VSL sodba in sklep I Cpg 83/2014

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi:
- v prvem odstavku izreka za znesek 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 10. 2012 do plačila;
- v tretjem odstavku glede ugotovljenega neobstoja terjatve tožene stranke v znesku 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 10. 2012 do plačila ter
- v petem odstavku izreka
in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se izpodbijana sodba v nerazveljavljenem delu prvega in tretjega odstavka izreka potrdi.

III. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v drugem odstavku izreka potrdi.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev v zadevi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da:

- je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 20.739,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.286,58 EUR od 15. 03. 2011 do plačila in od zneska 16.453,31 EUR od 17. 04. 2011 do plačila (prvi odstavek izreka);

- se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 24.122,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 15.474,26 EUR od 15. 03. 2011 do plačila, od zneska 404,58 EUR od 17. 04.2011 do plačila in od zneska 8.243,30 EUR od 04. 06. 2013 do plačila (drugi odstavek izreka);

- se ugotovi, da ne obstojita terjatvi tožene stranke v znesku 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 10. 2012 do plačila in v znesku 17.794,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 03. 2011 do plačila (tretji odstavek izreka);

- se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 58366/2011-2 z dne 04. 05. 2011 v celoti razveljavi (četrti odstavek izreka);

- nosi vsaka stranka svoje stroške postopka (peti odstavek izreka).

2Zoper sodbo vlagata pravočasno pritožbo tožeča in tožena stranka.

3Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper drugi in peti odstavek izreka sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke in naloži toženi stranki povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

4Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

5Tožena stranka se pritožuje zoper prvi, tretji in peti odstavek izreka sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da „ugotovi obstoj terjatve toženca do tožnika v znesku 15.000,00 EUR in 17.794,78 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožniku v plačilo naloži toženčeve stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje“.

6Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala njeno zavrnitev.

7Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

8Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je dne 09. 01. 2014 nad toženo stranko začel stečajni postopek. Skladno z določbo 4. točke prvega odstavka 205. člena ZPP ima začetek stečajnega postopka za posledico prekinitev pravdnega postopka po samem zakonu. Ker je do začetka stečajnega postopka nad toženo stranko prišlo v pritožbenem postopku, potem ko so bila opravljena vsa pritožbena procesna dejanja oziroma so potekli roki zanje, je sodišče druge stopnje odločilo o pritožbi. Postopek se bo nadaljeval, ko bodo izpolnjeni pogoji iz 301. člena ZFPPIPP.

9Tožeča stranka je kot izvajalec na temelju sklenjene pogodbe št. 1826/14 z dne 01. 09. 2010 (A10, v nadaljevanju Pogodba) od tožene stranke kot naročnika terjala plačilo opravljenih fasaderskih del na objektu X po treh računih v skupnem znesku 44.861,73 EUR. Materialnopravno podlago tožbenemu zahtevku predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o gradbeni pogodbi (649. člen in naslednji).

10Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku (v delu) ugodilo, potem ko je ugotovilo, da je tožeča stranka opravila dela v prisojenem znesku, tožena stranka pa s svojimi ugovori iz naslova nastale škode zaradi napak na delu, zadržanih sredstev (10% vrednosti del) zaradi neplačila investitorja oziroma neizročitve ustreznih zavarovanj ter iz naslova sklenjenega dogovora o plačilu del s kompenzacijo ni uspela. Vtoževani znesek je sodišče prve stopnje znižalo za plačani in v računih neupoštevani avans tožene stranke in dve sklenjeni kompenzaciji (v skupnem znesku 878,84 EUR) ter upoštevaje ugotovljeno neutemeljenost zadnjega računa št. 3/2013 z dne 22. 05. 2013 (A14) v znesku 8.243,30 EUR.

11Zaradi jasnosti in preglednosti bo pritožbeno sodišče pritožbi pravdnih strank obravnavalo ločeno po posameznih pritožbenih razlogih.

