VSM Sodba I Cpg 40/2024

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 20.745,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2021 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (I točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 2.322,73 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka do plačila (II točka izreka).

2Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka. Z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico v korist tožeče stranke. V pritožbi navaja, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje v popolnem nasprotju s tožbenim zahtevkom, trditveno podlago in "pravnimi - predpravdnimi" aktivnosti tožeče stranke, tako iz vidika obsega uveljavljanja napak na fasadi objekta kot tudi iz vidika trenutka zakonsko predpostavljene notifikacije z obvestilom in pozivom na odpravo napak, pri čemer je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo pisni poziv tožeče stranke z dne 25. 10. 2019. V tem pogledu v točkah 22 in 29 obrazložitve izpodbijane sodbe zmotno ugotavlja, da je tožeča stranka tožbo zaradi zatrjevanih napak razpokanja in odpadanja Z dela fasade vložila prepozno, ker naj bi njena pravica znotraj enoletnega roka po vložitvi zahtevka domnevno prenehala. Sodišče je v tem pogledu kot izhodiščni trenutek notifikacije upoštevalo Poziv na odpravo napak in pomanjkljivosti tožeče stranke z dne 25. 10. 2019 in njeno vsebinsko grajo napak na Z delu fasade. Sodišče je iz nepojasnjenega razloga in kljub očitni artikulaciji grajanja napak fasadnega sistema (zlasti vrste in obsega napak) ter njegove izvedbe kot celote, obseg notificiranih in vtoževanih napak samovoljno omejilo zgolj in izključno na Z del fasade. Sodišče je v celoti spregledalo vsebinsko ustrezno in pravilno notifikacijo za odpravo napak po zahtevku z dne 23. 7. 2021, kar je vključeno prav tako v trditveno podlago tožeče stranke. S tem je sodišče procesno in materialnopravno zmotno za postopek kot pravno relevanten notifikacijski zahtevek za odpravo napak, od katerega tudi teče rok za sodno uveljavitev pravice po drugem odstavku 663. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), upoštevalo notifikacijo tožeče stranke z dne 25. 10. 2019 (ki pa se je dejansko nanašala zgolj na napake na Z dela fasade), namesto relevantnega notifikacijskega poziva z dne 23. 7. 2021 (vsebinsko nanašajočega se na obvestilo in odpravo napak celotne fasade), na podlagi katerega je tožeča stranka v nadaljevanju vložila tudi pravočasno tožbo. Ključno dejstvo za presojo tovrstne kršitve, ki ga sodišče ni ugotavljalo, je vsebinska razlika med obema zahtevkoma (z dne 25. 10. 2019 in z dne 23. 7. 2021). Vsebinska različnost obeh zahtevkov je posledica različno objektivno zmožne zaznave napak, kjer je tožeča stranka v letu 2019 opazila napake na Z delu fasade in dalje v letu 2021 na celotnem objektu. Tožbeni zahtevek z vsemi navedbami, dokazi in trditveno podlago je temeljil na vsebinsko istovrstnem zahtevku iz notifikacije z dne 23. 7. 2021, ki je tudi edini in pravno relevantni dopis z lastnostjo obvestila ter poziva na odpravo napak na celotni fasadi in bi se kot takšen moral upoštevati za presojo pravočasnosti tožbe po drugem odstavku 663. člena OZ. S samovoljnim vsebinskim omejevanjem "obsega napak na fasadi (zgolj z zatrjevanjem napak na Z delu fasade)" je sodišče odločalo izven postavljenega zahtevka in trditvene podlage tožeče stranke, kar poleg že izpostavljene relativne bistvene kršitve postopka po 7. v zvezi z 12. