VSC Sodba Cp 399/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 1.866,60 EUR stroškov pritožbenega postopka, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti znesek 555.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2020 dalje do plačila, v roku 15 dni od dneva izdaje sodne odločbe dalje, pod izvršbo (I. točka izreka sodbe); da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč, plačati 11.063,06 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dneva po vročitvi te sodbe toženi stranki dalje, da ne bo izvršbe (II. točka izreka sodbe); in da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni na račun sodnih taks Okrožnega sodišča v Celju plačati 6.525,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dneva po vročitvi te sodbe toženi stranki dalje, da ne bo izvršbe (III. točka izreka sodbe).

2Tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) se je zoper sodbo pritožila zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in naloži tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) plačilo stroškov postopka, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Ostale pravno pomembne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba kot neutemeljena v celoti zavrne in potrdi izpodbijana sodna odločba, tožencu pa naloži v povračilo pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve in pravne zaključke prvostopenjskega sodišča, jasno in prepričljivo utemeljene v razlogih izpodbijane sodbe. V izogib ponavljanju vseh ne povzema in se v celoti sklicuje na obrazložitev v izpodbijani sodbi.

6Tožnik zahteva od toženca vrnitev 555.100,00 EUR, ki mu jih je posodil v obdobju od junija 2015 do 4. 2. 2017, in zakonske zamudne obresti od tega zneska od vložitve tožbe dalje. Tožencu je posojal večje denarne zneske, ki mu jih je izročal osebno, toženčevi ženi oziroma tretjim osebam po toženčevem naročilu ter tudi z nakazili preko A. tožencu osebno ali zanj drugim osebam. Kot posojilo mu je izročil tudi zlato v vrednosti 25.000,00 EUR. V tožbi je navedel, da si je denar za toženca izposojal tudi pri tretjih osebah, toženec pa mu je obljubljal vračilo 1 milijona ali celo več. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku sledilo tožniku, da si je pri pričah - to so bili njegovi zaposleni ali poslovni partnerji oziroma dobri znanci, ki so tožniku zaupali in verjeli, da bodo dobili posojilo vrnjeno - izposodil skupaj 254.500,00 EUR. Ugotovilo je, da si je tožnik od teh prič v letih 2015 in 2016 izposojal različne višje zneske in da si je denar izposojal za toženca in z namenom, da ta plača davek na Kosovem, na podlagi česar se bodo sprostila zelo visoka sredstva. Sodišče je nadalje ugotovilo, da si tožnik denarja ni izposojal za potrebe svoje družbe, pač pa za nadaljnjo izposojo tožencu. Nadalje je ugotovilo, da je toženec priznaval, da mu je tožnik¹ preko A. nakazal v tožbi navedene zneske, in sicer skupaj 94.400,00 EUR; prerekal pa je namen nakazil. Sodišče prve stopnje je nadalje na podlagi izpovedb prič B. B., C. C. in Č. Č., D. D. in E. E., ki so vse posodile tožniku denar v letu 2016, v tem letu ali 2017 pa mu je F. F. posodil zlato palico, zaključilo, da ta posojila časovno ne sovpadajo z nakazili preko A. in da je torej tožnik posodil tožencu več denarja, kot je to razvidno le iz nakazil. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo tudi sms sporočila in glede na datume in vsebino le-teh² ni našlo razlogov za dvom o trditvi, da gre za komunikacijo med pravdnima strankama. Ugotovilo je, da vsebina ni v ničemer povezana z denarjem za ustanovitev družbe v Dubaju, pač pa potrjuje tožnikove trditve o toženčevih navedbah, da potrebuje denar za plačilo obveznosti na Kosovu, da mora tam plačati davek in kazni, da bo nato prejel milijonska sredstva in da prodaja hiše. Ob izpovedbi priče G. G., da je ustanovitev družbe H. L.L.C. trajala dobro leto, sodišče prve stopnje ni sledilo tožencu, da je tožnik nakazoval denar za skupni namen pravdnih strank, da ustanovita družbo v Dubaju. Le-ta je bila ustanovljena šele 23. 7. 2018, kar je tri leta po prvem nakazilu oziroma 2,5 let po prejemu 92.400,00 EUR. Obrazložilo je, da bi bila, v kolikor bi tožnik prispeval s temi nakazili svoj vložek v družbo, družba že ustanovljena oziroma bi se vsaj pogovori med njima morali odvijati na temo ustanovitve skupne družbe, o dokazilih, o stroških in o realizaciji ustanovitve. Sodišče prve stopnje je nato zaključilo, da izvedeni dokazi niso potrdili, da je navedena nakazila prejel toženec od tožnika kot njegov vložek v družbo in da je obstajal dogovor o ustanovitvi njune skupne družbe. Ob tem, ko so priče C. C., Č. Č., F. F. in I. I. izpovedale, da je tožnik denar posodil tožencu za plačilo davka na Kosovem in da se bodo nato sprostila njegova milijonska sredstva, in ko sta o posojilu izpovedali tudi priči J. J. in K. K., je sodišče prve stopnje upravičeno verjelo tožniku, da je pri zneskih, ki jih je izročil tožencu oziroma osebam po njegovem naročilu in tudi pri nakazilih šlo za posojila, in sicer z namenom dobička, torej dana z namenom, da bo dobil vrnjeno več. Nadalje je tudi zaključilo, da je tožnik v letu 2017 odpotoval s tožencem v Dubaj z namenom, da bi preveril vrnitev posojila, ne pa z namenom skupnega poslovanja. Glede na povzeto je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je med pravdnima strankama obstajalo zatrjevano posojilno razmerje na podlagi ustnih pogodb. Pravilno je ugotovilo, da je tožnik kot posojilodajalec nakazal sam ali po drugih osebah tožencu oziroma zanj drugim osebam skupaj 94.400,00 EUR. Denar za posojila si je izposodil pri večih pričah v skupnem znesku 254.500,00 EUR, dvigoval je sredstva iz TRR in prodal zlato. O izročitvah nekaterih posojil v gotovini sta bila prisotna priči J. J. in K. K., ki sta potrdila, da je bila gotovina izročana ne le tožencu, temveč tudi voznikom (kombijev in avtobusov), ki so peljali na Kosovo. Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je pravilno ugotovilo, da so priče, ki so tožniku posojale denar, potrdile tako zneske kot časovne okoliščine posojil, da se določeni dvigi iz TRR ujemajo z zatrjevanimi posojili tožencu, da je tožnik imel zlato in ga prodal, da si je zlato za toženca tudi izposodil, da je priča J. J. potrdil predajo visokih zneskov posojil voznikom, utemeljeno zaključilo, da so prepričljive tožnikove trditve o tožencu danih posojilih. Sodišče prve stopnje je glede na vse okoliščine upravičeno ocenilo, da ni razlogov za dvom o tožnikovi izpovedbi, da si je zneske tožencu danih posojil zapisoval, in utemeljeno zaključilo, da je tožnik tožencu v obdobju od junija 2015 do 4. 2. 2017 posodil skupaj 555.100,00 EUR. Tožbenemu zahtevku je zato na podlagi prvega odstavka 569. člena OZ utemeljeno ugodilo in v skladu z drugim odstavkom 299. člena OZ tožniku prisodilo tudi zahtevane zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe, to je od 5. 6. 2020.

