57. člen OZ

Listine, ki sta jih predlagatelja priložila zemljiškoknjižnemu predlogu za predznambo pridobitve lastninske pravice, ne predstavljajo listine iz 49. člena ZZK-1.

Posledično je sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago svoje odločitve utemeljeno uporabilo določbe ZPotK-1 in določila Uredbe sveta (ES) št. 1215/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Bruseljske uredbe) ter Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (v nadaljevanju: Uredbe Rim I), ki se nanašajo na potrošniške pogodbe.

V obravnavanem primeru zapis v členu 3 pogodbe po svoji vsebini ni le dogovor o kupnini in načinu izpolnitve pogodbe (plačilu kupnine) s strani tožene stranke, pač pa tudi pobotnica o delni izpolnitvi - plačilu oziroma prejemu vtoževanega prvega in drugega dela kupnine v gotovini.

Upnik lahko uveljavlja ničnost pogodbe tudi, če se je nad eno od pogodbenih strank nične pogodbe pričel postopek osebnega stečaja. Navidezna pogodba je nična, ničnost lahko uveljavlja vsaka oseba s pravnim interesom. Niti OZ niti ZFPPIPP ne določata, da bi se z začetkom stečajnega postopka nad fizično osebo zaradi tega karkoli spremenilo. Glede na to je mogoče sklepati, da ničnostni spori zgolj zaradi začetka postopka osebnega stečaja niso nedopustni. Zahtevke na ugotovitev ničnosti lahko uveljavlja vsaka oseba s pravnim interesom, ne more pa uveljavljati zahtevkov iz neupravičene obogatitve. Podobne zakonske določbe glede zahtevkov iz neupravičene obogatitve kot je 92. člen OZ glede ugotavljanja ničnosti, v OZ namreč ni. Namen ZFPIPP je ravno, da se odpravijo pravne posledice dejanj, zaradi katerih je stečajna masa manjša, kot bi bila sicer. Temu namenu služi stečajno izpodbijanje. Zahtevek lahko uveljavlja tudi oseba, ki sicer ni bila udeležena pri samem pravnem dejanju, pod predpostavko, da uveljavlja zahtevek v korist stečajnega dolžnika. To pa je tožeča stranka tudi storila. Če tožeča stranka uveljavlja ničnost pogodbe – kot jo je v tej zadevi - vo

Pri spornem določilu mora sodišče kot vsebino pogodbe vzeti skupen namen sopogodbenikov. Namen posameznega sopogodbenika ostaja nepomemben; le če je mogoče ugotoviti, da sta se oba sopogodbenika pisno izrazila drugače, kot je bil njun (resnični) dogovor, je njun (resnični), vendar pa nepravilno zapisani dogovor, postal pogodbena vsebina.

Ne glede na odločitev o ničnosti prodajne pogodbe, tožeča stranka v konkretnem primeru ločitvene pravice nima, ker sklep o rubežu ni bil vpisan v register neposestnih zastavnih pravic. Sodišče prve stopnje je zaključek, da sporna prodajna pogodba ni nična, utemeljilo z navedbami, da dejstvo, da je bilo v letu 2011 in 2012 zoper prvo toženo stranko vloženih več izvršilnih predlogov ne dokazuje, da je bil namen pogodbenih strank izigrati upnike, še zlasti ne zato, ker je tožena stranka dokazala, da je bila kupnina plačana, in da so se iz kupnine na podlagi asignacij poplačevali tudi upniki prvotoženke. Trditev toženih strank in ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila terjatev kupnine v znesku 102.400,14 EUR zaprta na podlagi odškodninskega zahtevka drugo tožene stranke še ne pomeni, da je bila kupnina v tem znesku dejansko plačana. Toženi stranki namreč glede navedenega zneska nista trdili, da je drugo tožena stranka prvo toženi stranki odpustila dolg, ali da sta sklenili dogovor o poravnavi dolga ali morda sporazum o pobotu. Zgolj knjiženje obveznosti oziroma knjigovodsko zaprtje terjatve ni pravno dejanje, na podlagi katerega bi bil mogoč zaključek o plačilu kup

Pravna oseba lahko svojo voljo v pravnem prometu izraža prek zakonitega zastopnika, prokurista ali pooblaščenca. Ponudbo za prodajo stanovanja pa je v obravnavanem primeru dala/odobrila oseba, ki ni bila nič od navedenega, zato taka ponudba, četudi jo je naslovnik sprejel, ponudnika ne veže.