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako je sodišče v razlogih za zavrnitev zahtevka zaradi domnevno prepozne vložitve tožbe in upoštevanja notifikacijskega zahtevka z dne 25. 10. 2019 namesto zahtevka z dne 23. 7. 2021, omejilo in zožalo zatrjevan obseg škode na fasadi objekta ter s tem predmet tožbenega zahtevka, s čemer je pri uveljavljanju pravic prikrajšalo tožečo stranko. Tožbeni zahtevek, vključno z dokazi in s trditveno podlago, oboje nanašajoč se prav tako na pred pravdo pridobljeno izvedensko mnenje mag. A. A. z dne 18. 5. 2021 in njegove dopolnitve z dne 12. 7. 2021, se je nanašal na vtoževanje in ugotavljanje napak na celotni fasadi, na kar je tožeča stranka opozorila in pozvala toženo stranko na odpravo z dopisom/pozivom z dne 23. 7. 2021. Posledično je zgolj in edino ta dopis mogoče upoštevati kot pravno relevantno in v tožbi zatrjevano notifikacijsko obvestilo o obstoju in odpravi napak, na podlagi česar je bila pravočasno vložena tudi tožba dne 18. 8. 2021. Sodišče bi se moralo osredotočiti na ključno presojo stanja znotraj postavljenega zahtevka in navedb tožeče stranke, ki se je nanašal na ugotovitev in odpravo napak s posledicami na fasadi stavbe zaradi neustrezne izvedbe tožene stranke, pri čemer vzrok in vrsta napak v izvedbi za odpravo posledic in škode za postopek nista relevantni. Z zavrnitvijo zahtevka zaradi zmotno ugotovljenega zamujenega roka sodnega varstva dejanskega stanja odgovornosti tožene stranke sodišče ni ugotavljalo, zato je ostalo dejansko stanje iz tega vidika neugotovljeno. Prav tako ni mogoče na škodo tožeče stranke povzemati in ugotavljati vsebinskega razlikovanja strokovnih ugotovitev napak v izvedbi tožene stranke in sicer med A. A. in B. B. Zaradi stroškovno identičnega obsega stroškov in metode popravil napak na fasadnem sistemu obeh izvedencev, tožeča stranka na izdelano izvedensko mnenje sodnega izvedenca Vrabla ni imela pripomb. V kolikor bi sodišče v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja iz področja specifičnega strokovnega znanja obeh strokovnjakov in njunega razhajanja glede načina/vzroka nestrokovne izvedbe fasade s strani tožene stranke, kot tudi v primeru dvoma glede obsega pregleda in ugotavljanja napak fasade s strani strokovnjaka A. A., imelo kakršnekoli dvome o obstoju dejanskega stanja, bi moralo skladno z načelom materialne resnice po 285. členu ZPP in dolžnostjo razjasnjevanja dejanskega stanja zaslišati A. A., po potrebi tudi s soočenim zaslišanjem z izvedencem B. B.. Glede na navedeno in upoštevaje zmotno ugotovljeno dejansko stanje, je odločitev sodišča prve stopnje tako v nasprotju z vsemi relevantnimi materialnopravnimi določbami, zlasti 662. in 663. člena OZ, oboje v zvezi s 637. in 639. členom OZ. Dodatno k že izpostavljenim materialnim in procesnim kršitvam tožeča stranka še izpostavlja, da je v celoti izostalo ugotavljanje odgovornosti tožene stranke. Sodišče sicer v sodbi ugotavlja obstoj napake v solidnosti gradnje, vendar se ne opredeljuje do odgovornosti, v tem primeru do malomarnega ravnanja tožene stranke, ki z namestitvijo neustrezno odležanih plošč in strokovno neustrezno namestitvijo "na zamik", ni zadostila potrebni skrbnosti in pričakovanem standardu. Odločitev sodišča s tako izostalo presojo dejanskega stanja in v nasprotju z ugotovljenim izvedenskim mnenjem predstavlja absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zlasti v razmerju z očitkom tožeči stranki po neizkazani skrbnosti, s čemer ostaja sodba v tem delu nepreverljiva. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadostnem obsegu ugotovljenem dejanskem stanju sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave.