O pritožbi tožeče stranke

12Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na zmotno neupoštevanje pogodbene vrednosti del v znesku 56.488,54 EUR. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bila neprerekana navedba tožene stranke, da sta se pravdni stranki v prvem odstavku 6. člena Pogodbe dogovorili za obračunavanje del po količinah iz knjige obračunskih razmer (1), t.j. za ceno določeno od merske enote dogovorjenih del (654. člen OZ). Temelj tožbenemu zahtevku tako predstavljajo dejansko opravljena dela tožeče stranke, obračunana skladno s ceno teh del po enoti, kot je bila dogovorjena med strankama. Zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja pogodbena vrednost del zato le orientacijsko vrednost del in ne dejanske vrednosti opravljenih del, je tako pravilen.

13Pravilna je nadalje zavrnitev dokaznega predloga za angažiranje izvedenca gradbene stroke, ki bi skladno z dokaznim predlogom tožeče stranke (2) ugotovil količino, kvaliteto in vrednost opravljenih del. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka dela, zaračunana po prvem in drugem računu, v celoti opravila in je zato v tem delu sledilo navedbam tožeče stranke. Zavrnilo pa je obračun del tožeče stranke po tretjem, končnem računu. Slednjemu je tožena stranka konkretizirano ugovarjala ter natančno pojasnila, katere postavke v računu vsebujejo že zaračunana dela v predhodno izstavljenih računih in katere dela, ki niso bila opravljena (3). Tožeča stranka na ta ugovor tožene stranke ni odgovorila, zato je skladno z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP šteti, da so navedbe tožene stranke neprerekane in s tem ugotovljene. Nadaljnje ugotavljanje opravljenih del z izvedencem gradbene stroke zato ni bilo potrebno. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožeča stranka v I. tč. pripravljalne vloge z dne 28. 11. 2011, list. št. 23, navajala, da „je glede izvedenih del že dne 15. 10. 2010 izdala račun št. 22/2010 in dne 16.11.2010 račun št. 23/2010, s katerima je obračunala izvedena dela v celoti“ (poudarilo pritožbeno sodišče).

14V tej zvezi se izkažejo kot neutemeljene pritožbene navedbe o formalnih in pavšalnih očitkih sodišču v zvezi z ugotovitvami o opravljenih delih po končnem računu. Obrazložitev sodišča je argumentirana, jasna in izčrpna. Tožeča stranka pa ob tem ne upošteva dejstva, da je bila ona tista, ki je nosila trditveno in dokazno breme izkaza dejansko opravljenih del, ki mu za dela, zaračunana s končnim računom, ni zadostila, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

15Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka uspela izkazati „le“ opravljena dela po prvem in drugem izstavljenem računu, ne pa tudi po tretjem, končnem računu. Ker tožeča stranka pri izstavitvi prvih dveh računov, po lastnih navedbah (4), ni upoštevala avansa, je v višini tega sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Navedbe o tem, da je tožeča stranka avans dejansko upoštevala že ob izdaji prvega računa in je ta znesek avansa znižala vrednost zaračunanih del ter da je znesek avansa zaradi zadrževanja banke zanjo predstavljal mrtev kapital, podaja tožeča stranka šele v pritožbi in zatorej prepozno (337. člen ZPP).

16Očitki pritožbe o pomanjkanju razlogov v sodbi sodišča prve stopnje oziroma o podanem nasprotju med njimi so prepavšalni in kot taki ne omogočajo odgovora pritožbenega sodišča.

17Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča uveljavljani pritožbeni razlogi v pritožbi tožeče stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je v izpodbijanem delu materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke

18Pritožba odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem prvem in tretjem odstavku izreka sodbe napada iz več vsebinskih razlogov:

a) zmotna ugotovitev prepoznega grajanja napak na delu tožeče stranke;

b) zmotno neupoštevanje pogodbenega določila o pogojeni zapadlosti terjatve tožeče stranke s plačilom investitorja;

c) upravičeno zadržanje 10% vrednosti del zaradi nepredložitve menice za zavarovanje odprave napak;

č) zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zagotovila plačila svoje obveznosti z dogovorjeno kompenzacijo (dobavo blaga po naročilu tožeče stranke pri družbah skupine H. d.d.).

