632. člen OZ

Odgovornost za stvarne napake je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti za tisto obliko škode zaradi kršitve poslovne obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje pravilno (torej brez napak), ki se kaže v manjši vrednosti izpolnitve z napakami. Predpostavke odgovornost izvajalca za stvarne napake so, da ima opravljeni posel napako in da vzrok za napako izvira iz sfere izvajalca. Ta predpostavka se domneva. Zato se podjemnik odgovornosti lahko razbremeni le, če dokaže, da vzrok za napako ne izvira iz njegove sfere. Razloge za razbremenitev mora zatrjevati in dokazovati podjemnik. Prevzem opravljenega posla je naročnikova dolžnost, ki nastane samo, če je posel pravilno opravljen. Pregled opravljenega posla (pred prevzemom) pa sam po sebi ni naročnikova obveznost, čeprav bi to iz besednega zapisa prvega odstavka 633. člena OZ lahko izhajalo. Pregled opravljenega posla namreč nima značilnosti ravnanja upnika (naročnika), ki je potrebno za izpolnitev podjemnikove (dolžnikove) obveznosti. Če naročnik opravi prevzem opravljenega posla, ne da bi pred tem opravil pregled opravljenega posla, tako ni v upniški zamudi. Pravočasno obvestilo o napakah je tako predpostavka p

Primarni jamčevalni zahtevek, z izjemo zakonsko določenih primerov (za katere v našem primeru ne gre), je zahtevek naročnika, da podjemnik v primernem roku odpravi napake. Drugače povedano: na podlagi pravočasnega obvestila o napakah, lahko naročnik od podjemnika najprej (primarno) zahteva odpravo napak z določitvijo ustreznega roka in šele, če podjemnik napake ne odpravi, ima naročnik do njega jamčevalni zahtevek.

Materialno procesno vodstvo sodišča ni potrebno (tj. njegova opustitev ne predstavlja niti relativne procesne kršitve), če stranko na pomanjkljivosti njene trditvene in dokazne podlage opozori nasprotna stranka. Odsotnost formalne in vsebinske primopredaje pomeni ravno to, da tožeča stranka tožene stranke ni izrecno pozvala k prevzemu makete na način, ki bi toženi stranki oziroma za to usposobljenim pooblaščenim osebam na njeni strani, omogočil strokoven pregled makete in preizkus njenega delovanja. Vendar pa je bila maketa izročena toženi stranki v uporabo s konkludentnimi dejanji, ki jih je bilo mogoče razumeti kot izročitev toženi stranki. Izročitev izdelane stvari v rabo, tudi, če izrecnega poziva k pregledu in prevzemu stvari ni bilo, naročniku ne daje upravičenja, da stvar vrne. V takem primeru ima naročnik (če trenutek izročitve v rabo za pregled in prevzem stvari ni bil primeren) le pravico odložiti pregled in prevzem stvari do trenutka, ko bi bilo takšen pregled stvari mogoče objektivno opraviti, in k prevzemu pozvati podjemnika. Pogoji, ki jih določajo pravila v postopkih javnega naročanja, bi lahko predstavljali "izrecen pogodbeni pogoj" v smis

Sodišče prve stopnje bi moralo glede na že razsojeno prepoved uporabe računalniškega programa odločati le o tem, ali toženka prepoved krši ali ne. Sodišče prve stopnje bi moralo na podlagi navedenega izhodišča presojati le, ali je toženka tudi po 5. 10. 2014 sporno programsko opremo še uporabljala ali vanjo posegala. Ker je bilo toženi stranki v izreku pravnomočne sodbe prepovedano, da posega v avtorsko delo tožnice, to samo po sebi pojmovno pomeni, da, če ne bi bila tožničina avtorska pravica kršena (kar je en korak prej pri presoji), ne bi bilo v izreku navedeno in konkretizirano avtorsko delo tožnice (drug korak pri presoji) in prepovedni zahtevek ne bi imel nobenega smisla.

Tožnica je svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu zadostila v smeri, da je izkazala, da je svoje delo opravila in toženca pozvala, da naročene torbice prevzame. S tem se je na toženca prevalilo trditveno in dokazno breme, da je torbice pravi čas in upravičeno grajal.

Stranka lahko zavrne plačilo odmene za podjemnikovo delo, če ima razlog za zavrnitev prevzema. Razlog za zavrnitev prevzema je predvsem obstoj očitnih napak. Te pa mora tožena stranka grajati. Tožena stranka bi lahko zavrnila prevzem tudi iz drugih tehtnih razlogov. Kot razlog za zavrnitev pride vsaj načeloma v poštev tudi ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

Izvedenec se lahko postavi le za ugotovitev dejstev, ki se lahko ugotovijo le s pomočjo posebnega strokovnega znanja, ki ga sodišče samo nima (243. člen ZPP). Če naj bi s svojim strokovnim znanjem preizkusil listine in iz njih sklepal na druga dejstva, pa mora stranka predhodno te listine predložiti sodišču, če jih ima (prvi odstavek 226. člena ZPP).

Pri dodatnih delih ne gre za (prvotna) pogodbena dela. Dodatna dela, ki niso bila prvotno dogovorjena in niso nujna za izpolnitev (prvotne) pogodbe, pomenijo spremembo prvotnega pogodbenega dogovora. Toženec bi moral dokazati, da je tožeči stranki omogočil, da napako odpravi sama. Prvostopenjsko sodišče pa je zavzelo napačno stališče, da je breme njegove dokazanosti na tožeči stranki oziroma podjemniku. Dejanski zaključek, da tožeča stranka v tem ni uspela, je zato napačen. Na glavni obravnavi pred sodiščem druge stopnje je toženec izpovedal, da se je tožeča stranka ponudila, da napake odpravi, vendar pa je njegova žena, ki je lastnica objekta, na katerem so se izvajala obravnavana dela, temu nasprotovala. Toženčev jamčevalni zahtevek je že zato neutemeljen. Trditveno in dokazno breme grajanja napak nosi naročnik oziroma toženec. On je tisti, ki bi moral dokazati, da je pravočasno in substancirano grajal napake in da je podjemnik njegovo obvestilo pravočasno prejel.

