661. člen OZ

Če ima izgotovljeni objekt napako, se domneva, da vzrok za napako izvira iz izvajalčeve sfere. Zaradi tega naročniku vzrokov za napako niti ni treba ugotavljati. Domnevo, da vzrok za napako izvira iz izvajalčeve sfere, mora zato ovreči izvajalec sam, neodvisno od naročnikovih konkretnih očitkov. Izvajalec se ne more razbremeniti svoje pojasnilne dolžnosti z dokazovanjem, da je bil naročnik opozorjen že s strani projektanta. Četudi je šlo za manj zahtevno gradbo, pri kateri izdelava geomehanskega poročila ni običajna, je treba tudi v takem primeru (in morda še posebej v takem primeru) investitorja posebej opozoriti na tveganja, ki jih prevzema, če se loti gradnje brez geomehanskega poročila. Pravdni stranki ni mogoče nalagati pretiranega bremena substanciranja njenih trditev, če gre za dejstva, ki so zunaj njenega zaznavnega območja,

Tožeča stranka ni dokazala, da ji je tožena stranka naročila generalno čiščenje v obsegu, kot izhaja iz spornega računa.

Dopuščeno vprašanje se osredotoča na problematiko ali lahko naročnik zahteva odpravo napak po sodni poti prav na določen način ali pa zahteva zgolj odpravo napak, ne sme pa sam določiti načina odprave napak in sodišče tudi ni vezano na način, kot ga določi v tožbenem zahtevku. Dikcija zakonske določbe direktnega odgovora na to vprašanje ne daje. Odgovor ne more biti enoznačen - treba je izhajati iz smisla, narave in vsebine instituta odprave stvarnih napak; pot do tega cilja pa je lahko odprta in načelno dopušča več alternativnih načinov izvedbe. V tej smeri je zavzela stališče tudi teorija, ki izpostavlja načelno neutemeljenost izbire zgolj enega načina njihove odprave. V konkretnem primeru pa je situacija nekoliko drugačna. Revidentka namreč s tožbenim zahtevkom, ki je predmet revizijskega postopka, zahteva takšno odpravo napake, ki se ujema z izpolnitvijo predmetne gradbene pogodbe. Zatrjuje, da je bilo s pogodbo, predvsem projektno dokumentacijo oziroma načrti dogovorjeno, da je stanovanje primerno izolirano tudi od zunaj in zato zahteva odpravo napake z odstranitvijo svetlobnega jaška ter njegovo ponovno namestitvijo, zunanjim odkopom celotne zunanje severne in vzhodne sten

Izvedensko mnenje, ki ga stranka pridobi izven pravdnega postopka, se lahko v pravdi upošteva zgolj kot del trditvenega (in ne dokaznega) gradiva stranke, ki ga je pridobila, torej kot strankina navedba. Gre le za gradivo, s katerim je tožeča stranka v postopku zastopala svojo dejansko tezo, ki pa v izvedenem dokaznem postopku ni bila potrjena. Tožeča stranka je pomanjkljivosti pri izvedbi del priznala, ni pa podala konkretiziranih trditev o tem, katera dela (in v kakšni količini), ki jih je izvedla, ne sodijo med pogodbena (po Pogodbi in Aneksu št. 1) ali sanacijska dela, temveč gre za nova, dodatna dela. Brez konkretnih trditev o tem, katera dela in v kakšnem obsegu naj bi predstavljala dodatna dela, tožeča stranka s tožbenim zahtevkom na njihovo plačilo ne more biti uspešna. Zgolj s predložitvijo svojega obračuna del (iz katerega tudi sicer ni mogoče razbrati, katera dela naj bi bila dodatna dela), tožeča stranka ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev o pravno relevantnih dejstvih. Iz istega razloga tudi vpogled v količine izvedenih del v gradbenem dnevniku ne bi mogel nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Glede na to, da je tožeča stranka priznala nekval

Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa prvi odstavek 367.a člena ZPP, je Vrhovno sodišče zavrnilo predlog v skladu z drugim odstavkom 367.c člena ZPP.

Glede na konkretne okoliščine primera je bila metoda prostega preudarka ustrezno aplicirana; šlo je za poškodovano staro pohištvo, zato povsem natančno škoda niti ne bi mogla biti dognana, njena ocena pa bi bila povezana z znatnimi stroški za izdelavo strokovnega mnenja, kar bi bilo glede na njeno višino, ki je relativno nizka, nesorazmerno. Izvajalec odgovarja za morebitne napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost, če se take napake pokažejo v desetih letih od izročitve in prevzema del. Slaba izolacija in neustrezna izdelava kanalizacije so napake te vrste.

Če je vzrok za nastanek škode že saniran, še ne pomeni, da je odškodninski zahtevek za posredno, refleksno škodo neutemeljen. Arbitražna klavzula v pogodbi med investitorjem in izvajalcem kupca (tožnice) ne veže, čeprav izvaja materialnopravna upravičenja iz položaja investitorja po 661. členu OZ. Ta so prenesena izrecno s tem zakonskim določilom, medtem ko arbitražna klavzula ostaja pogodbena in veže le stranke.

Smisel (causa) določbe 661. člena OZ (prehod pravic naročnika in kasnejše pridobitelje gradbe) je v tem, da se zaščitijo bodoči pridobitelji iz razloga, ker ti niso stranke gradbene pogodbe. Gradbena pogodba namreč daje naročniku gradnje v razmerju do izvajalca močnejše in dolgotrajnejše varstvo zaradi stvarnih napak, kot jih ima stranka kupne pogodbe (za gradbo ali njen del) v razmerju do prodajalca. Tožeča stranka, ki je sama (pravni in dejanski) naročnik gradnje, takšnega dodatnega varstva ne potrebuje in ima le jamčevalni zahtevek, ki pa ga ne more uveljaviti zoper pravno osebo, ki ni bila njena pogodbena stranka (temveč podizvajalec).

S stališčem pritožbe, da pravice do povračila nepremoženjske škode v primeru pogodbene odškodninske obveznosti nikoli ni mogoče priznati, se pritožbeno sodišče ne strinja.

Ugotovitev, „da je izvajalec zavedel naročnika“ v smislu 636. člena OZ, je po svoji naravi materialnopravna in ne dejanska ugotovitev. Sodišče jo sprejme, če obstojajo takšne dejanske okoliščine primera, ki ob uporabi sodniškega silogizma napotujejo nanjo.