6V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja plačilo 20.745,21 EUR iz naslova stroškov v zvezi z odpravo napak na fasadi Vrtca v ... (v nadaljevanju Vrtec), ki ga je zgradila tožena stranka. Po trditvah tožeče stranke so se na fasadi objekta pojavile napake, ki predstavljajo napake v solidnosti gradnje, kot je tožeča stranka toženo stranko obvestila in nanjo dne 23. 7. 2021 naslovila zahtevek za odpravo napak oziroma podredni zahtevek za plačilo stroškov sanacije napak. Tožena stranka je zahtevku nasprotovala in zatrjevala, da nobena od napak, ki jih tožeča stranka očita toženi stranki, ni nastala, poleg tega pa je tožbo vložila tudi prepozno, po poteku zakonskega roka zanjo.

7Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da je tožeča stranka tožbo zaradi zatrjevanih napak razpokanja in odpadanja zahodne fasade vložila prepozno, ko je njena pravica iz naslova napak na izvedenih delih že prenehala, ostale zatrjevane napake pa po mnenju izvedenca B. B., ki mu je sodišče prve stopnje verjelo, niso napake.

8Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

- da sta dne 24. 9. 2010 pravdni stranki sklenili gradbeno pogodbo št. 432-02/2010-25 za izvedbo fasade na Vrtcu, tožeča stranka kot naročnik, tožena stranka pa kot izvajalec;

- da je bil prevzem del tožene stranke opravljen 13. 8. 2011 in da je na njem ugotovljene pomanjkljivosti tožena stranka odpravila;

- da je tožeča stranka leta 2019 opazila napake na fasadi vrtca (razpokanje fasade in odpadanje le-te) in o njih obvestila toženo stranko z dopisom z dne 25. 10. 2019, tožena stranka pa je po opravljenem ogledu zahtevo za odpravo napak zavrnila;

- da je maja leta 2021 tožeča stranka angažirala izvedenca gradbene stroke, ki je na zgradbi zaznal še druge posebnosti, ki jih je opredelil kot napake izvršenega dela, posledično čemur je tožeča stranka z dopisom z dne 23. 7. 2021 od tožene stranke zahtevala odpravo napak, slednja pa je njeno zahtevo z dopisom zavrnila, tožeča stranka pa je dne 18. 8. 2021 vložila predmetno tožbo;

- da so razpoke, do katerih je prišlo v fasadnem sistemu Vrtca, napake gradbe, ki zadevajo njeno solidnost;

- da je tožena stranka napake na zahodni fasadi (v nadaljevanju Z fasadi) ugotovila že leta 2019, jih pravočasno grajala, o njih obvestila toženo stranko, nato pa ni v enem letu vložila tožbe za odpravo napak;

- da je tožeča stranka v postopku širila nabor napak na fasadi, pri čemer je v tožbi izpostavila napake na Z fasadi, nato pa navajala, da zahteva odpravo napak tudi na ostalih fasadah S, J in V;

- da iz obvestila tožeče stranke z dne 25. 10. 2019 ne izhaja, da bi se omejila samo na eno steno zgradbe, ampak govori o "razpokah na fasadi in odpadanju ometa";

- da je izvedenec B. B. ugotovil razpoke na vseh štirih straneh fasade, vzrok katerih so bile vgrajene plošče, ki niso bile zadostno odležane;

- da je izvedenec B. B. podal mnenje, da se napake (razpoke) pojavijo na fasadi tri do štiri leta po vgradnji;

- da zatrjevanih napak glede neustrezne debeline fasadnega sistema, neustreznosti sidranja izolativnih plošč ter neustrezne debeline osnovnega ometa in zaključnega sloja izvedenec ni prepoznal kot napak izvedenega posla in

- da razpoke ali odstopanja na ostalih straneh fasade tožeča stranka še v zahtevku za odpravo napak z dne 23. 7. 2021 ni omenjala.

9Bistvo pritožbenih zatrjevanj je v očitku sodišču prve stopnje, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, s tem ko je presodilo, da je tožeča stranka z dne 18. 8. 2021 vloženo tožbo zamudila zakonsko določen rok za njeno vložitev, pri tem pa naj bi spregledalo vsebinsko različnost notifikacijskih dopisov tožeče stranke z dne 25. 10. 2019 in 23. 7. 2021 in kar je bila posledica različno objektivno možne zaznave napak. Po pritožbenem stališču je namreč edini pravno relevantni dopis z lastnostjo obvestila ter poziva na odpravo napak na celotni fasadi poziv z dne 23. 7. 2021.

10Tovrstno pritožbeno uveljavljanje je neutemeljeno.