Pravilo sočasne izpolnitve ureja situacije, ko si stojita nasproti enakovredni ne-izpolnitvi obeh strank. Predpostavlja se, da sta enakovredni pri pogodbah z enkratno in hkratno izpolnitvijo obeh pogodbenih strank. Pri bolj kompleksnih in mešanih poslih, kot je tudi obravnavani, pa se pravilo sočasnosti običajno poruši, saj se tovrstni posli izvajajo in financirajo postopoma. Pravilo sočasnosti je sicer mogoče uporabiti tudi pri delni neizpolnitvi takšnih obveznosti, vendar le v primeru uravnoteženega položaja obeh pogodbenih strank, če vsaka od njiju v času odločanja ni izpolnila enakovrednega dela svoje obveznosti. Šteje se, da je oseba, ki je s strani izvajalca pooblaščena za izročitev del, pooblaščena tudi za sprejem obvestila o napaki, saj se podjemnik, ki je skladno s 632. členom OZ dolžan izročiti naročniku izdelano stvar, ne more na tak način izogniti pregledu opravljenega dela ob izročitvi in prevzemu ter sprejemu obvestila o napaki. Odprava napak kot primarni jamčevalni zahtevek ni samo podjemnikova dolžnost, pač pa tudi njegova pravica, ki se ji lahko odpove, zato je naročnik podjemniku dolžan postaviti primeren rok za odpravo napak in v primeru

Sklep je oblikovno res pomanjkljiv, saj izostane ločitev med izrekom in obrazložitvijo oziroma navedba mednaslova odločbe, ki bi kazala na obrazložitev, vendar ta lapsus calami nikakor ne pomeni, da je bila pritožnica prikrajšana za pravno sredstvo proti temu sklepu. Šteje se, da je izročitev del v redu opravljena, če so predana osebi, ki jo izbere naročnik.

V pogodbi sta se pogodbeni stranki tudi dogovorili, da je izpolnitev obveznosti (izdelava projektne dokumentacije) v tem roku bistvena sestavina pogodbe. Vendar pa takšen pogodbeni zapis – glede na celovito obravnavo zapisane pogodbene vsebine in ravnanja pogodbenih strank v okviru izvajanja pogodbe (zlasti po izteku omenjenega roka iz 2. člena pogodbe) - tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče razlagati v smeri, da sta se pravdni stranki v konkretnem primeru tudi dogovorili, da se bo pogodba štela za razvezano, če ne bo izpolnjena v omenjenem roku (drugi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

Pravno dejstvo, da ni bila izvedena oprava testiranj objekta, oz. da ni bil opravljen tehnični pregled objekta, oz. da ni bilo izdano uporabno dovoljenje, samo po sebi ni pomembno za obligacijsko pravno izročitev in prevzem opravljenih del med pogodbenima strankama. Seveda pa se lahko pogodbenika dogovorita, da bosta medsebojno izročitev in prevzem opravila šele po izvedbi testiranj oz. po tem, ko bo izdano npr. uporabno dovoljenje. Neizpolnitev stranske obveznosti se zato načeloma ne obravnava kot neizpolnitev, razen če pogodbeni stranki posamezne stranske obveznosti ob sklenitvi pogodbe ne povzdigneta v glavno obveznost.

Podjemnik je v razmerju do naročnika dolžan opraviti posel, ki je predmet izpolnitvenega ravnanja, ki se ga je s podjemno pogodbo zavezal opraviti, in naročniku odgovarja za izpolnitev te obveznosti. Podjemnik odgovarja, kakor bi dejanje sam storil. V tem je njegova objektivna odgovornost, odgovornost za zavezo, ki jo je ustvaril med seboj in podizvajalcem.

Morebitna neodprava napake do izteka roka, ki ga določi naročnik, ima za posledico zgolj upravičenje, da napako odpravi naročnik sam na račun podjemnika ali da uveljavlja znižanje plačila ali odstopi od pogodbe. Zgolj neodprava napake v izpolnitvi podjemnika torej nima za posledico prenehanje obveznosti naročnika za izpolnitev svoje pogodbene obveznosti plačila v skladu s pogodbo. Tožena stranka v postopku ni zatrjevala niti, da je uveljavljala znižanje plačila, niti da je odstopila od pogodbe, v posledici česar bi njena pogodbena obveznost v vtoževani višini prenehala. Jamčevalnega zahtevka na znižanje plačila tožena stranka ni uveljavljala niti v smislu ugovora po 2. odstavku 635. člena OZ, saj bi za takšen ugovor morala podati ustrezno trditveno podlago, ki bi vključevala tudi dejanski okvir iz 640. člena OZ.

Tožeča stranka tožbeni zahtevek izvaja iz dogovora z dne 6.6.2002. Ta dogovor ustreza zakonski opredelitvi podjemne pogodbe oziroma pogodbe o delu. Izvedba dogovorjenega dela je praviloma pogoj za nastop obveznosti naročnika, da delo plača.

Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka toženo stranko pozvala, da ji do 13.11.2003 vrne nakazan avans, je sodišče pravilno opredelilo kot odstop od pogodbe. Vendar v tem primeru ne za odstop zaradi nezmožnosti izpolnitve, pač pa za odstop od pogodbe zaradi prenehanja pogodbe po volji naročnika po 648.čl. OZ.