VSL sodba in sklep I Cpg 624/2013

I. Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave se zavrže.

II. Pritožba zoper II. in III. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

III. Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sodbo na podlagi pripoznave razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe plačati znesek 243,00 EUR (I. točka izreka), v presežku – do zahtevanega zneska 5.643,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti tudi pravdne stroške v znesku 681,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti dalje do plačila (III. točka izreka).

2Zoper izpodbijano sodbo in sodbo na podlagi pripoznave je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožnici pa v roku 15 dni naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V predmetni zadevi je tožnica od toženke za znesek 28.800,00 EUR kupila lakirni stroj B. (račun št. 10200152/2010 z dne 16. 12. 2010 - priloga A2). Po zagotovilih toženke ob ogledu naj bi stroj deloval brezhibno, ob njegovem zagonu s strani delavca toženke na sedežu tožnice pa se je po navajanju tožnice izkazalo, da je ta pokvarjen, in sicer se delovna glava stroja ni premikala, poškodovan pa je bil tudi nanašalni gumijasti valj. Slednja napaka v tej – pritožbeni fazi postopka ni več sporna, saj je strošek popravila valja toženka pripoznala, tožnica pa je tožbeni zahtevek v tem delu umaknila (račun št. 11-R-0015 z dne 17. 1. 2011 v znesku 243,00 EUR - priloga A5), medtem ko povračilo preostalih stroškov popravila zatrjevanih napak stroja (po računu avstrijskega serviserja A. z dne 17. 1. 2011 v višini 5.400,00 EUR - priloge A4 in A6-A7) toženka še vedno vztrajno zavrača (dopis z dne 14. 4. 2011 na prilogi B1).

6Iz nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da pravdni stranki ob ogledu predmetnega stroja novembra 2010 nista opravili zagona stroja in nista preizkusili njegovega delovanja. Po mnenju sodišča prve stopnje bi tožnica lahko oziroma morala že ob ogledu, kamor je prišla celo z ustreznim strokovnjakom, stroj zagnati in tako opaziti vse morebitne napake in hibe v njegovem delovanju. Načeloma se namreč zagon stroja opravi tudi v manj zahtevnih primerih kot je nakup rabljenega avtomobila, zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica ob ogledu ni ravnala z zadostno skrbnostjo in gre v tem primeru za vidno oziroma očitno napako lakirnega stroja po 2. odstavku 460. člena OZ.

7Pritožbeno sodišče se s tem stališčem ne strinja. Sodišče prve stopnje napačno ločuje fazo zagona in fazo delovanja kot dve ločeni in povsem različni fazi. Zagon je sestavni del delovanja stroja in predpogoj, da stroj sploh lahko začne delovati. Napaka, ki se (je) pojavi(la) pri zagonu stroja, se nanaša na stroj sam oziroma na njegovo delovanje. Takšna napaka ne more biti avtomatsko označena kot vidna napaka, saj ni mogoče pričakovati od kupca, da mora ob vsakršnem običajnem ogledu stvari zahtevati tudi zagon določene naprave. Konkretni primer je drugačen od primera nakupa rabljenega avtomobila tudi zato, ker je bil stroj v tem primeru - kot je pojasnila priča K. - skladiščen in zapakiran „tip-top“, linija pa je bila ob ogledu odklopljena oziroma ni bila v obratovanju. Pritožba ima tudi prav, da je sodišče prve stopnje v tem delu prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank, saj toženka ni navajala, da bi tožnica imela možnost oziroma da bi morala že ob ogledu zahtevati zagon lakirnega stroja. Poleg tega sta obe stranki v postopku trdili, da je toženka tožnici zagotovila, da je stroj brezhiben in izpraven za delovanje (kar se - kot že pojasnjeno - nanaša tako na fazo zagona kot na fazo delovanja stroja), na kar se je tožnica upravičeno smela zanesti (3. odstavek 460. člena OZ). Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je v tem primeru - če je sploh šlo - šlo kvečjemu za obstoj skrite napake, ki se je prvič pokazala šele ob zagonu stroja s strani delavca toženke E. V primeru takšne - skrite - napake pa mora kupec o njej obvestiti prodajalca v osmih dneh, šteto od dneva, ko je napako opazil, pri gospodarskih pogodbah pa nemudoma; sicer to pravico izgubi (1. odstavek 462. člena OZ).