7Drži, kar najprej navaja toženec v pritožbi, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožnik iz TRR v obdobju od 10. 4. 2015 do 12. 2. 2016 opravil deset dvigov višjih zneskov v skupni višini 87.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je res ugotovilo tudi, da iz potrdil o prodaji zlata izhaja, da je tožnik 16. 9. 2011 za zlato prejel 65.760,00 EUR. Tožnik je v tožbi trdil, da je imel svoja denarna sredstva iz poslovanja s.p, prodal pa je tudi zlato in v dokaz slednje trditve predlagal vpogled v potrdila o nakupu in prodaji zlata L. d.o.o. z dne 16. 9. 2011 in 8. 6. 2015. Tožnik je torej dokazno podprto trdil, da je tudi na podlagi že v letu 2011 prodanega zlata imel svoja denarna sredstva. Glede na obrazloženo ne drži pritožbena navedba, da ni jasno, zakaj bi bilo pomembno, koliko je za zlato tožnik prejel v letu 2011, saj da to ni zajeto v obdobju pod zahtevkom.

8Toženec nadalje v pritožbi navaja, da se je ob navedenem sodišče povsem zadovoljilo z navedenimi podatki, pri čemer pa se ni opredelilo do izpovedbe tožnika, da je bilo po letu 2014, ko je imel tožnik zdravstvene težave, poslovanje njegovega podjetja slabo, da je pričel prodajati osnovna sredstva, kamione in seveda še pomembnejše dejstvo, da je njegovo podjetje imelo en TRR, ravno tega, iz katerega je sodišče ugotovilo večje dvige, pri čemer sodišče ni upoštevalo, da je v tem obdobju podjetje delovalo, da so se stroški podjetja (s.p.) plačevali z tega TRR, kot je potrdil tožnik v svoji izpovedbi. To pa pomeni, navaja toženec, da sodišče ne more zaključiti, da pa so vsi dvigi bili namenjeni kot posojilo za toženca, saj v tem primeru s.p. tožnika ne bi mogel do stečaja poravnavati niti osnovnih stroškov.

9Neutemeljen je gornji očitek, da se sodišče ni opredelilo do izpovedbe tožnika. Sodišče je dolžno presoditi dokaze, izvedene v zvezi z zatrjevanimi pravno pomembnimi dejstvi. Glede na podatke v spisu pa nobena od strank ni podala trditev o dejstvih, o katerih je tožnik izpovedal, kot je izpostavil toženec in je navedeno v prejšnji točki. Zato se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeliti do izpovedbe tožnika in je neutemeljen tudi očitek, da sodišče ni upoštevalo, da je v tem obdobju podjetje delovalo, da so se stroški podjetja (s.p.) plačevali z tega TRR. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo, da so vsi dvigi s TRR bili namenjeni kot posojilo za toženca, zato ni utemeljeno niti pritožbeno sklepanje, da sodišče tega ne more zaključiti, saj v tem primeru s.p. tožnika ne bi mogel do stečaja poravnavati niti osnovnih stroškov. Slednja navedba pa je tudi sicer nedopustna pritožbena novota, ker toženec to prvič navaja v pritožbi, pri tem pa ne izkaže pogojev iz prvega odstavka 337. člena ZPP.

10Res je, da sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve navaja tudi dvig iz tožnikovega TRR z dne 10. 4. 2015, pri čemer v tem času ni nobene zatrjevane izročitve denarja toženi stranki, a zaradi te ugotovitve dejansko stanje ni nepopolno ugotovljeno, kot očita toženec v pritožbi. Sodišče prve stopnje je namreč v 8. točki obrazložitve na podlagi izpisa iz tožnikovega TRR zgolj ugotovilo, da je tožnik v obdobju od 10. 4. 2015 do 12. 2. 2016 opravil deset dvigov višjih zneskov, ni pa niti v tej točki niti drugje v obrazložitvi zaključilo, da so bili vsi zneski dvigov, navedeni v 8. točki obrazložitve izročeni tožencu. Sodišče prve stopnje se je tako v tej točki pravilno opredelilo do tožnikovih navedb v tožbi, da je imel svoja denarna sredstva iz poslovanja s.p, kar je dokazoval z bančnim izpiskom za obdobje od 23. 1. 2015 do 30. 9. 2016. Glede na to, da je toženec priznal (in to ponovi tudi v pritožbi), da mu je tožnik preko A. nakazal 94.400,00 EUR, so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ne pojasni, ali gre za dvige iz TRR, ki jih je ugotavljalo sodišče pod točko 8. obrazložitve, ali si je denar sposodil, in da tožnik sploh ni izkazal, kateri denar iz katerega naslova (ali izposoje ali iz TRR) je kdaj izročil ali nakazal tožencu. Ugotovitev teh okoliščin ne bi v ničemer vpliva na zaključek sodišča, da je tožnik tožencu preko A. nakazal v tožbi navedene zneske, skupaj 94.400,00 EUR.

