VSL Sodba I Cp 2018/2024

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (zavrnilni del I. točke izreka in II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 373,32 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

1Sodišče je ugotovilo, da je tožnik 3. 8. 2019 izročil tožencu v lokalu na letališču v ... znesek 6.200 EUR. Sledilo je tožnikovim zatrjevanjem, da je denar po vsebini predstavljal kratkoročno posojilo, namenjeno tožencu za kritje pologa pri nakupu avtomobila. Toženca je zavezalo k plačilu prej navedenega zneska, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2020 dalje do plačila; kar je tožnik zahteval več oz. drugače, je zavrnilo (I. točka izreka). Tožencu je naložilo povračilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 1.984 EUR (II. točka izreka) in zavrnilo predlog obeh strank glede naložitve separatnih stroškov za narok 13. 12. 2023 (III. točka izreka).

2Tožnik izpodbija odločitev v zavrnilnem delu. Vlaga pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, skupaj s stroškovno posledico. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču v ponovno presojo. Zatrjuje, da je tožencu poleg prisojenega zneska posodil še 1.300 EUR. Izpodbija dokazno oceno glede višine posojenega zneska. Razlogi sodišča v tem delu so si v nasprotju sami s seboj. Poudarja, da je tožencu posodil 6.000 EUR od kredita, ki ga je najel za gradnjo hiše v Bosni. Dodatno pa mu je dal še 1.500 EUR gotovine, ki jo je imel pri sebi. Denar mu je dal v kuverti in toženec ga je preštel. Višino posojenega zneska je potrdila priča - njegova soproga A. A. Enako sta povedali tudi priči B. A. in C. C. V delu glede višine je izpodbijana sodba brez pravih argumentov. Neverodostojnost toženčeve izpovedbe je zaznalo tudi sodišče, a je tožencu kljub temu sledilo.

Sodišče mu neutemeljeno ni priznalo stroškov prevodov iz nemščine v višini 856,44 EUR. Sklicevanje na odsotnost ustrezne specifikacije in preverljivosti je protispisno. Sodišče mu je naložilo prevod prometnega dovoljenja in stranke podučilo, da bo upoštevalo le listine v slovenskem jeziku. Zato je argument sodišča, da je prevode predložil samoiniciativno, neresen in žaljiv. Na prevedenih listinah je utemeljeval svojo odločitev.

3Pritožba je bila vročena v odgovor tožencu. Ta se je nanjo odzval in v odgovoru pritrdil naziranjem ter zaključkom sodišča prve stopnje. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je razmerje pravilno ovrednotilo kot posojilno in se pri tem sklicevalo na določbo 574. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

6Pritožnik usmerja pritožbeno ost predvsem v dokazno oceno sodišča glede višine danega posojila. Vendar njegova kritika ne zaseje otipljivega dvoma v prepričljivost dokazne ocene. Ni dvoma, da je tožencu izročil 6.200 EUR, saj navedeno izhaja tudi iz toženčeve izpovedbe. Sodišče je kritično presodilo tako izpovedbe prič kot tudi strank. V določenih delih jim je verjelo, v določenih pa ne, kar je v izpodbijani sodbi tudi pojasnilo. Takšen pristop je povsem ustrezen in je v skladu s procesno zakonodajo. Nujnost kritične presoje izpovedb utemeljuje njihova medsebojna obremenjenost z zamerami. Tožnik oz. njegovi družinski člani - še posebej B. A., toženčeva nekdanja partnerica - imajo do toženca številne zamere, ki jih je sodišče pri zaslišanju lahko zaznalo. Ker ni bilo drugih nepristranskih oz. neobremenjenih prič, je bila potreba po kritični presoji vseh izpovedb še toliko večja. Zato je sodišče svojo odločitev o višini posojenega zneska pravilno oprlo na sosledje dvigov denarnih zneskov, ki jih je tožnik opravil pred izročitvijo posojila 3. 8. 2019 v lokalu na letališču. Tožnik je namreč 30. 7. 2019 dvignil 6.000 EUR in 2. 8. 2019 še 500 EUR. Od zadnjega zneska je del izročil tožencu, razliko pa je lahko porabil za potovanje, saj se je ravno na dan izročitve denarja z družino odpravljal na počitnice v Turčijo. Takšno argumentacijo kot logično in prepričljivo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Tožniku ni uspelo s prepričljivostjo dokazati, da je tožencu izročil več kot 6.200 EUR, zato se pritožba neutemeljeno zavzema za prisojo višjega zneska.

7Odločitev sodišča je pravilna tudi v stroškovnem delu. Sodišče je navedlo jasne razloge, ki botrujejo zavrnitvi prisoje stroškov prevodov iz nemščine v slovenščino v višini 856,44 EUR. Tožnik je bil pozvan, da predloži (le) prevod prometnega dovoljenja. Ker prevodov ni naročilo sodišče, ni mogoča odmera v skladu s Pravilnikom o sodnih tolmačih, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Prevode je izdelala prevajalka D. D. iz E., medtem ko je račun izdalo podjetje F., d. o. o. Tožnik povezave ni pojasnil in ni predložil računa oz. stroškovnika prevajalke. Ker poleg tega stroški prevodov niti niso preverljivi - ne po vsebini ne po višini - jih sodišče utemeljeno ni priznalo.

8Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev določb procesnega in materialnega prava, na katere skladno z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

9Tožnik s pritožbo ni uspel, toženec pa je nanjo vsebinsko odgovoril. Zato mu mora tožnik povrniti stroške odgovora na pritožbo (154. in 165. člen ZPP). Ti obsegajo stroške nagrade za sestavo odgovora po tarifni številki 22/1 Odvetniške tarife, materialne stroške in 22 % DDV ter skupaj znašajo 373,32 EUR.