VSL Sodba II Cp 386/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da v skupno premoženje A. A. in prve toženke sodita parcela 186/3 k. o. ... in 50-odstotni delež družbe B. d. o. o., da sta njuna deleža na skupnem premoženju polovična, in da 25-odstotni delež zapustnika na poslovnem deležu in ½ solastni delež glede parcele sodita v zapuščino po pokojnem A. A. (I. točka izreka). Tožniku je naložilo povrnitev stroškov postopka toženk (II. točka izreka).

2Tožnik v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi.

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju upoštevalo le navodilo pritožbenega sodišča o presoji razlogov za ločeno življenje. Dejstva, da je toženka tudi od 2011 bivala v zapustnikovem stanovanju, se je dotaknilo le z navedbo, da naj bi zapustniku plačevala najemnino. Ni se opredelilo do tega, da toženka v zapuščinskem postopku nastopa kot dedinja. Ugotovitev, da je življenjska skupnost med prvo toženko in zapustnikom prenehala v 2011, je v nasprotju z dejstvi, ugotovljenimi v postopku, in zato protispisna. Iz spisa je razvidno, da je zapustnik ves čas zveze prihajal in odhajal, prva toženka pa se je od njega ves čas "ločevala", a ji to ni nikoli uspelo. Na tak način sta živela že nekaj let pred poroko in tudi po letu 2011. Sama je izpovedala, da je zapustnik ves čas vztrajal v zvezi, jo prepričeval in obljubljal boljše čase, ona pa je pri sebi vedno našla nek izgovor, ki jo je prepričal, "da bi to vseeno šlo naprej". Vsebinsko enako je izpovedala priča B. B. Iz navedb pravdnih strank in izpovedi prič nedvomno izaja, da odselitev prve toženke iz stanovanja na C. ni bistveno vplivala na njeno razmerje z zapustnikom. Da vezi niso bile pretrgane, izkazuje že dejstvo, da se je toženka iz stanovanja, ki ga je imela v posesti na podlagi najemne pogodbe, zapustnik pa je v njem (občasno) prebival kot njen družinski član, preselila v stanovanje, ki ga je zapustnik posedoval na podlagi kupoprodajne pogodbe, ki jo je sklenil z dotedanjo lastnico. Izpoved, da je pobegnila, ker ga ni mogla izseliti, čeprav ga nikoli ni bilo tam, je v nasprotju sama s seboj. Z zamenjavo ključavnic bi ga lahko izselila stanodajalka. Že dejstvo, ki izhaja iz toženkine izpovedi, da je zapustnik po njeni izselitvi še naprej bival na C. na podlagi najemne pogodbe, ki jo je sklenila prva toženka, kaže, da življenjska skupnost ni prenehala. Če se je bala zapustnikove reakcije na njeno odločitev, bi bilo bolj logično, da bi si poiskala novo najemno stanovanje, kot da se je preselila v zapustnikovo, ki ga je bilo še treba usposobiti za bivanje in za katerega mu je, četudi je bila povsem brez denarja, morala plačati najemnino za deset let naprej. Da ni spremenila dotedanjega vzorca ravnanj, potrjuje njena izpovedba, da je bilo stanovanje na D. "spet ena obljuba, da bomo mi v tem stanovanju". Da po selitvi ni pretrgala vezi z zapustnikom, izkazuje tudi dejstvo, da je med njegovimi odsotnostmi čuvala njegove pse. O tem sta izpovedali priči E. E. in F. F.

Sodišče je spregledalo, da sta zakonca leta 2012 pri zapustnikovem poslovnem partnerju G. G. skupaj naročila izdelavo gradbene pogodbe za izdelavo hišo na sporni parceli. Da sta zakonca enak odnos, kot je ugotovljen v 20. točki obrazložitve, ohranila do zapustnikove smrti, izhaja tudi iz izpovedi prve toženke, da je zapustniku še na koncu, ko je bil bolan, nekajkrat plačala najemnino in poskrbela za prevoz v domovino in njegov pogreb. Ugotovitev v sodbi, da je to naredila zaradi pomoči hčerki, ne upošteva prvotoženkine izpovedbe, da je, še preden je kdorkoli izvedel za zapustnikovo smrt, po intuiciji vedela, da nekaj ni v redu in se z avtom odpravila v H. Vse navedeno kaže, da je bila na zapustnika močno čustveno navezana, da ga je imela rada in te vezi sama ni mogla pretrgati.