11Glede na vsebino tožbe ne drži, kot je navedeno v pritožbi, da tožbeno tožnik trdi, da je (poleg 254.500,00 EUR, ki si jih je izposodil od različnih ljudi in izročil ali nakazal tožencu) nakazal ali izročil še znesek 87.000,00 EUR iz naslova večjih dvigov iz TRR. Nedopustne pa so pritožbene navedbe, da tudi ti večji dvigi niso izkazani, da so bili porabljeni oziroma dani toženi stranki, saj so se iz tega zneska plačevali stroški podjetja. Toženec namreč ta dejstva navaja prvič šele v pritožbi, pri tem pa niti ne zatrjuje, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 284. člena ZPP (prvi odstavek 337. člena ZPP). Iz enakih razlogov sodišče druge stopnje ne sme upoštevati tudi pritožbenih navedb, da je tožnikovo podjetje po letu 2014 zašlo v krizo, da je bil tožnik primoran prodajati osnovna sredstva - kamione in da je seveda zelo prikladno krivdo za vse svoje težave sedaj naprtiti tožencu.

12Lasten dokazni zaključek, ki ga izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavlja pritožbena navedba toženca, da mu tožnik nikoli ni posodil zneskov v višini 254.000,00 EUR, ki bi si jih naj tožnik sposojal od drugih oseb, in da je dejstvo, da te druge osebe niso vedele, zakaj si tožnik izposoja denar od njih. Sodišče prve stopnje je o védenju drugih oseb, zakaj si tožnik izposoja denar od njih, pravilno ugotovilo dejansko stanje. Na podlagi izpovedbe priče B. B. je pravilno ugotovilo in v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe to tudi navedlo, da mu je tožnik rekel, da je v težavah zaradi poslov in da rabi (potrebuje) posojilo zato, da bo potem dobil denar, šlo pa je za nekakšno varianto v zvezi s Kosovim; na podlagi izpovedbe C. C. je ugotovilo, da ji je tožnik rekel, da rabi denar za toženca, da bo ta plačal davek na Kosovu in da se mu bodo na ta način vrnila milijonska sredstva, potem pa bo lahko začel delati v Dubaju z gradbeno firmo; na podlagi izpovedbe Č. Č. je ugotovilo, da so se dan preden je tožniku posodila 10.000,00 EUR dobili ona, tožnik in toženec in takrat je toženec pokazal uradne dokumente iz Kosova, ki so dokazovali, da mora tam plačati davek, nato pa se mu bodo sprostila milijonska sredstva in v kratkem bo dobila denar povrnjen z najmanj 10 % obrestmi; na podlagi izpovedbe F. F. je ugotovilo, da mu je tožnik, kateri ga je prvič prosil za posojilo jeseni ali poleti 2015 in nato še dvakrat, rekel, da potrebuje denar za dober projekt, ki ga načrtujeta s tožencem in da naj bi toženec na Kosovu pridobil vrnjen velik denar, nato pa bi se njun skupen projekt začel; na podlagi izpovedbe I. I. je ugotovilo, da je izvedel, kam je šel denar od posojila, ko sta k priči prišla tožnik in toženec in mu povedala, da je toženec gradil celo vrsto hiš na Kosovu, tožnik pa mu pri tem finančno pomaga in da mora sedaj toženec na Kosovu plačati davek, da se mu bodo sprostila sredstva, in sicer milijoni, v zvezi s posli v Dubaju pa sta povedala, da bodo prinesli visoke dobičke; toženec je pri tem priči kazal slike in video posnetke hiš na Kosovu in kaj se bo gradilo v Dubaju, pokazal pa mu je tudi dokumente o ogromnih sredstvih, ki se bodo sprostila v Dubaju; na podlagi izpovedbe M. M. ugotovilo, da je tožnik oktobra 2016 prosil za posojilo 35.000,00 EUR za en mesec, ki ga potrebuje za kolega; na podlagi izpovedbe E. E. ugotovilo, da si je tožnik od njega izposodil denar za toženca in z namenom, da mu pomaga; na podlagi izpovedbe K. K. ugotovilo, da je tožniku posodil 100.000,00 EUR in ker ni bilo vračila, mu je tožnik povedal, da ga je posodil tožencu, ki je to potrdil, ko so se nato dobili vsi trije.

13Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in utemeljeno sprejelo zaključek, da je tožnik tožencu v obdobju od junija 2015 do 4. 2. 2017 posodil skupaj 555.100,00 EUR. Lasten zaključek, sicer pa tudi nekonkretizirano sklepanje, predstavlja pritožbena navedba, da v kolikor bi držalo, da bi tožnik, ki si je v tem obdobju nesporno izposojal denar, ves ta denar posodil ravno tožencu, prav tako denar iz TRR - to je tudi tožbeno zatrjevano, bi bilo to okrog 300.000,00 EUR, kar pomeni, da je tožbeni zahtevek v znesku 555.200,00 EUR (pravilno 555.100,00 EUR) že tožbeno neizkazan. Zato ni utemeljen očitek, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Pritožnikove navedbe, da se je sodišče zadovoljilo s pavšalno oceno, kako v celoti verjame tožeči stranki, pri čemer pa listinski dokazi kažejo drugače, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, pa pritožbeno sodišče ne more presoditi, ker pritožnik ne obrazloži, zakaj je ocena sodišča pavšalna in niti ne konkretizira, kateri listinski dokazi kažejo drugače.

14Ne drži nadaljnja pritožbena navedba, da se sodišče v točki 22. obrazložitve zadovolji z ugotovitvijo, da je obstajalo med pravdnima strankama posojilno razmerje, pri čemer pa z eno besedo ne navede, zakaj ne verjame zatrjevanjem toženca o tem, da je šlo za vložek v ustanovitev podjetja v Dubaju. Sodišče prve stopnje je pravilne razloge o tem, zakaj meni, da ni šlo za vložek v ustanovitev podjetja v Dubaju, navedlo v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Obrazložilo je, da ob izpovedbi priče G. G., da je ustanovitev družbe H. L.L.C. trajala dobro leto, sodišče ni sledilo tožencu, da je tožnik nakazoval denar za skupni namen pravdnih strank, da ustanovita družbo v Dubaju. Le-ta je bila ustanovljena šele 23. 7. 2018, kar je tri leta po prvem nakazilu (nakazila preko A. v skupnem znesku 94.400,00 EUR so se vršila v obdobju od 14. 7. 2015 do 22. 9. 2016, s tem da je bil v letu 2016 nakazan le znesek 2.000,00 EUR, vsi ostali zneski pa so bili nakazani v drugi polovici leta 2015) oziroma 2,5 let po prejemu 92.400,00 EUR. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo utemeljeno sklepalo, da v kolikor bi tožnik prispeval s temi nakazili svoj vložek v družbo, bi glede na časovno obdobje do njene dejanske ustanovitve bila le-ta že ustanovljena oziroma bi se vsaj pogovori med njima morali odvijati na temo ustanovitve skupne družbe, o dokazilih, o stroških in o realizaciji ustanovitve. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da izvedeni dokazi niso potrdili, da je navedena nakazila toženec prejel od tožnika kot njegov vložek v družbo in da je obstajal dogovor o ustanovitvi skupne družbe. Lastno dokazno oceno, ki je izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavlja pritožbena navedba, da je bilo 94.400,00 EUR, ki jih je tožnik nakazal preko A., porabljeno in vloženo v ustanovitev družbe H. L.L.C. v Dubaju. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno dokazno ocenilo tudi sms sporočila (20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), in sicer da glede na datume in vsebino sporočil ni našlo razlogov za dvom o trditvah, da gre za komunikacijo med pravdnima strankama in da vsebina ni v ničemer povezana z denarjem za ustanovitev družbe v Dubaju, pač pa potrjuje tožnikove trditve o toženčevih navedbah, da potrebuje denar za plačilo obveznosti na Kosovu, da mora tam plačati davek in kazni, da bo nato prejel milijonska sredstva in da prodaja hiše.