11V prvi vrsti je potrebno izpostaviti, da je sodišče prve stopnje vsebino pozivov, ki jih je tožeča stranka naslavljala na toženo stranko (dopis z dne 25. 10. 2019 - priloga B18 spisa in dopis z dne 23. 7. 2021 - priloga A5 spisa) v obrazložitvi izpodbijane sodbe zgolj dokazno ocenjevalo in skupaj z ostalimi izvedenimi dokazi ter ponujeno trditveno podlago obeh pravdnih strank sprejemalo dokazne zaključke, ni pa sodišče prve stopnje s tem "samovoljno vsebinsko omejevalo obsega napak in odločalo izven postavljenega zahtevka in trditvene podlage tožeče strank", kar tožeča stranka sodišču prve stopnje v pritožbi neutemeljeno očita. Temu ustrezno ni pritrditi pritožbeno uveljavljanim kršitvam 7. in 212. člena ZPP in tudi ne kršitvam iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlikovanje v povzemanju trditev pravdnih strank v obrazložitev sodbe v razmerju do dokazne presoje ter argumentacije sodišča glede pravno odločilnih dejstvih in sprejetih zaključkih sodišča prve stopnje namreč ne predstavljajo protispisnosti v luči 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena istega zakona.

12Sodišče prve stopnje je, upoštevaje ugotovitve in mnenje izvedenca B. B., pravilno presodilo, da razpoke na fasadi Vrtca, ki jih je ugotovil izvedenec, pomenijo napake gradbe, ki zadevajo njeno solidnost.

13Izvajalec odgovarja za morebitne napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost, če se take napake pokažejo v desetih letih od izročitve in prevzema del (prvi odstavek 662. člena OZ). Naročnik ali drug pridobitelj je dolžan obvestiti o napakah izvajalca in projektanta v šestih mesecih od dneva, ko je napako ugotovil, sicer izgubi pravico sklicevati se nanjo. Pravica naročnika ali drugega pridobitelja nasproti izvajalcu oziroma projektantu iz njune odgovornosti za napake preneha v enem letu od dneva, ko je o napaki obvestil projektanta oziroma izvajalca (prvi in drugi odstavek 663. člena OZ).

14Sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov v pravilnost presoje prvostopnega sodišča, da so pravice tožeče stranke kot naročnika glede napake, ki se očita na izvršenem delu tožene stranke in ki se odraža kot odstopanje zaključnega sloja na Z fasadi Vrtca zaradi neustrezne zaščite pred odbojno vodo, prenehale. Sodišče prve stopnje je namreč povsem pravilno ugotovilo, da je glede na dejstvo, da je tožeča stranka o tej napaki na fasadi vrtca obvestila toženo stranko z dopisom z dne 25. 10. 2019 in potem ko je tožena stranka opravila ogled objekta ter zahtevek tožeče stranke za odpravo napak zavrnila in o čemer je bila tožeča stranka dne 29. 10. 2019 obveščena, za tožečo stranko začel teči enoletni rok iz drugega odstavka 663. člena OZ, v katerem bi morala svoje pravice uveljaviti sodno, torej vložiti tožbo, tožeča stranka pa je to storila šele 18. 8. 2021, zato pravilno zaključilo, da je pravica tožeče stranke zahtevati odpravo napak ali povrnitev sredstev za odpravo napak prenehala. Kasnejši poziv tožeče stranke z dne 23. 7. 2021, ki je zajemal tudi napake Z fasade vrtca, in ki jih je tožeča stranka toženi stranki notificirala že z dopisom z dne 19. 10. 2019, ne more ustvarjati pravnih učinkov, saj je pravica tožeče stranke nasproti toženi stranki kot izvajalcu iz naslova odgovornosti za tovrstno napako zaradi neuveljavitve pravočasnega sodnega uveljavljanja že prenehala. Kot pravilno navaja tožena stranka v odgovoru na pritožbo namreč naročnik svojega prekluzivnega roka za vložitev tožbe ne more podaljševati tako, da izvajalcu po skoraj dveh letih pošlje novo obvestilo o napaki in predhodno že zatrjevano napako bodisi konkretizira bodisi dodatno argumentira. Vsa nasprotna tovrstna pritožbena zatrjevanja so zato neutemeljena.

15Neutemeljeno je nadaljnje pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo različen obseg in vrsto uveljavljenih napak na fasadi iz pozivov z dne 25. 10. 2019 in 23. 7. 2021 ter da je sodišče prve stopnje upoštevalo zgolj napake na Z delu fasade, čeprav se je predpravdni zahtevek in nanj sklicujoča tožba nanaša na napake celotne fasade.