Izjavo o sprejemu ali odpovedi dedovanju lahko poda le dedič. Če bi menila, da ni dedinja, bi prva toženka morala to sama sporočiti zapuščinskemu sodišču.

Življenjska skupnost med prvo toženko in zapustnikom je v taki obliki kot ob sklenitvi zakonske zveze obstajala vsaj do leta 2012, ko je zapustnik odjavil stalno bivališče na D. in se formalno odselil v Avstrijo, prva toženka pa je vložila tožbo za razvezo zakonske zveze.

Ugotovitev, da sporna parcela ne sodi v skupno premoženje, je v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Pridobljena je bila s sredstvi iz posojilnih pogodb, ki jih je toženka sklenila z očetom. Rok sicer ni bil določen, a Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) tega ne določa kot obvezno sestavino in v 574. členu določa pravilo za tak primer. Dejstvo, da toženkin oče vračila posojila še ni zahteval in ga morda tudi nikoli ne bo, ne kaže na to, da je šlo za darilno pogodbo. Tudi toženka je izpovedala, da ji oče denarnih sredstev ni želel podariti, ampak je izrecno poudaril, da gre za posojilo. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbi toženkinega očeta, da je denar posodil pod pogojem, da kupi parcelo zase in da na njej zgradita hišo zanjo in za hčer. Ta namen iz posojilne pogodbe ne izhaja. V postopku ni bilo izkazano, da bi toženka in njen oče karkoli delala na tem, da skupaj postavita hišo. Izkazano pa je, da sta toženka in zapustnik naročila izdelavo gradbene pogodbe za izdelavo hiše pri zapustnikovem poslovnem partnerju. Namenjena je bila torej potrebam njune življenjske skupnosti.

Tudi v primeru, da je življenjska skupnost prenehala v letu 2011, iz ostalih ugotovitev izhaja, da sporni poslovni delež sodi v skupno premoženje. Ugotovljeno je namreč, da se je toženka v stanovanje na D. vselila 3. 8. 2011, da je poslovni delež pridobila 10. 5. 2011, da si je za njegov nakup od prijateljice izposodila 4.000 EUR, ki jih je vrnila do konca leta 2011 in da je s popolno finančno neodvisnostjo pričela v novembru 2011, ko je začela skupno poslovno pot z I. I. Glede na to, da je njeno posebno premoženje pričelo nastajati od avgusta 2011 naprej, da je imela velike stroške z urejanjem stanovanja in da je s samostojnim poslom pričela novembra 2011, je matematično nemogoče, da bi bilo posojilo poplačano iz posebnega premoženja. Zagotovo je bil kupljen s sredstvi, ki so izvirali iz skupnega premoženja – bodisi iz prihrankov bodisi ji je denar dal zapustnik. Prva toženka niti ni povedala, kje je dobila denar za vračilo posojila. Kot je bilo ugotovljeno, sta poslovne odločitve sprejemala skupaj.

Ker strankam ni bila dana možnost zaključne besede, je podana bistvena kršitev določb postopka.

3Prva toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Ekonomska in življenjska skupnost z zapustnikom je prenehala že z njeno odselitvijo iz skupnega bivališča na D. v letu 1992. Je edina zemljiškoknjižna lastnica spornega stanovanja. Oče je povedal, da je denar za nakup nepremičnine posodil le hčeri. Z gradbenikom G. G. ni nikoli sodelovala in se z njim ni nikoli srečala. Ker je življenjska skupnost prenehala že v letu 1992, sporni poslovni delež ne sodi v skupno premoženje. Zapuščinsko sodišče jo je vabilo na obravnavo kot zapustnikovo vdovo, kar je po podatkih, s katerimi je razpolagalo, tedaj bila, to pa ne pomeni, da je med njima obstajala življenjska skupnost.

4Druga toženka ni odgovorila na pritožbo.

5Pritožba ni utemeljena.

6Med pravdnima strankama je sporno, ali sta bila zemljiška parcela, pridobljena v 2004, in poslovni delež v družbi, ustanovljeni v maju 2011, pridobljena z delom v zunajzakonski skupnosti prve toženke in pokojnega A. A.