15Priča K. K., ki ga je toženec predlagal za pričo v dokaz svojih trditev, da toženec tožniku nikoli ni zagotavljal, da bo 94.000,00 EUR dobil kakorkoli nazaj, da to ni bilo nobeno posojilo, temveč vložek v zagon podjetja v Dubaju, z vsemi riziki vred, ni potrdil teh toženčevih trditev. Izpovedal je namreč, da je toženec, ko so se vsi trije dobili, potrdil, da je posojilo od tožnika (100.000,00 EUR, ki si jih je tožnik izposodil pri K. K.) prejel, in da je toženec potreboval denar za v Dubaju ustanovljeno družbo, ki bo opravljala velike posle, da bo pripeljal tja delavce iz Kosova in da se bo na ta način ustvarila velika razlika v ceni in da bo toženec na ta način pridobil denar za vračilo ter da je zatrjeval dvakratno poplačilo posojila oziroma da se bo denar oplemenitil celo do petkrat. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta bili pravdni stranki in priča K. K. v Dubaju, a je sodišče prve stopnje ob izpovedbi K. K., povzeti v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, in izpovedbi tožnika, povzeti v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (da so vsi trije julija 2017 odšli v Dubaj, kjer naj bi toženčev prijatelj N. N. dal denar za vračilo, pa iz tega ni bilo nič), utemeljeno sledilo K. K., da je zato, ker je želel vedeti, kaj se glede denarja dogaja, odšel s pravdnima strankama v Dubaj, kjer naj bi jima toženec pokazal, kaj se dela, pa je imel toženec tam same izgovore. Po obrazloženem ni utemeljena pritožbena navedba, da bi bil zelo neprepričljiv zaključek, da so bili zgolj na potovanju. Ne drži, da je tudi priča D. D. zgolj okvirno ocenila čas za pridobitev podjetja v Dubaju, in da je zaključek sodišča, da bi podjetje moralo biti ustanovljeno točno v enem letu, pretiran in neživljenjski, posebej ob tem, ko je toženec pojasnil, da je dalj časa pridobival vse dokumente za ustanovitev podjetja. G. G. je izpovedal (l. št. 75), da je postopek ustanovitve družbe H. L.L.C. trajal kar dolgo, in sicer več kot eno leto, zato ni res, da je okvirno ocenil čas za pridobitev podjetja v Dubaju. Ne drži niti, da je sodišče zaključilo, da bi podjetje moralo biti ustanovljeno točno v enem letu, pač pa je navedlo, da ob izpovedbi priče G. G., da je ustanovitev navedene družbe trajala dobro leto, iz razlogov, ki so povzeti že zgoraj in ki jih pritožbeno sodišče povsem sprejema, ne sledi tožencu, da je tožnik nakazoval denar za skupni namen pravdnih strank, da ustanovita družbo v Dubaju. Posledično ni utemeljen niti očitek, da je zaključek sodišča pretiran in neživljenjski.

