63. člen OZ

Tožnica zahtevano razliko v plači utemeljuje s tem, da ji plačilo plače za delovno mesto višje zdravnice specialistke pripada že od 19. 10. 2017 dalje, ko je njena predstojnica podala predlog za razvrstitev tožnice na to delovno mesto. To stališče tožnice, pri katerem vztraja tudi v pritožbi, je zmotno. V drugem odstavku 3. člena Aneksa, ki se je pričel uporabljati 1. 10. 2017, je določeno, da se na delovna mesta višjih zdravnikov specialistov lahko razporedijo zdravniki specialisti, ki izpolnjujejo pogoj najmanj 12 let delovnih izkušenj po opravljenem strokovnem izpitu, dosegajo standarde in normative dela zdravnika, izkazati pa morajo tudi pogoje iz tretjega odstavka citiranega člena. V skladu s četrtim odstavkom predlog za zasedbo delovnega mesta poda neposredni vodja in preveri izpolnjevanje pogojev za zasedbo delovnega mesta, pri čemer mora biti izpolnjevanje pogojev izkazano in dokumentirano; soglasje k razporeditvi poda strokovni kolegij oziroma strokovni vodja; o razporeditvi se ponudi nova pogodba o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da pri napredovanju na delovno mesto višji zdravnik specialist ne gre za avtomatizem, temveč je treba

Obveznost plačila najemnine je bila odvisna od začetka učinkovanja Pogodbe. Ker zaradi neuresničitve odložnega pogoja Pogodba še ni pričela učinkovati, od nje tudi ni bilo mogoče odstopiti zaradi neplačevanja najemnine.

Glede zatrjevane služnosti (neprave stvarne služnosti v javno korist) je potrebno upoštevati, da gre pri tožencu (oziroma njegovem pravnem predniku) za oblastni, javnopravni subjekt in posledično nemožnost nedobrovernega priposestvovanja (po drugem odstavku 217. člena SPZ, prim. sodbo VS II Ips 210/2014 z dne 8. 10. 2015). Zato pa je dobroverno priposestvovanje neprave stvarne služnosti v javno korist mogoče le izjemoma (upoštevaje, da gre za razlaščujoč poseg), in to le takrat, kadar je konkreten razlastitveni akt pravni posel.

Sistem sankcij po 104. in naslednjih členih OZ pride v poštev zgolj subsidiarno.

Navedba datuma v tožbenem zahtevku, ko naj bi prišlo do odstopa, ne predstavlja spremembe tožbe. Čeprav je tožnica navedla datum, ko naj bi prišlo do odstopa, je tožbeni predlog ostal isti in ni mogoče govoriti o spremembi istovetnosti zahtevka. Šlo je le za specifikacijo že postavljenega tožbenega zahtevka, saj je tožnica zgolj popravila oziroma dopolnila besedilo tožbenega zahtevka z navedbo datuma cesije, ki pa je po vsebini ostal enak. Objektivni pogoj izpodbojnosti podan le pri tistih (izjemnih) dejanjih, ki so povzročila neenako obravnavo upnikov, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju. Izpodbojnost mora biti izjema in ne splošno pravilo. Širjenje kroga izpodbojnih pravnih dejanj za sopogodbenika poslovnega subjekta, ki ima finančne težave bi namreč povečalo tveganje neizpolnitve in zmanjšalo njihovo pripravljenost poslovati s takšnim poslovnim subjektom. Upoštevaje trditve tožnice, da v času sklepanja odstopljena terjatev še ni obstajala in niti še ni zapadla, gre pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, da je z določbo, da je datum odstopa 26. 7. 2013, tožnica toženko zgolj seznanila, da njena terjatev do družbe P. d. o. o. še ni zapadla. Z

Izvedeni finančni instrumenti niso nič drugega, kot pravni posli, katerih skupna značilnost je v tem, da je odmena vsaj ene pogodbene stranke odvisna od cene tujega denarja (valute), obrestne mere, določene vrste blaga ali vrednostnega papirja. Mogoče bi jih bilo opisati tudi kot izvedene finančne pravne posle. Izvedeni se imenujejo zato, ker je odmena izvedena od merila, ki je neodvisen od samega pravnega posla. Odmena je izvedena od zunanje spremenljivke, npr. od vrednosti tujega denarja. Izvedeni finančni pravni posli se torej ne imenujejo tako, ker bi bili akcesorni. Z rokovno ali terminsko prodajo in nakupom deviz (angl. forward exchange contract) se proda ali nakupi določen znesek deviz po že v času sklenitve pravnega posla določenem tečaju. Izročitev deviz in plačilo teh deviz se opravita šele po preteku roka ali po nastopu termina. V bistvu gre za prodajno pogodbo, katere predmet je tuj denar. Devizni rokovni ali terminski pravni posel po svoji pravni konstrukciji sam po sebi ne prinaša posebnega dodatnega tveganja, niti ga ne zmanjšuje. Služi lahko zmanjšanju tveganja ali pa tveganje povečuje. Oboje je odvisno od okoliščin. V pravnem smislu se ne sme mešat

Glede na trditve tožene stranke, da ji družba K. ne namerava prostovoljno plačati terjatve iz arbitražne odločbe, sama pa tudi ni pripravljena te terjatve od nje prisilno izterjati, je evidentno, da se pogoj za zapadlost tožničine terjatve ne bo nikoli izpolnil. Prav tako situacijo pa ureja 63. člen OZ, ki napotuje na uporabo pravil OZ o pogoju. Ker je zapadlost tožničine terjatve vezana na čas (po dobljeni arbitraži in po plačilu dolga družbe K.), je v obravnavanem primeru treba po 63. členu OZ smiselno uporabiti pravila o odložnem pogoju.

