitnim zunanjim poškodovanjem. Vsa ta opravila je izvajala druga toženka, kar pomeni, da vzrok za napako in obravnavano škodo izvira iz njene odgovornostne sfere. Res je izvedenec dopustil malo verjetno možnost, da bi do stisnjenja cevi lahko prišlo pri strižnem premikanju zemeljskih plasti, kar pa druge toženke ne razbremenjuje. Kot ji je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je strižno premikanje zemeljskih plasti naravna lastnost zemljišča, ki jo morata upoštevati tako projektant kot izvajalec. Ker druga toženka, ki je pri izdelavi vrtin ter vgradnji in stabilizaciji geosond nastopala kot projektant in izvajalec, ni predložila strokovnega mnenja specializirane organizacije, da je zemljišče primerno za gradnjo, odgovarja tudi za škodo, ki je posledica morebitnih pomanjkljivosti zemljišča (drugi odstavek 662. člena OZ). Nadaljnje dokazovanje vplivov zemljišča na poslabšano pretočnost sporne geosonde torej ni bilo potrebno, niti smotrno. Druga toženka zato ni bila prikrajšana pri obravnavanju v postopku, kot nakazuje v pritožbi.

18Brez pomena je tudi pritožbeno sklicevanje na nov tlačni in pretočni test, ki naj bi ga pred vezavo geosond po naročilu tožnikov opravilo podjetje A. Iz pritožbe ni razvidno, kdaj naj bi druga toženka izvedela za to dejstvo, kar onemogoča presojo, ali gre za dopustno pritožbeno novoto. V pritožbi sme namreč pritožnik navajati nova dejstva le, če izkaže, da tega brez svoje krivde ni mogel storiti v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi če bi bilo res, da je na določenih odsekih, kjer sonda morda ni bila popolnoma zalita z injekcijsko maso, pritok podzemne vode izpral cement, bi to pomenilo le, da druga toženka ni ustrezno opravila injektiranja. Potemtakem druga toženka svoje odškodninske odgovornosti ne more uspešno prevaliti na drugega.

19Končno ni utemeljen niti posplošen pritožbeni očitek o domnevni protispisnosti izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe korektno povzelo vsebino izvedenih dokazov. Druga toženka zatrjevanega nasprotja med tem, kar je v razlogih sodbe navedeno o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in prepisov zvočnih posnetkov, ter med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, ni pojasnila, sodišče druge stopnje pa na kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti.

Sklepno:

20Pritožbeni razlogi, ki so jih uveljavljali tožnika in druga toženka, torej niso utemeljeni. V postopku na prvi stopnji tudi ni bilo uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Izpodbijana odločitev o glavni stvari je tako pravilna in zakonita. Enako velja za odločitev o stroških postopka, ki je odraz doseženega uspeha pravdnih strank v pravdi. Sodišče druge stopnje je zato obe pritožbi zavrnilo in prvo sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

21Tožnika sta s pritožbo propadla, zato nista upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Enako velja za drugo toženko. Prvi toženec in tožnika pa z odgovorom na pritožbo svojega nasprotnika nista bistveno prispevala k odločitvi o pritožbah, zato stroški za odgovor niso bili smotrni. To pomeni, da morajo pravdne stranke svoje pritožbene stroške kriti same (prvi odstavek 165. člena ZPP).