VSM Sodba I Cp 182/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, v točkah I., II., III. in V. izreka.

II. Toženca sta v 15 dneh od prejema te sodbe dolžna nerazdelno povrniti tožeči stranki 186,35 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo najprej ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 9.400,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2016 do plačila (točka I. izreka), ugotovilo, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 250,00 EUR ne obstoji (II. izreka) ter odločilo, da je tožena stranka nerazdelno dolžna plačati tožeči stranki 9.400,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2016 do plačila v 15. dneh (točka III. izreka), v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo (točka IV. izreka) ter naložilo toženi stranki, da nerazdelno povrne tožeči stranki 3.084,57 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z izpolnitvijo z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V. izreka).

2Zoper to sodbo se v delu glede dosojenega zneska 930,50 EUR iz naslova režijskih ur za razna dela ter iz naslova, da v pobot uveljavljen znesek 250,00 EUR iz naslova odškodninske terjatve ne obstoji (skupno za znesek 1.180,50 EUR) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pritožuje tožeča stranka s predlogom na njeno spremembo.

Tožena stranka se v pritožbi zavzema za znižanje zneska 930,50 EUR, ki se nanaša na neupravičeno zaračunanje domnevno opravljenih režijskih ur pod postavkama B14 (režijske ure storitev po nalogih za razna dela) in B16 (planiranje in valjanje dovozne poti na vznožju klanca) obračuna. Izvedenec je, kot je zapisalo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ugotovil primerljivost obračuna za te storitve s tržnimi cenami in skladnost vrednosti teh del z obračunom, pri čemer naj bi vztrajal tudi v dopolnitvi svojega mnenja. V zvezi z ugovorom tožencev, da jima tožeča stranka glede teh del ni nikdar predložila niti naročilnic, niti delovnih nalogov, pa se sodišče v obrazložitvi sodbe sklicuje na 8. člen sklenjene pogodbe z dne 20. 4. 2015, kjer je določeno, da naročnika (toženca) pooblaščata nadzorni organ, da v njunem imenu opravlja določene naloge v zvezi z gradnjo, hkrati pa, da naj bi bila dnevnik del (gradbeni dnevnik) dolžna voditi toženca kot naročnika oziroma zanju nadzornik, in ker tega nista storila, se ne moreta sklicevati na dejstvo, da potrebnih dokumentov o izvedbi del ni vodila tožeča stranka kot izvajalec. Takšno stališče sodišča prve stopnje je napačno, saj obveznost vodenja gradbenega dnevnika ni obveznost naročnika, temveč izvajalca, kar evidentno izhaja iz Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), na njegovi podlagi sprejetih podzakonskih predpisov ter iz Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ). Tudi iz med pravdnima strankama sklenjene pogodbe (določba 8. člena) ne izhaja, da bi moral nadzornik ali naročnik voditi gradbeni dnevnik, temveč določa le, da naročnika nadzornika pooblaščata za podpisovanje dnevnikov. Naročnikov nadzorni organ kot pooblaščenec s takšnim podpisovanjem gradbenega dnevnika le potrjuje pravilnost in skladnost tistih vpisov, ki jih je v gradbeni dnevnik glede izvedenih del vpisal izvajalec, zato ni mogoče trditi, da bi morala toženca kot naročnika voditi gradbeni dnevnik ali dokumentacijo o izvedenih delih in številu opravljenih režijskih ur, kajti evidenco in dokumentacijo je dolžan voditi izvajalec in jo predložiti v pregled in potrditev naročniku oziroma njegovemu nadzornemu organu kot pooblaščencu. Če naročnik ni imenoval nadzornega organa (pooblaščenca), je izvajalec relevantno dokumentacijo dolžan kljub vsemu voditi in jo v potrditev predložiti naročniku, kar pa tožeča stranka kot izvajalec ni storila, predložila je le naročilnice, ki jih je podpisala sama oziroma njeni zaposleni. Neustrezen je zato zaključek sodišča, da naj bi obseg opravljenih režijskih ur in del z delovnimi stroji izhajal iz naročilnic in naj bi to dejstvo potrdil tudi izvedenec. Režijske ure in razna dela so storitve, ki jih izvedenec ne more preveriti z ogledom ali meritvami opravljenih del, saj opravljene režijske ure naknadno niso vidne in ne dajejo neposrednega merljivega ali otipljivega rezultata, od tod je tudi poimenovanje režijske ure. Enostranske listine zato ne morejo predstavljati verodostojnega dokaza o obsega režijskih ur. Sodišče bi ob ustrezni dokazni oceni izvedenčeve ugotovitve in hkratni dokazni oceni enostranskih naročilnic, ki jih tožeča stranka ni nikdar predložila v pregled, potrditev in podpis tožencema, morala ugotoviti, da zatrjevani obseg režijskih ur in dodatnih del ni ustrezno dokazan. Postavki 14 in 16 na obračunu tudi nista odkljukani, zraven je zapisan vprašaj, zato bi znesek 930,50 EUR sodišče moralo odbiti od vtoževanega plačila.