Tudi, če je šlo v konkretnem primeru za izjalovljeno poslovno podlago, to ni vplivalo na pravno učinkovanje pogodbe, torej na obstoj pravic in obveznosti, ki so vsebina pogodbe. V primeru nemogočega razveznega pogoja nastane enak položaj, kot če ta pogoj sploh ne bi bil določen. Če je razvezni pogoj nemogoč, ne more povzročiti razveze pogodbe. Zato se nemogoč razvezni pogoj šteje za neobstoječega; velja fikcija, da stranki razveznega pogoja sploh nista določili. Ker je prvotno mogoč rok za vračilo depozita postal nemogoč, se nemogoč rok šteje za neobstoječ razvezni pogoj, s tem pa je nastopila situacija, ko se je trajno dolžniško razmerje z določenim rokom trajanja spremenilo v trajno dolžniško razmerje brez določenega roka trajanja v smislu. Takšno dolžniško razmerje pa ne preneha avtomatično, pač pa je potrebna odpoved s strani ene od pogodbenih strank.

Ker sta stranki sklepali najemno pogodbo za določen čas, je bila (sedaj sporna) dolžnost dolžnika po izpraznitvi stanovanja odvisna zgolj in samo od nastopa razveznega roka, tj. preteka dogovorjenih šestih mesecev (63. v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena OZ). Gre za pogodbeno formulacijo, ki se nanaša na nastop bodočega, objektivno gotovega dejstva – potek (relativno kratkega) časa – in je kot taka v tolikšni meri nesporna, da je za njeno uveljavitev možna opredelitev neposredne izvršljivosti.

Pritožnik sicer trdi, da je smisel sporne pogodbene določbe v tem, da tudi izvajalec nosi del rizika neplačevanja investitorja. Vendar pa bi moral biti takšen prenos rizika, glede na to, da je bila med pravdnima strankama sklenjena povsem običajna podjemna pogodba, pri kateri je odplačnost bistvena sestavina, izrecno in jasno določen, kar pa v danem primeru ni mogoče zaključiti. Določba, da bo naročnik izvajalcu plačal dolgovani znesek, ko bo prejel plačilo s strani investitorja, ureja rok plačila, ki je vezan na izpolnitev pogoja, ter da izpolnitev tako določenega pogoja ne more pomeniti, da nasprotna stranka svojega dela obveznosti sploh ni dolžna izpolniti ali da lahko z izpolnitvijo odlaša v nedogled.

Zaveza asignata je samostojna zaveza napram asignatarju, povsem ločena od temeljnega posla, ki sta ga sklenila asignat in asignant, torej neodvisna od kritnega razmerja med asignantom in asignatom ter valutnega razmerja med asignantom in asignatarjem. Zato asignat ne more zoper asignatarja uveljavljati ugovora iz temeljnega pravnega razmerja, lahko pa zoper njega uveljavlja tiste ugovore, ki se nanašajo na veljavnost sprejema, ugovore, ki temeljijo na vsebini sprejema ali na vsebini samega nakazila, ter ugovore, ki jih ima osebno proti njemu. Ugovori, ki temelje na vsebini sprejema ali na vsebini samega nakazila, so npr. ugovori, da je bil sprejem vezan na pogoj ali rok.

Ker je tožena stranka sklenila s prodajalcem dne 27.11.2003 kupoprodajno pogodbo pod odložnim pogojem, da velja, v kolikor ne bo prodajalec nepremičnine našel drugega kupca za neprememičnino do vključno 8.12.2003 in v kolikor mu bosta preostala kupca J. in J. N. vplačala do 10.12.2003 svoj del obveznosti na plačilo 20% kupnine, kar pa se ni uresničilo, ker je prodajalec dne 5.12.2003 sklenil kupoprodajno pogodbo s tožnikom, ki se je vpisal tudi kot lastnik teh nepremičnin v zemljiško knjigo, ne gre za dvojno prodajo. Ker se ni uresničil odložni pogoj, namreč pogodba z dne 27.11.2003 sploh ni stopila v veljavo glede prodaje nepremičnine, zato ta pogodba tudi ne more vplivati na veljavnost dne 5.12.2003 sklenjene kupoprodajne pogodbe, ki iz tega razloga ne more biti nična, na kar bi bilo sicer sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ker pa je tožeča stranka tudi izkazala vse pogoje po 92. členu SPZ, to je svoje lastništvo na predmetni nepremičnini in tudi dejansko oblast toženca, ki s svojim ugovorom, da je šlo za dvojno prodajo, ni bil uspešen, je sodišče utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi 92. člena