VSL Sodba I Cpg 559/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa mora povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 560,00 EUR v roku petnajst dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo 21.818,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa do plačila. Obenem je tožeči stranki naložilo v plačilo stroške postopka v višini 697,03 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožeča stranka se zoper sodbo pravočasno pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno predlaga razveljavitev sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica v tem sporu zahteva plačilo štirih računov v skupnem znesku 21.818,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa, kar predstavlja plačilo za opravljena dela na objektu "Telovadnica pri I. osnovni šoli v C.", ki jih je kot podizvajalka glavnega izvajalca (družba B., d. o. o. iz A.) opravila za toženko (naročnico). Ker družba B. zapadlih računov ni plačala, je tožnica dne 18. 7. 2018 zahtevala neposredno plačilo od toženke po 631. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Po mnenju tožeče stranke je tožena stranka dolžna plačati vtoževane račune tudi iz razloga, ker je dne 21. 6. 2018 predložila in dne 6. 7. 2018 unovčila bančno garancijo banke d. d. v višini 339.126,16 EUR v breme glavnega izvajalca. Tožena stranka se je branila z navedbami, da ni ob prejemu poziva tožeče stranke za plačilo po 631. členu OZ glavnemu izvajalcu dolgovala ničesar več, saj je zadnjo situacijo, ki jo je od slednjega prejela, poravnala 3. 5. 2018. Po navedbah tožene stranke tožnica v pogodbenem razmerju med glavnim izvajalcem B. d. o. o. in toženo stranko kot naročnikom ni bila nominirana kot podizvajalec za dela, ki jih je na objektu opravila po naročilu glavnega izvajalca, zato ni mogla biti s strani tožene stranke kot naročnika neposredno poplačana niti po določbah Zakona o javnem naročanju (ZJN- 3). Iz naslova unovčene bančne garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti pa tožnica ne dolguje nič niti glavnemu izvajalcu, niti posledično tožeči stranki.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni podala nobenih relevantnih ali določnih trditev niti predlagala dokazov v zvezi z ugovornimi navedbami tožene stranke, da ni bila nominiran podizvajalec, da je terjatev bila pripoznana in da tožena stranka glavnemu izvajalcu iz predmetnega posla na objektu ne dolguje ničesar več. Bančna garancija za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti pa ni bila namenjena za poplačilo neplačanih podizvajalcev, kot je razvidno iz besedila garancije. Tožena stranka je sicer unovčila bančno garancijo v razmerju do glavnega izvajalca, vendar iz tega razmerja ne dolguje ničesar tožeči stranki.

7Določba 631. člena OZ predstavlja izjemo od splošnega pravila, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti samo za pogodbeni stranki, saj se lahko podizvajalec s terjatvami, ki jih ima do glavnega izvajalca, obrne neposredno na naročnika (s katerim ni v pogodbenem razmerju) in od njega zahteva, da mu terjatve izplača iz (pripoznane) vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje izvajalcu. Predpostavka za uveljavitev neposrednega zahtevka podizvajalca v razmerju do naročnika po 631. členu OZ je, da obstaja v razmerju med naročnikom in glavnim izvajalcem dospela terjatev glavnega izvajalca za plačilo posla, ki ga je opravil podizvajalec, in sicer v trenutku, ko podizvajalec vloži svojo zahtevo za plačilo naročniku. Tožeča stranka ni trdila niti dokazovala, da je tožena stranka takrat, ko jo je tožeča stranka pozvala k plačilu po 631. členu OZ, plačilo za opravljena dela dolgovala glavnemu izvajalcu. Pritožbene navedbe v smislu, da se je z naknadnim unovčenjem bančne garancije v breme glavnega izvajalca naročnica vrnila v prejšnje stanje in tako pridobila status neplačnika vtoževanih terjatev, ne vzdrži pravne presoje. Pritožbeno ni sporno in tudi iz predložene bančne garancije in poziva za njeno unovčenje je razvidno, da je bila predmetna bančna garancija, dogovorjena za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, unovčena, ker izvajalec svojih obveznosti ni izvršil pravočasno, strokovno in pravilno, ne pa zaradi neplačila podizvajalcev. Tožeča stranka tako ni pridobila neposrednega zahtevka do tožene stranke na podlagi gradbene pogodbe ali izdane in unovčene bančne garancije. Tožeča stranka bi pod določenimi pogoji plačilo lahko uveljavljala le, če bi bila bančna garancija dana za zavarovanje za primer, da niso poravnane potrjene zapadle obveznosti do podizvajalcev iz podizvajalskih pogodb, če bi bila nominirani podizvajalec. Vendar ni pritožnica niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi podala tovrstnih navedb. Zgolj pavšalno sklicevanje na splošna načela ne zadošča.

8Pritožnica se sklicuje na pravila o neupravičeni obogatitvi in na pristop k dolgu pri prevzemu kakšne premoženjske celote v smislu 433. člena OZ. Vendar so njene navedbe v tej smeri nejasne in nerazumljive, zato pritožbeno sodišče konkretnega odgovora nanje ne more podati. Navedbe o pristopu k dolgu so tudi nedovoljena pritožbena novota v smislu 337. člena ZPP. Neupravičeno pridobitev je pritožnica sicer omenila že v postopku na prvi stopnji, vendar ni postavila minimuma sklepčnih trditev za uporabo pravil o neupravičeni pridobitvi. Za uporabo teh pravil bi morala tožnica zatrjevati tako svoje prikrajšanje kot okoriščenje tožene stranke, vzročno zvezo med njima in odsotnost pravnega temelja, torej vse splošne predpostavke po prvem odstavku 190. člena OZ. Tovrstnih trditev pa tožnica niti implicitno ni podala. Glede na to, da je toženka navedla, da je sredstva iz unovčene bančne garancije porabila za odpravo škode zaradi zamude in za odpravo napak na izvedenih delih, tožnica tudi iz teh razlogov ne more uspeti s pritožbo. Prav tako ne more uspeti s pavšalno navrženimi navedbami o nedovoljenih razpolaganjih strank, ki jih niti v pritožbi ne pojasni.

9Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Očitane kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni niti med seboj v nasprotju, zato je očitek pritožbe, da se ne more preizkusiti, neutemeljen. Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato glede na načelo uspeha sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je kriti stroške za odgovor na pritožbo tožene stranke. Te je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika in ji priznalo 750 točk po Odvetniški tarifi, 2 % materialne stroške in 22 % DDV. Tako odmerjeni stroški pritožbenega postopka znašajo 560,00 EUR. V primeru plačilne zamude je tožena stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.