Tožena stranka se pritožuje še zoper zavrnjen pobotni ugovor v znesku 250,00 EUR, ki se nanaša na povzročeno škodo zaradi poškodovanega žleba na hiši tožencev (150,00 EUR) in poškodovane asfaltne površine na dovozni poti (100,00 EUR). Glede prvega bi moralo sodišče zaslišati pričo M. P., ki je popravilo izvedel in denar prejel, glede drugega pa sodišče nepravilno ugotavlja, da je bila že ob skupnem ogledu 28. 5. 2016, kot je razvidno iz zapisnika o ogledu, razbrati, da se komisija ni strinjala z zahtevo tožencev po popravilu asfalta, saj je v zapisniku navedeno le, da toženca popravilo asfalta zahtevata. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo v celoti obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam kot neutemeljenim, predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za znesek 9.400,13 EUR, ki se nanaša na izvedbo osnovnih in dodatnih del tožnice na objektu tožencev. Vrednost skupno izvedenih del je znašala 24.317,24 EUR, ki je bila zmanjšana za stroške odprave napak in pomanjkljivosti izvedenih del v višini 1.917,11 EUR ter za že plačani znesek 13.000,00 EUR¹ ter ugotovilo, da pobotni ugovor tožencev za znesek 250,00 EUR ni utemeljen. Ugotovilo je neobstoj terjatve tožencev (ki sta jo uveljavljala s pobotnim ugovorom) ter tožencema naložilo, da tožnici plačata 9.400,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2016 do plačila.

6Pritožbeno sporna je zgolj odločitev glede s strani sodišča prve stopnje tožnici priznanih 930,50 EUR, ki predstavlja plačilo režijskih ur storitev po nalogu za razna dela ter planiranje in valjanje dovozne poti ob vznožju klanca ter odločitev o pobotnem ugovoru tožencev v višini 250,00 EUR (150,00 EUR iz naslova povzročene škode zaradi poškodovanega žleba na hiši tožencev ter 100,00 EUR iz naslova poškodovane asfaltne površine na dovozni poti).

7Sodišče prve stopnje je odločitev glede režijskih ur v celoti oprlo na mnenje izvedenca A. A., ki se je do postavk: režijske ure storitev po nalogih za razna dela (točka 14 B obračuna z dne 29. 5. 2015) ter iz naslova planiranje in valjanje dovozne poti na vznožju klanca (točka 16 B obračuna z dne 29. 5. 2015)², posebej opredelil in jih obrazložil. Sodišče druge stopnje se razlogom sodišča prve stopnje v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer sodišče prve stopnje podaja obrazložene razloge za zaključek, da je potrebno navedene postavke izvajalki del, torej tožnici priznati, v celoti pridružuje. Dejstvo je, da so tovrstna dela s strani tožnice bila opravljena, kar je potrdil izvedenec, ki se je hkrati opredelil tudi do tega, koliko časa je bilo potrebno za njihovo izvedbo in ovrednotil režijske ure. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, je izvedenec pri obračunu, torej višini in količini režijskih ur upošteval čas, ki je za tovrstna dela običajno potreben ter običajno višino plačil za tovrstna dela.³ Ob dejstvu, da toženca nista predlagala postavitve novega izvedenca, v tem delu grajano izvedensko mnenje pa v ničemer ni nasprotujoče ter je povsem korektno in obrazloženo pojasnjeno s strani izvedenca zakaj je upošteval tudi te postavke, sodišče druge stopnje v izvedensko mnenje ne dvomi ter ugotavlja, da mu je sodišče prve stopnje pravilno sledilo. Tožnica kot izvajalka je tako vodila svoj dnevnik in napravila obračun z dne 29. 5. 2016 (v nadaljevanju obračun), ki mu je izvedenec ob že navedenih utemeljitvah sledil ter ga je sodišče prve stopnje ob presoji pogodbenih določb (8. člen Pogodbe)⁴, pravilno upoštevalo kot dokaz. Sodišče druge stopnje sledi ugotovitvam sodišča prve stopnje v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, da so se pogodbene stranke dogovorile o vodenju dnevnika izvajanja del, le tega pa bi bila dolžna voditi toženca kot naročnika oziroma v njunem imenu nadzorni organ, v kolikor bi ga imenovala. Tožnica je vodila evidenco in sodišču predložila delovne naloge in naročilnice za mesec april in maj 2015 (dokazna listina A 47), toženca pa verodostojnosti predloženih listin zgolj zaradi tega, ker jima niso bile vročene v podpis oziroma jih nista podpisala, nista izpodbila. Da so bila dela navedena v obračunu potrebna in opravljena v navedeni količini in času, pa je potrdil v postopku postavljen izvedenec. Pogodba izvajalca ni zavezovala k temu, da bi slednji moral pridobiti podpis naročnikov, dejstvo pa je, da je izvajalec tekom izvedbe del moral voditi dnevnik, izdajati delovne naloge in naročilnice v zvezi z izvedbo del. Toženca sta sicer imela med izvedbo del možnost nadzorovati dela izvajalcev tako sama kot preko nadzornega organa, vendar tega nista storila. V posledici navedenega so njune pritožbene graje o tem, da so naročilnice in dobavnice tožnice enostranske listine, ki jih nikdar ni predložila v pregled in podpis tožencema, neutemeljene. Res je, kot trdi pritožba, da so tako imenovane režijske ure ure, ki jih izvajalec potrebuje za izvedbo posameznih del in neposredno niso izmerljive. Vendar pa ob dejstvu, da so bila dela izvedena in kot je ugotovil izvedenec⁵, režijske ure navedene v obračunu ne odstopajo od količin in cen primerljivih z enako vrsto del ter je obračun primerljiv s tržnimi cenami⁶, kar pomeni, da ni razhajanj od običajno potrebnega časa ter običajne višine plačila za tovrstna dela, pritožbena izvajanja o neutemeljenem priznanju režijskih ur, niso utemeljena.