16Pritožbena navedba cit. ″Zaključek sodišča o tem, kako so priče K. K., J. J. potrjevale, da se je gotovina izročevala tako tožencu in voznikom, da se nekateri dvigi ujemajo z zatrjevanimi posojili tožeči stranki in da je ravno to dovolj, da sodišče zaključi, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen.″ ni jasna, saj pritožnik v zvezi z njo ne pove, kateri pritožbeni razlog uveljavlja, zato je pritožbeno sodišče ne more presoditi.

17Neutemeljene so nadalje tudi pritožbene navedbe, da bi moralo višje sodišče takšno sodbo razveljaviti, saj v sodbi ni nobenih dokazov o tem, katero posojilo je bilo dano tožencu, kdaj je bilo dano, ali je bilo morebiti nakazano, ali pa porabljeno za potrebe s.p., in neutemeljen očitek, da sodišče vsega tega ni ugotovilo, zaradi česar je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ker toženec v postopku ni trdil, da je tožnik porabil denar za potrebe s. p., že iz tega razloga ni utemeljen očitek, da o tem v sodbi ni dokazov. Sodišče mora namreč dokazno oceniti le dokaze, izvedene v zvezi z zatrjevanimi pravno pomembnimi dejstvi. Izpodbijana sodba temelji na skrbni in vestni dokazni oceni izvedenih dokazov o tem, katero posojilo je bilo dano tožencu, kdaj je bilo dano in ali mu je bilo nakazano. Kot že navedeno, je toženec priznal, da je od tožnika prejel 94.400,00 EUR z nakazili preko A. O tem, koliko in kdaj (ter tudi, kdo - tožnik in osebe v tožnikovem imenu - in komu - tožencu in zanj drugim osebam, katerih imena je sporočil toženec) je bilo nakazano, je sodišče prve stopnje ugotovilo in obrazložilo v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Na podlagi izpovedb zaslišanih prič je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da si je tožnik denar za posojila tožencu izposojal pri večih pričah v skupnem znesku 254.500,00 EUR, dvigoval je sredstva iz TRR in prodal zlato. O izročitvah nekaterih posojil v gotovini sta bila prisotna priči J. J. in K. K., ki sta potrdila, da je bila gotovina izročana ne le tožencu, temveč tudi voznikom, ki so peljali na Kosovo. Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je pravilno ugotovilo, da so izpovedbe prič, ki so tožniku posojale denar, potrdile tako zneske kot časovne okoliščine posojil, da se določeni dvigi iz TRR ujemajo z zatrjevanimi posojili tožencu, da je tožnik imel zlato in ga prodal, da si je zlato za toženca tudi izposodil, da je priča J. J. potrdil predajo visokih zneskov posojil voznikom, kot že navedeno, utemeljeno zaključilo, da so prepričljive tožnikove trditve o tožencu danih posojilih, tako o izročenih zneskih v skupni višini 460.700,00 EUR kot o nakazilih v znesku 94.400,00 EUR. Ni odveč izpostaviti pravilno oceno sodišča prve stopnje, da je priča O. O. potrdil tožnikove navedbe o toženčevem načinu pridobivanja denarja, obljubah in izgovorih³. Sodišče prve stopnje glede na vse okoliščine upravičeno ni podvomilo o tožnikovi izpovedbi, da si je zneske tožencu danih posojil zapisoval, in utemeljeno zaključilo, da je tožencu v obdobju od junija 2015 do 4. 2. 2017 posodil skupaj 555.100,00 EUR.