16Dejstvo je, da je tožeča stranka glede zatrjevanja napak na fasadi Vrtca posebej izpostavljala (očitno z napakami najbolj obremenjeno zaradi odstopanja zaključnega sloja) Z fasado, vendar pa ni dvoma, da se tožbene in nadaljnje trditve tožeče stranke ter predpravdno mnenje izvedenca A. A. nanašajo na fasado celotnega objekta Vrtca.

17Iz poziva tožeče stranke na odpravo napak in podrejeno plačilo stroškov sanacije z dne 23. 7. 2021 izhaja, da so bile ugotovljene napake v zvezi z izdelavo zunanjega sloja fasade objekta in sicer:

- odstopanje zaključnega sloja na Z fasadi,

- neustrezna debelina fasadnega sistema in

- neustrezna izvedba osnovnega ometa in zaključnega sloja,

kar vse bi naj bilo posledica nestrokovne izvedbe v nasprotju s potrebnimi gradbenimi standardi in pravili, pri čemer se je tožeča stranka v tem pozivu kot del trditvene podlage sklicevala na predpravdno izvedensko mnenje A. A. in njegov komentar na odziv tožene stranke, vse nanašajoč se na obstoj napak in stroškov sanacije. Izvedenec A. A. v mnenju povzema, da tožeča stranka ugotavlja, da se na fasadi Vrtca pojavljajo obrisi izolacijskih plošč fasade in odstopanje fasade na delih med šolo in vrtcem (torej Z fasadi), pri čemer je izvedenec A. A. v komentarju na odgovor tožene stranke na njegovo izvedensko mnenje navajal, da zaradi neustrezno izvedenega sidranja prihaja do vihanja robov plošč, pojava razpok in vidnih obodov plošč na fasadi. V tem pogledu sodišče prve stopnje ugotavlja, da razpok ali odstopanja na ostalih straneh fasade tožeča stranka v zahtevku z dne 23. 7. 2021 ni omenjala. Kljub temu pa obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v zahtevku z dne 23. 7. 2021 razpok ali odstopanja na ostalih straneh fasade ni omenjala, kar sicer drži, ker v navedenem zahtevku tožeča stranka razpokanja in odstopanja res izrecno ne zatrjuje, je pa to razbrati iz tožbe in se navedeno omenja v mnenju izvedenca A. A., takšna nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

18Ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da se je sodišče prve stopnje opredeljevalo zgolj do zatrjevanih napak Z fasade. Prav nasprotno, v točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe se je sodišče prve stopnje opredelilo do zatrjevanih napak (celotne) fasade vrtca. V tem pogledu je pravilno izpostavilo obvestilo tožeče stranke z dne 25. 10. 2019 (priloga B18 spisa), to je poziv k odpravi napak in pomanjkljivosti na objektu Vrtec, iz katerega ne izhaja, da bi se tožeča stranka omejila na samo eno steno zgradbe, temveč je v pozivu izrecno navedeno "opažanje, da je na objektu Vrtec prišlo do razpokanja fasade in odpadanja le-te". Kot izhaja iz zaključka odgovora tožene stranke na reklamacijski zahtevek tožeče stranke z dne 25. 10. 2019 (priloga B20 spisa), je tožena stranka tožeči stranki (med drugim) sporočila, da razpoke na fasadah objekta ne vplivajo na konstrukcijsko stabilnost objekta. To pomeni, da so se že v letu 2019, ko je bil tudi opravljen ogled stanja celotnega objekta Vrtca, očitno pojavljale razpoke na fasadi, pri čemer tudi ni zanemariti, da je že izvedenec A. A. v predpravdnem izvedenskem mnenju povzel ugotovitev tožeče stranke, da se na fasadi Vrtca pojavljajo obrisi izolacijskih plošč fasade in tudi ugotovitev izvedenca A. A., "da so bile pomanjkljivosti, ki se danes odražajo vizualno v izredno velikem obsegu, poznane že ob izvedbi".