7Odločitev o zavrnitvi zahtevka temelji na ugotovitvah:

- da imata prva toženka in zapustnik hčer, rojeno 1986, v letu 1990 pa sta sklenila zakonsko zvezo,

- da je prva toženka 18. 9. 2013 vložila tožbo za razvezo zakonske zveze in da je bil postopek zaradi smrti zakonca 8. 5. 2014 ustavljen,

- da se prva toženka ni priglasila k dedovanju, da je v zapuščinskem postopku (le) nasprotovala trditvi tožnika, da premoženje, na katerega se nanaša obravnavani zahtevek, sodi v skupno premoženje nje in pokojnega, in da je zapuščinsko sodišče seznanila z vložitvijo razvezne tožbe in ustavitvijo postopka zaradi smrti, zaradi česar zaenkrat ni mogoče sklepati o nasprotujočih procesnih ravnanjih prve toženke v zapuščinskem in tem postopku,

- da sta zakonca krajši čas po sklenitvi zakonske zveze bivala v stanovanju na J., da sta se toženki v letu 1992 preselili v staro Ljubljano, v 2005 na C., v 2011 pa v stanovanje na D.,

- da je pokojni v tem času živel na več naslovih, na katerih je imel tudi prijavljeno bivališče,

- da sta zakonca na hčerino prigovarjanje v letu 2010 ponovno poskusila zaživeti skupaj, kar kaže na toženkino željo po ohranitvi življenjske skupnosti,

- da je pokojni ves čas ohranjal občasen stik s prvo toženko s tem, ko ji je pomagal ("se vtikal") pri projektih; prva toženka mu je vedno verjela, da ji bo pomagal, kar kaže na določeno stopnjo zaupanja in njeno zaupljivost; zavedala se je, da je imel več ljubic, a je vseeno vztrajala v zakonski zvezi,

- da se je prva toženka kljub vsem slabim izkušnjam strinjala s prenosom lastništva v družbi K. d. o. o. v letu 2006; da je očitno pričakovala izvedbo prevzema tovarne L. in s tem finančno okrepitev, kar kaže na ekonomsko odvisnost med prvo toženko in pokojnim; da je bilo prepleteno tudi poslovanje navedene družbe in družbe M. d. o. o., kar kaže na to, da si je prva toženka sicer prizadevala za finančno neodvisnost, a sta se njuni življenji vselej prepletli,

- da sta nekakšno življenjsko in ekonomsko povezanost ohranjala do 2011, ko se je prva toženka dokončno odločila in se odselila ter začela samostojno poslovno pot v družbi B. d. o. o.,

- da sta vse dotlej ohranjala odnos, ki jima sicer ni popolnoma ustrezal, a sta se zanašala drug na drugega, si pomagala, si prizadevala za hčerino prihodnost, si očitno dovolj zaupala, da sta drug od drugega pričakovala koristi in verjela, da jih skupaj lahko dosežeta,

- da se je prva toženka v 2011 odselila, pričela zapustniku plačevati najemnino (kar med zakonci ni običajno), prekinila stike z zapustnikom in začela samostojno poslovno pot,

- da je s svojim ravnanjem v 2011 izrazila željo po dokončni prekinitvi njune zakonske zveze in vezi do zapustnikove smrti ni obnovila,

- da je denar za sporno parcelo prvi toženki posodil oče, da je bilo posojilo namenjeno izključno nakupu parcele in izključno prvi toženki, da oče ne pričakuje vračila, kar pomeni, da je šlo dejansko za očetovo darilo prvi toženki,

- da ob ustanovitvi družbe pokojni in prva toženka nista več živela skupaj, nista ohranjala stikov, nista bila več finančno odvisna drug od drugega, ni bilo več ekonomske skupnosti, niti notranje čustvene komponente in želje po ohranitvi zveze in da iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi zapustnik kakorkoli sodeloval pri upravljanju novega podjetja, niti finančno, niti s svojimi idejami, zvezami in poznanstvi.

8Na podlagi teh ugotovitev je sodišče zaključilo, - da je življenjska skupnost med prvo toženko in pokojnim obstajala do 2011, - da je bila sporna nepremičnina, vknjižena na prvo toženko, pridobljena neodplačno, darilo pa je bilo dano zgolj prvi toženki, in - da ob pridobitvi poslovnega deleža v B. d. o. o. ekonomska in življenjska skupnost med prvo toženko in pokojnim ni več obstajala.

9Z očitkom o protispisnosti ugotovitev v sodbi pritožnik ne utemeljuje bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak zmotno dokazno oceno.

