VSM Sodba I Cpg 165/2024

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo 530,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2022 ter odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči 1.217,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper to sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s predlogom na njeno spremembo v smislu zavrnitve tožbenega zahtevka in odločitve o stroških postopka. Nesporno je, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena pisna pogodba o plačilu odvetniških storitev, pri čemer je bil sporen le obračun odvetniških storitev po urni postavki. Tožena stranka je prerekala trditve tožeče stranke, da bi naj bilo med njima ustno dogovorjeno, da se bodo odvetniške in druge pravne storitve zaračunavale po urni postavki, tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) tudi ni dokazala na kakšen način naj bi jo seznanila o višini urne postavke in o domnevnem povišanju urne postavke, kot tudi, da bi gospod A. soglašal s povišanjem. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je pravna podlaga z uporabo Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) jasna. OT določa način vrednotenja, obračunavanja in plačilo odvetniških storitev in izdatkov. Predmet tožbe je plačilo odvetniških stroškov po računu, iz katerega ne izhaja vrednost predmeta, da bi sodišče lahko preverilo, koliko znaša vrednost storitve odvetnika po OT. Na podlagi katerih dokazov je sodišče zaključilo, da je med strankama obstajal dogovor o obračunu storitev po urni postavki, iz obrazložitve sodbe ne izhaja. Sodba je neobrazložena. Obstoja ustnega dogovora med strankama ne dokazuje noben dokaz, potrdila ga je edino tožeča stranka, le tega ni potrdila nobena priča. Po 45. členu Kodeksa odvetniške poklicne etike (v nadaljevanju Kodeks) je dolžnost odvetnika, da stranko vnaprej seznani s približno oceno stroškov zastopanja in tveganjem za plačilo teh stroškov, dolžan jo je poučiti, da je lahko sodna odmera stroškov v breme nasprotne stranke manjša od njegovega računa. Omogočiti bo moral stranki tudi, da sama pregleda OT, v kolikor pa stranka zahteva, ji mora dati razčlenjen obračun stroškov. Tožeča stranka nič od navedenega ni izkazala, ni pojasnila kje, kdaj in na kakšen način naj bi bil sklenjen ustni dogovor o urni postavki 200,00 EUR za odvetniške storitve ter 60,00 EUR za neodvetniške storitve. Tožeča stranka in sodišče se nista opredelila do ugovora ali se postavka 4 na računu nanaša nanjo, tožena stranka pa je s tem v zvezi podala ugovor (obrazložitev sodbe točka 6), zato je sodba v tem delu neobrazložena. Vztraja, da je pogodba o odvetniških storitvah veljavna samo in le, če je sklenjena v pisni obliki. Tožeča stranka kot pravna strokovnjakinja bi se morala zavedati in poskrbeti, da se v primeru drugačnega obračunavanja odvetniških storitev sklene pisna pogodba. Ustna ne velja in ne more biti veljavno sklenjena, niti ni dokaza o njeni ustni sklenitvi. Sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka meni, da je Zakon o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) specialen predpis, zato konvalidacija ustne pogodbe v skladu z določili Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kot zgrešeno zatrjuje tožeča stranka, ni prišlo. V prvem odstavku 55. člena OZ je jasno določeno, da je pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, nična. Priglaša stroške.

3Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavana zadeva je gospodarski spor majhne vrednosti. Zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP), zato so bile v postopku uporabljene določbe 30. poglavja ZPP (442. do 458 člen), na podlagi 480. člena ZPP.

6Sodba izdana v postopku v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen v primeru, ko je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (prvi in drugi odstavek 458. člena ZPP).

7Upoštevaje dejstvo, da gre za postopek v sporu majhne vrednosti, je v pritožbenem postopku odločala sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

8Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

- med pravdnima strankama (zakonitima zastopnikoma pravdnih strank) je bil sklenjen ustni dogovor o plačilu odvetniške nagrade (obračun storitev po urni postavki),

- podlaga za plačilo je račun št. 023/2022 z dne 9. 5. 2022 in rokom plačila 23. 5. 2022 (dokazna listina A2), iz katerega izhaja specifikacija odvetniških storitev (v zadevi B.),

- odvetniške storitve po izstavljenem računu so bile opravljene, tožena stranka jih je priznala, kar izhaja iz vsebine elektronskega sporočila direktorja tožene stranke z dne 16. 4. 2022 (dokazna listina A3),

- tožena stranka izstavljeni račun ni zavrnila.

9Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilno štelo, da je, kljub temu, da mora biti dogovor o plačilu odvetniške nagrade izven OT v smislu tretjega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) sklenjen v pisni obliki, prišlo do konvalidacije ustnega dogovora v smislu 58. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj sta se stranki zedinili o bistvenih sestavinah ustno sklenjenega dogovora, ki ga je tožeča stranka v celoti izpolnila, na strani tožene stranke, ki je te storitve sprejela, pa ni prišlo do poplačila storitev, pri čemer dejstvo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena mandatna pogodba, v postopku ni sporno.

10Pritožba ni utemeljena v delu, ko izpodbija pravilno uporabo materialnega prava, sklicujoč se pri tem, da je sankcija nesklenitve pisnega dogovora o plačilu odvetniške nagrade, ničnost. Kot je zapisalo že sodišče prve stopnje in izhaja iz predhodne obrazložitve te sodbe, je res, da mora biti dogovor o plačilu odvetniške nagrade, ki presega nagrado, ki je kot taka določena v OT, skladno z določbo tretjega odstavka 17. člena ZOdv sklenjen v pisni obliki. Vendar pa sankcija za odsotnost zahtevane pisne oblike, sicer ustno sklenjenega tovrstnega dogovora, ne more biti ničnost. Namen zakonodajalca z zahtevo po obličnosti (pisna oblika) je bil v varstvu stranke, predvsem tiste, ki je plačilno manj sposobna oziroma je plačilno nesposobna. Vendar pa, kot izhaja iz neprerekanih trditev tožeče stranke, sta pravdni stranki poslovno sodelovali že pred opravljenimi storitvami po spornem računu na isti način (ustni dogovor o višini plačila po porabljenem času med zakonitima zastopnikoma pravdnih strank). Tožeča stranka je za toženo stranko opravljala storitve pravnega svetovanja in zastopanja za več pravnih subjektov, katerih lastnik in direktor je A. A. in tudi zanj osebno kot nosilcu dopolnilne dejavnosti na kmetiji ter je bil ustni dogovor za obračun storitev po urni postavki porabljenega časa glede na predvideno sodelovanje z vsemi zgoraj omenjenimi subjekti zanje ugodnejši (glej točko 5 obrazložitve izpodbijane sodbe), kot če bi se odvetniške storitve in svetovanje obračunavale po veljavni OT, ki sicer odvetniku in stranki v smislu 15. člena omogoča dogovor višine plačila izven tarife, tudi v višini urne postavke, kot sta se (ustno) dogovorili pravdni stranki.

11Kot izhaja že iz predhodne obrazložitve so pritožbeni razlogi v postopkih v sporih majhne vrednosti omejeni. Sodbe v teh postopkih ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so neupoštevne navedbe v pritožbi, s katerimi tožena stranka nasprotuje dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje o obstoju ustnega dogovora ter dejanskim zaključkom o plačilu odvetniških storitev v skladu s tem dogovorom ter specifikaciji urnih postavk in višini le-teh v izstavljenem računu, za katerega ni dvoma, da ga je tožena stranka sprejela in tudi, da ga ni zavrnila, kar evidentno izhaja iz vsebine s strani tožeče stranke sodišču predloženega elektronskega sporočila z dne 16. 4. 2022, ki ga je zakoniti zastopnik tožene stranke poslal tožeči stranki in o čemer ima sodišče prve stopnje obrazložene razloge v tč. 12 obrazložitve izpodbijane sodbe. Elektronsko sporočilo je dokaz, ki potrjuje trditve tožeče stranke, da je za toženo stranko opravljala odvetniške storitve ter sta toženi stranki poslovno sodelovali že pred opravljenimi storitvami po spornem računu, tožena stranka, pa ne zanika, da so bile storitve opravljene pred tem, z njene strani tudi poravnane (glej točko 10 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker je bilo materialno pravo v tem postopku pravilno uporabljeno (kot je pojasnjeno v predhodni obrazložitvi te sodbe), dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pa, ob dejstvu, da gre za spor majhne vrednosti, ne morejo biti predmet pritožbenega izpodbijanja, sodišče druge stopnje na pritožbene graje, ki izpodbijajo po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje in sicer, da obstoja ustnega dogovora med strankama ni bilo, da iz računa ne izhaja vrednost predmeta¹ da ni izkazana višina urne postavke oziroma domnevno povišanje le-te, ter da ni pojasnjeno kdaj in kje naj bi bil ustni dogovor sklenjen, ni odgovarjalo. Sodišče prve stopnje ima v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem obrazložene razloge, ki ne nasprotujejo predloženim listinskih dokazom v spisu.

12Sodišče druge stopnje je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, ki so bile v zadevi odločilnega pomena ter posledično na vsa ostala pritožbena izvajanja ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13V posledici navedenega, in ker preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

14Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Iz spornega računa evidentno izhaja specifikacija storitev in višina urne postavke - glej dokazno listino A2 v spisu.