19Kot že obrazloženo, so bile razpoke na fasadi omenjene že v obvestilu tožeče stranke z dne 25. 10. 2019, pri čemer je sodišče prve stopnje v obrazložitvi tudi izpostavilo, da je izvedenec B. B. našel razpoke na vseh štirih straneh fasade in ugotovil vzrok zanje, to so vgrajene plošče, ki niso bile zadostno odležane. Izvedenec B. B. je tudi pojasnil, da se razpoke pojavijo na fasadi tri do štiri leta po vgradnji. Tudi iz odgovora tožene stranke na predpravdno izvedensko mnenje je moč ugotoviti, da so razpoke na fasadi Vrtca obstajale že v času pisnega zahtevka tožeče stranke z dne 25. 10. 2019. V tem odgovoru tožena stranka namreč izpostavlja, da je vizualna zapažanja izvedenca glede pojava vidnega poteka linij plošč termoizolacij ter luščenja zaključnega sloja izvedene fasade na objektu v povezavi z domnevno neustrezno izvedbo osnovnega ometa in zaključnega sloja tožeča stranka grajala že v svojem pisnem zahtevku z dne 25. 10. 2019, ponovno ob priliki skupnega ogleda stanja fasade z dne 15. 11. 2019 in ponovno ustno grajala ob priliki ponovnega skupnega sestanka z dne 28. 11. 2019 kar vse je tožena stranka v celoti ustno zavrnila že ob priliki skupnega ogleda z dne 15. 11. 2019, ponovnega skupnega sestanka z dne 28. 11. 2019 in tudi s svojim odgovorom, posredovanim po elektronski pošti z dne 23. 12. 2019 (priloga B1 spisa), na to pa se je kot na del trditvene podlage tožena stranka sklicevala tudi v odgovoru na tožbo.

20Navedeno daje podlago za ugotovitev, da so bile razpoke na fasadi očitno zaznane že v času zahtevka tožeče stranke z dne 25. 10. 2019, čemur pritrjuje tudi ugotovitev izvedenca B. B., da se razpoke na fasadi pojavijo tri do štiri leta po vgradnji. Glede na dejstvo, da je bil prevzem del tožene stranke opravljen 13. 8. 2011, je jasno, da so razpoke na fasadi Vrtca, v času, ko je tožeča stranka na toženo stranko naslovila zahtevek za odpravo napak in pomanjkljivosti z dne 25. 10. 2019 in ko je izrecno navajala, da je na objektu Vrtec prišlo do razpokanja fasade in odpadanja le-te, torej po več kot osmih letih od prevzema del tožene stranke, morale obstajati oziroma biti zaznane.

21V tem pogledu je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da naročniku ni treba poznati vzrokov za napake, saj če jih opazi, mora o njih v določenem roku obvestiti izvajalca, kar je tožeča stranka leta 2019 tudi storila. Vendar pa je v nadaljevanju opustila potrebno skrbnost. Glede na dejstvo, da je tožena stranka njen zahtevek za odpravo napak zavrnila, bi morala tožeča stranka svoje pravice zavarovati z vložitvijo tožbe v zakonsko določenem roku. Stroga ni namreč le izvajalčeva odgovornost, temveč tudi naročnikova. Pri presoji, ali je tožeča stranka ravnala tako, kot ji nalaga zakon, ne gre le za vprašanje, kdaj je zahtevala odpravo napake oziroma napako notificirala, pač pa tudi, kdaj bi to lahko storila. Glede na dejstvo, da so bile tožeči stranki zatrjevane napake fasade (razpoke) znane, saj jih je subjektivno sama zaznala že konec leta 2019, je neutemeljeno pritožbeno stališče, da tožeča stranka obsega in vzroka poškodb oziroma napak fasade vse do strokovnega pregleda s strani strokovnjaka in posledične izdelave mnenja ni mogla poznati in da ni razpolagala s potrebnimi informacijami.

22Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka tožbo zaradi zatrjevanih napak razpokanja in odpadanja Z fasade vložila prepozno, ko je njena pravica iz naslova napak na izvedenih delih že prenehala, ostale zatrjevane napake pa po mnenju izvedenca B. B. niso napake (pri čemer tožeča stranka izvedenskih ugotovitev ni grajala), sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno ugotavljati odgovornosti tožene stranke za zatrjevane napake, zato je tudi tovrstno pritožbeno uveljavljanje neutemeljeno.

23Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24Tožeča stranka, neuspešna s pritožbo, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).