Ad a)

19Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi glede zmotnosti zaključka sodišča prve stopnje o izostanku grajanja napak oziroma pomanjkljivih navedbah tožene stranke v zvezi z napakami. Tožena stranka je navajala, da so se napake pri delu tožeče stranke pokazale v zamakanju meteorne vode v toplotni izolaciji fasade in v razpokah v dekorativnem ometu. Opisane napake je mogoče okvalificirati kot napake v solidnosti gradnje (662. člen OZ), saj zamakanje vode v fasado nedvomno ogroža uporabo objekta. Pri tem se kot napake po 662. členu OZ ne štejejo le napake, ki ogrožajo obstoj zgradbe (da bi se ta zaradi njih lahko porušila), pač pa tudi napake, zaradi katerih je onemogočena oziroma okrnjena normalna funkcija objekta (5).

20V zadevnem primeru predstavljajo napake, kot jih zatrjuje tožena stranka, takšne napake, da jih ob prevzemu del ni bilo mogoče opaziti, ampak so se pojavile kasneje (ob pojavu meteorne vode). Skladno z navedenim zato ni mogoče od tožene stranke terjati grajanja napak ob prevzemu del oziroma podpisu primopredajnega zapisnika. Upoštevati je tako potrebno določbi 662 in 663. člena OZ, ki določata, da je naročnik v primeru napake v solidnosti gradnje le-to dolžan grajati v šestih mesecih, ko napako ugotovi, vendar najkasneje v 10ih letih od izročitve in prevzema del.

21Tožena stranka je navajala, da se je z napakami na delu tožeče stranke seznanila šele s prejemom poročila, izdelanega s strani I. d.o.o., št. 02-164-11/IL, november 2011 (v nadaljevanju poročilo inštituta). Tožeča stranka te navedbe ni prerekala, zato se šteje za ugotovljeno. Skladno s 663. členom OZ je zato šteti, da je od tega trenutka tekel šest-mesečni rok za grajanje napake. Nadalje pa pritožba utemeljeno opozarja na s strani sodišča prve stopnje prezrte navedbe tožeče stranke v V. tč. pripravljalne vloge z dne 03. 04. 2013. Tožeča stranka je namreč navajala, da jo je v začetku leta 2012 poklical novi nadzornik del pri toženi stranki ter predlagal, da si ogledajo nastalo škodo na fasadi. Ob pregledu sta ugotovila, da je do nastanka določene škode res prišlo, vendar (po navedbah tožeče stranke) vzrok zanjo ni bil v kvaliteti in načinu izvedbe del tožeče stranke.

22Takšne navedbe tožeče stranke potrjujejo navedbe tožene stranke, da je bila tožeča stranka najmanj v začetku leta 2012 seznanjena z obstojem škode na fasadi, pri čemer njeno zanikanje odgovornosti na dejstvo opravljenega grajanja napak ne vpliva. Prav tako od naročnika del ni pričakovati, da bo ob grajanju napake podal natančno analizo vzrokov zanjo. Dovolj je, da naročnik izvajalca opozori na ugotovljeno napako, ugotavljanje odgovornosti in vzrokov zanjo pa je predmet nadaljnjega postopka. Navedeno je logično, upoštevaje da naročnik (praviloma) ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, ki bi mu omogočalo presojo kvalitete opravljenih del izvajalca.

23Skladno z navedenim je zaključek sodišča prve stopnje o prepoznem grajanju napake na delu tožeče stranke materialnopravno zmoten, zatorej je šteti, da je tožena stranka napake na delu grajala pravočasno. V nadaljevanju je tako potrebno ugotoviti, ali je odgovornost za napako pripisati tožeči stranki ali izvajalcem krovskih del, kot je navaja tožeča stranka. V zvezi z ugotavljanjem vzrokov za zamakanje fasade sta obe stranki predlagali angažiranje izvedenca ustrezne stroke.

24Ker je od odločitve o vzrokih za napake na fasadi odvisna odločitev o pobotnem ugovoru tožene stranke iz naslova nastale ji škode, je pritožbeno sodišče skupaj s prvim odstavkom izreka razveljavilo tudi odločitev sodišča o neobstoju v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke, oboje v višini 15.000,00 EUR z z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 10. 2012 do plačila.