10Pritožbeni očitki o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja niso utemeljeni. Dokazna ocena je celovita in prepričljiva. Že iz gornjega povzetka izhaja, da je sodišče ovrednotilo procesna dejanja prve toženke v zapuščinskem postopku tudi v luči njenih stališč, ki jih uveljavlja v tem postopku. Argumenti, s katerimi pritožnik utemeljuje stališče, da se v odnosu med prvo toženko in pokojnim v letu 2011 ni nič bistvenega spremenilo, ne vzbudijo relevantnega dvoma o pravilnosti nasprotnega zaključka v izpodbijani sodbi. Priče, ki so bile zaslišane in na katere opozarja pritožba, so izpovedale le o posameznih drobcih iz življenja pokojnega in/ali dinamike njegovega skupnega življenja s prvo toženko. Iz izpovedb prič E. E. in F. F. ne izhaja, da bi prva toženka po odselitvi na D. čuvala pokojnikove pse. Priči v izpovedbah tega nista zanesljivo časovno umestili. Toženkina preselitev v stanovanje na D., ki je bilo v dejanski lasti pokojnega, in dejstvo, da je zapustnik po njeni izselitvi še bival v stanovanju na C., katerega najemnica je bila prva toženka, bi lahko govorila v prid tožnikovemu stališču, da je življenjska skupnost obstajala do zapustnikove smrti, a z nič manjšo verjetnostjo ne podpirata zaključka sodišča, da je toženka tedaj dokončno pretrgala ekonomske in čustvene vezi z zakoncem. Glede na to, da ta zaključek podpirajo še dodatni indici (prva toženka je pokojnemu plačevala najemnino, začetek samostojne poslovne poti, odsotnost skupnega bivanja), dvom o njegovi pravilnosti ni vzbujen. Dejstvo zapustnikove preselitve v Avstrijo v letu 2012 v sodbi ni ugotovljeno, pritožnik pa v zvezi s tem ne uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, niti ne pove, da je trditev pravočasno podal in kateri dokazi jo potrjujejo. Priča G. G. je povedal, da sta v zvezi z gradnjo na parceli v letu 2012 prišla k njemu skupaj prva toženka in pokojni, a tudi to, da je bila lastnica parcele prva toženka in da je bila ona tudi investitorka. Njegova izpovedba ne daje opore za sklep, da sta izdelavo gradbene pogodbe naročila skupaj. Toženkino ravnanje ob zapustnikovi smrti pa ne more potrjevati tožnikove teze že zato, ker je prva toženka več mesecev pred tem vložila tožbo za razvezo zakonske zveze.

11Neutemeljen je očitek o zmotnosti zaključka, da sporna parcela predstavlja posebno premoženje prve toženke. Ni vzbujen dvom o verodostojnosti izpovedbe očeta prve toženke, da je bil denar namenjen za nakup parcele v izključni toženkini lasti. Spričo njegovega videnja zveze med hčerjo in pokojnim (označil jo je za katastrofalno) in dejanskih ugotovitev o dinamiki v prvotoženkinem razmerju s pokojnim pritožbeno sodišče ne dvomi o tem, da je denar izročil izključno hčeri.

12Neutemeljen je tudi dvom o pravilnosti zaključka, da poslovni delež v družbi B. d. o. o. ne sodi v skupno premoženje prve toženke in pokojnega. Družba je bila ustanovljena sredi leta 2011; kratek čas zatem se je prva toženka izselila iz dotlej skupnega bivališča; ni izkazano, da bi bil zapustnik – podobno kot pri predhodnih poslovnih projektih – idejno ali finančno sodeloval pri ustanovitvi družbe; toženka je povedala, da si je denar za nakup poslovnega deleža izposodila in ga vrnila konec leta 2011. Pritožbene navedbe, da je bil poslovni delež financiran iz skupnega premoženja, niso podprte z dokazi.

13Očitek bistvene kršitve določb postopka, ker pritožniku ni bila dana možnost podati zaključno besedo, ni upošteven. Pritožnik je ni uveljavljal pred sodiščem prve stopnje in ne gre za bistveno kršitev določb postopka, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (286.b člen ZPP).

14Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvi, da tožnik s pritožbo ni uspel, toženkin odgovor, v katerem pretežni del vztraja pri trditvah, na katerih sodba ne temelji, pa ni bil potreben strošek pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).