18Lastno dokazno oceno, ki je izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavljajo nenazadnje tudi pritožbene navedbe, da iz dokumentacije, ki jo je priložil toženec, da je družba toženca konec leta 2019 pridobila posel v Dubaju v znesku nekaj čez 1.000.000,00 EUR za gradnjo luksuznih vil in servisnega bloka, a da je bila pogodba kasneje, konec leta 2020, odpovedana zaradi korona krize, izhaja, da ta skupno ustanovljena družba ni ustvarila nobenega dobička, začetni kapital pa je bil porabljen za pridobitev posla, kar je tožena stranka tudi pridobila, vendar pa zaradi višje sile, tega projekta ni mogla izpeljati. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi prevoda listin pravilno ugotovilo zgolj to, da je bil 12. 6. 2019 sklenjen dogovor, po katerem je bila družba H. L.L.C. določena za glavnega izvajalca gradbenih del - gradnje vile, ki se bo začela 1. 9. 2020, in da je dogovor za družbo podpisal toženec. Ter še, da je zaradi korona krize bil 18. 12. 2020 dogovor prekinjen. Kot že zgoraj obrazloženo, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni vlagal v navedeno družbo. Pritožbene navedbe so zato neutemeljene.

19Po vsem obrazloženem so neutemeljene v pritožbi ponovljene trditve, da si toženec od tožnika nikoli ni sposodil nobenega denarja in da znesek 94.400,00 EUR predstavlja vložek v ustanovitev podjetja v Dubaju. Toženec s pritožbeno navedbo, da je prepričan, da tožnik ni izkazal ustne posojilne pogodbe, saj tudi ni mogel, ker to preprosto ni res, ne more izpodbiti pravilnih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje. Iz že zgoraj navedenega razloga, da toženec v postopku ni trdil, da si je tožnik izposojeval denar za poslovanje svojega s.p., ni utemeljen niti očitek, da se sodišče ni ukvarjalo s finančnim stanjem s.p. Zmotno pa je tudi prepričanje pritožnika, da to, kaj je tožnik govoril osebam, od katerih si je očitno izposojal denar, ne more biti relevantno za ugotovitev objektivnih dejstev. Tožnik je predlagal zaslišanje prič v dokaz trditev, da si je tudi pri tretjih osebah sposojal denar in da so bile te osebe seznanjene, da tožnik potrebuje denarna sredstva za nadaljnjo posojo tožencu, zato so ta dejstva, ki jih je zatrjeval v tožbi, pravno pomembna dejstva.

20Po obrazloženem, ko se je izkazalo, da niso podani niti pritožbeno uveljavljeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

21Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), tožniku pa mora povrniti stroške, nastale v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo priglašenih 2500 točk za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22 OT), materialne stroške 30,00 EUR (2 %) (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV (drugi odstavek 12. člen OT), skupaj 1.866,60 EUR. V primeru zamude s plačilom pa mora toženec tožniku plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

¹ Sodišče prve stopnje je na podlagi potrdil o plačilih (preko A.) ugotovilo, da je tožnik sam nakazal tožencu skupaj 56.900,00 EUR; tožnik preko E. E. tožencu dne 17. 11. 2015 nakazal znesek 2.000,00 EUR; neprerekane pa so bile tudi trditve, da je tožnik po toženčevem navodilu nakazal v tožbi navedene zneske tudi drugim osebam, ki mu jih je sporočil toženec, kakor tudi to, da so nakazila v tožnikovem imenu opravili tudi drugi (več o nakazilih v tč. 17 obrazložitve izpodbijane sodbe).
² Sodišče prve stopnje je v 20. točki obrazložitve navedlo, da se vsebina sporočil nanaša na prodajo hiš; koliko davka in kazni je potrebno plačati; urejanje zadev na banki in z odvetniki; da naj naslovnik sporoči, ko bo državi plačal 5.000,00 EUR in ko banka nakaže 30 milijonov; da naj sporoči, ko bo dobil denar, da naj (toženec) prinese denar, ker mora (tožnik) posojilo nujno vrniti; da je bilo že leta 2016 rečeno, da je na sodišču na Kosovu že rešeno in da se mora dogovoriti z banko; da je rekel, da lahko dobi 5 milijonov, ostalih 80 milijonov pa do leta 2023.
³ Izpovedbo priče O. O. je sodišče prve stopnje povzelo v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.