Pritožnik sicer v pritožbi zatrjuje, da bi naj vsaka stranka podpisala svoj izvod pogodbe, vendar pa si ob tem napačno razlaga določila 57. člen OZ. Temeljno pravilo glede zagotovitve pisnosti nekega pravnega posla, kadar je ta predpisana, je, da jo morajo podpisati vse stranke, ki se z njo zavezujejo (prvi odstavek 57. člena OZ). Vendar pa je zahtevi po pisnosti pogodbe zadoščeno tudi, če vsaka stranka podpiše tisti izvod listine, ki je namenjen drugi stranki (četrti odstavek 57. člena OZ). Iz tega sledi, da bi moral pritožnik v dokaz svojim navedbam, da je bila pogodba med njim in upnikom sklenjena, sodišču prve stopnje predložiti izvod pogodbe, podpisan s strani upnika kot odstopnika terjatve in ne tistega izvoda pogodbe, ki ga je podpisal sam. Zgolj dejstvo, da je pritožnik podpisal pogodbo v svojem imenu namreč ne dokazuje, da jo je podpisal tudi upnik, kot tudi ne dokazuje, da je bila pogodba med pogodbenima strankama sklenjena. Pogodba pa se na podlagi prvega odstavka 57. člena OZ šteje za sklenjeno takrat, ko jo podpišeta obe pogodbeni stranki. Na pritožniku je dokazno breme, da dokaže, da je bila pogodba sklenjena.

Dejstva, ki govorijo o pogodbenem temelju vtoževane terjatve, preprečujejo pravni zaključek o neupravičeni obogatitvi. Pogoj odsotnosti pravnega temelja iz 190. člena OZ zaradi pogodbenih podlag ni izpolnjen. Tožba v tej smeri je nesklepčna.

Preklic pogodbe je bil v v nasprotju s poštenjem, zato posredniška pogodba s preklicem ni prenehala veljati. Dejstva, da je pogodbo podpisal le zet tožencev, ne more spremeniti oziroma vplivati na drugačno stališče. Tožeča stranka je izpolnila svojo zavezo po pogodbi, zato ji provizija za opravljeno delo gre.

Ker tožena stranka ni bila stranka Dogovora in je tudi ni podpisala, niti v njenem imenu kdo drug, tožene stranke predmetni Dogovor, po katerem je dolžna prevzeti zaloge materiala tožeče stranke, ne zavezuje.

Z nesklenitvijo prodajne pogodbe je odpadla podlaga (causa) tudi za podjemni del pravnega razmerja med strankama. Tako ponudba tožeče stranke kot sprejem ponudbe sta bili dani v pisni obliki in sta po oceni pritožbenega sodišča tudi dovolj jasni, zato ni potrebno ugotavljati prave volje pogodbenih strank z drugimi dokazi.

Niti pismo o nameri niti osnutek prodajne pogodbe nimata narave ponudbe.

Tožba tudi sicer ni sklepčna. V kolikor tožeča stranka trdi, da Pogodba, ki ji jo je posredovala tožena stranka, predstavlja njeno ponudbo in v kolikor trdi, da je ponudbo sprejela, potem je pogodba sklenjena in tožeča stranka tožbenega zahtevka na njen podpis oziroma sklenitev nima. Imela bi le zahtevek na izpolnitev pogodbe.

Določbo 1. odstavka 21. člena ZKZ je treba razlagati tako, da je pogoj pisne oblike izjave o sprejemu ponudbe izpolnjen, če je izjava podpisana.

Ker je toženko poslana ponudba vezala, tožnica pa je ponudbo sprejela, se šteje, da je bila pogodba sklenjena. Zahtevi za obliko (pisnost) pogodb pri prometu z nepremičninami je zadoščeno s tem, da sta pisni tako ponudba, kot njen sprejem.