Ad b)

25Zadržano plačilo s strani investitorja (in vzroki zanj) v višini 15.000 EUR bo predmet presoje v nadaljevanju postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožena stranka je namreč škodo, nastalo zaradi napak na delu tožeče stranke, utemeljevala na prav teh zadržanih sredstvih. V kolikor bi bilo v postopku ugotovljeno, da je za napake na fasadi odgovorna tožeča stranka, bodo zadržana sredstva s strani investitorja upoštevana pri presoji nastale škode toženi stranki in posledično utemeljenosti pobotnega ugovora. V kolikor bi bilo v postopku ugotovljeno, da so bila dela tožeče stranke v celoti in kvalitetno opravljena, pa tožena stranka z ugovorom zadržanega plačila s strani investitorja ne more uspeti.

26Sicer pa je sodišče pravilno opozorilo, da delno neplačilo s strani investitorja navkljub drugačnemu pogodbenemu dogovoru ne more pomeniti, da tožena stranka ni (nikoli) dolžna plačati opravljenih del tožeče stranke, v kolikor so ta seveda opravljena kvalitetno in z dogovorjenimi lastnostmi. Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj (plačilo investitorja) ne bo izpolnil, je treba šteti, kot da čas izpolnitve (rok) ni določen (6), kot je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje.

Ad c)

27Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in pritožba tega ne izpodbija), da sta se pravdni stranki v 11. členu Pogodbe dogovorili, da se zadržana sredstva sprostijo ob obojestranskem podpisu zapisnika o končnem obračunu del, pri čemer je tožena stranka tista, ki je bila zavezana in upravičena sestaviti takšen zapisnik (drugi odstavek 9. člena Pogodbe). Ker ta svoje obveznosti ni izpolnila (drugače tudi ni zatrjevala), je bila v zamudi in je zato sodišče prve stopnje njen ugovor zadržanja sredstev zaradi neizročitve menice pravilno zavrnilo.

28Ob tem se kot neutemeljeno izkaže pritožbeno opozarjanje na nedokončanje del s strani tožeče stranke. S tem, ko je tožena stranka dela predala svojemu naročniku (investitorju) (7), je očitno štela, da so ta končana, in je bila zato dolžna postopati skladno z določbo 9. člena Pogodbe in izstaviti tudi zapisnik o končnem obračunu del tožeče stranke.

Ad č)

29Pritožba ne prereka ugotovitve sodišča prve stopnje, da je naročilo tožeče stranke za nabavo blaga pri družbi H. d.o.o. maja 2011 stornirala. Na podlagi takšne ugotovitve je nadalje pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem onemogočila dobavo blaga tožeči stranki in se posledično ne more sklicevati na dogovor o plačilu del tožeče stranke s kompenzacijo. Pravilnosti navedenega zaključka ne more spremeniti pritožbeno sklicevanje na izostanek obvestila tožeče stranke o nezmožnosti prevzema blaga. Ker je bila ta posledica ravnanja tožene stranke, je bila ta z njo seznanjena.

Sklepno

30Ob zmotno uporabljenem materialnem pravu v zvezi z grajanjem napak na delu tožeče stranke in posledično nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v prvem in tretjem odstavku izreka, t.j. v delu, ki se nanaša na zatrjevane napake pri delu tožeče stranke, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče postopka ni samo dopolnjevalo, saj je potrebno v zvezi z odgovornostjo tožeče stranke za napake na fasadi presoditi cel sklop pravnorelevantnih dejstev, z ugotavljanjem slednjih pred pritožbenim sodiščem pa bi strankama odvzeli pravico do pritožbe.

31Napotki sodišču prve stopnje so razvidni iz obrazložitve te odločbe (glej zlasti tč. 22 obrazložitve).

O stroških postopka

32Skupaj z (delno) razveljavitvijo prvega in tretjega odstavka izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Odmera slednjih je namreč odvisna od končnega uspeha strank v postopku (154. člen ZPP).

33Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Glej 5. tč. pripravljalne vloge z dne 06. 05,. 2013, list. št. 53.

(2) Glej npr. VI. tč. pripravljalne vloge z dne 23. 05. 2013, list. št. 61.

(3) Glej 10.3 tč. pripravljalne vloge z dne 03. 06. 2013, list. št. 71

(4) Glej VII. točko pripravljalne vloge z dne 23. 05. 2013, list. št. 61.

(5) Glej N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, 3. knjiga, str. 1046.

(6) Glej smiselno sodbo Vrhovnega sodišča RS, III Ips 80/2007 z dne 16. 12. 2008.

(7) Glej zapisnik o končnem obračunu del z dne 29. 08. 2012, B7.