8Nazadnje ni utemeljena pritožbena graja glede odločitve o pobotnem ugovoru tožencev.

Iz obrazložitve sodišča prve stopnje⁷ evidentno izhaja, da je bil v pobot postavljen ugovor, ko sta toženca zahtevala 100,00 EUR iz naslova popravila žleba ter 150,00 EUR iz naslova popravila asfalta, povsem pavšalen in s tem neobrazložen. Sicer je res, da sta v zvezi s prvim, torej s popravilom žleba predlagala v dokaz zaslišanje priče, ki je popravilo izvedla, vendar pa, ob dejstvu, da predhodno nista pojasnila za kakšno popravilo na žlebu je šlo oziroma kaj je na žlebu priča sploh popravila in koliko časa je za to potrebovala, nista utemeljila niti podlage, niti višine škode, zato zaslišanje te priče ni bilo potrebno in ga sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo. Izpovedba te priče bi bila lahko zgolj potrditev v pobot uveljavljanih ugovornih trditev, ne pa nadomestilo zanje.

Enako velja za poškodovanje asfaltne površine, glede katere nista predložila toženca nobenih dokazov, pa tudi sicer se do tega popravila, enako kot do popravila žleba, nista opredelila, pri čemer je irelevantno njuno opozorilo o poškodbi asfaltne površine ob priliki skupnega ogleda 28. 5. 2016, ki naj bi bilo razvidno v zapisniku in nestrinjanje komisije z njuno zahtevo.

V posledici navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pobotna terjatev tožencev ne obstoji.

9Z navedenimi razlogi je sodišče druge stopnje odgovorilo na trditve v pritožbi, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), zato na vsa ostala pritožbena izvajanja ne bo odgovarjalo.

10Glede na vse navedeno, ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona), je sodišče druge stopnje pritožbo tožencev kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem delu (točka I, II, III in V izreka) potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

11Toženca sta s pritožbo v celoti propadla, zato sta dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP), hkrati pa kriti tudi stroške odgovora na pritožbo tožnice v višini 186,35 EUR, s katerim je obrazloženo odgovorila na njune pritožbene trditve (155. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je tožnici kot potrebne priznalo vse priglašene stroške⁸, odmera katerih temelji na pravilni uporabi materialnega prava.⁹ Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Med pravdnima strankama, in sicer med tožnico kot izvajalko ter tožencema kot naročnikoma je bila sklenjena pogodba (za zunanjo ureditev dvorišča ob stanovanjski hiši tožencev) dne 20. 4. 2015, kasneje pa med njimi sklenjena še ustna pogodba za izvedbo dodatnih del.
² Dokazna listina označena z A13 spisa.
³ Glej točko 16 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁴ Naročnik pooblašča nadzorni organ, da v njegovem imenu polnomočno: 1. podpisuje dnevnik o izvajanju del,2. odloča o dopolnitvah in spremembah tehnične dokumentacije, 3. odloča o izvedbi nepredvidenih in dodatnih del, 4. potrjuje in podpisuje sanacije,5. opravlja vse ostale naloge v imenu in za račun naročnika.Naročnik soglaša, da ga ukrepi nadzornega organa zavezujejo strokovno in finančno.
⁵ Ogled z dne 11. 5. 2018.
⁶ Glej točko 14 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁷ Glej točko 19 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁸ Odgovor na pritožbo 250 točk oziroma 150,00 EUR po tarifni številki 21 Odvetniške tarife - OT, materialni stroški po členu 11 OT 5 točk oziroma 2,75 EUR ter 22 % DDV po 12. členu OT 33,60 EUR, skupno 186,35 EUR (upoštevani so bili priglašeni zneski v stroškovniku tožnice).
⁹ Odvetniška tarifa, Uradni list št. 2/2015 z dne 9. 1. 2015.