8Kar se tiče (ne)obstoja napake pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožnica tekom postopka ni jasno navedla, v čem točno je bila napaka v delovanju stroja. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je v tožbi trdila, da se ob zagonu glava stroja ni premikala, v pripravljalni vlogi z dne 29. 11. 2012 pa, da se nanašalec laka ni postavil v delovni položaj. Teh trditev zaslišani G., E. in K. niso potrdili, iz delovnega naloga in računa avstrijskega serviserja (prilogi A6 in A7) pa izhaja, da so le ti opravili zagon, popravilo naprave za strganje, zamenjavo drsnega ščita levo in desno, vgreznih vijakov, ventilske enote in pnevmatskega valja ter izobraževanje, torej povsem druga opravila oziroma storitve. Toženka je nasprotno trdila, da zagon ni bil možen zaradi prešibkega električnega toka, kar je v postopku potrdil E., kot tudi posredni priči - gospa in gospod J. Pritožbeno sodišče poudarja, da je dokazno breme, da ima stroj določeno napako, na tožnici, ne glede na to, da po 458. členu OZ res velja domneva, da vzrok za napako izvira iz prodajalčeve sfere (Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 131-132). Glede na navedeno bi tožnica torej morala v skladu s svojim trditvenim in dokaznim bremenom najprej navesti in dokazati, v čem sploh je bila napaka delovanja predmetnega stroja (kar ni storila), šele nato bi namreč lahko nastopila v pritožbi uveljavljena domneva, da vzrok za napako izvira iz domene toženke, ki bi jo nato morala izpodbiti.

9Ne glede na to pa je tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen tudi iz razloga nepravočasnega in nepravilnega grajanja domnevne napake toženki. Zagon stroja, ob katerem naj bi se pokazala napaka v delovanju stroja, je bil pri tožnici opravljen s strani delavca toženke E. pred koncem leta 2010. Iz trditev tožnice in izpovedbe G. izhaja, da je še istega dne, torej takoj ob odkritju domnevne napake, G. poklical direktorja toženke J., ki je bil takrat ravno na dopustu v tujini in je zato G. zgolj naročil, naj pokliče serviserja v A. Sodišče prve stopnje je kljub drugačnim navedbam toženke tej trditvi direktorja tožnice sledilo, saj je glede na izpovedbo direktorja toženke, da se klica ne spomni, zaključilo, da je do telefonskega klica nedvomno prišlo. Menilo pa je, da ta glede na gospodarsko pogodbo in potrebno skrbnost v gospodarskem poslovanju ne izpolnjuje zahtev iz 1. odstavka 462. člena OZ. Presodilo je, da upoštevajoč dejstvo, da je bil direktor toženke v tistem času odsoten, E. pa (pravilno) ni bilo mogoče šteti za pooblaščeno osebo toženke, telefonski klic ni zadostil potrebam po notifikaciji v skladu s 1. odstavkom 462. člena OZ.

10Pritožbeno sodišče sicer meni, da ni mogoče zaključiti, da telefonski klic oziroma ustno obvestilo o napaki na splošno ne zadostuje kot primeren način uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov v gospodarskih pogodbah (Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 154), vendar pa se v konkretnem primeru glede na zadevne okoliščine primera in deloma iz drugačnih razlogov pridružuje sodišču prve stopnje. Dodaja, da tožnica niti ni specificirala, kdaj točno je obvestila direktorja toženke o napaki stroja in kaj točno je navedla. Pri tem zadostuje, da stranka napako opiše in prodajalca povabi, da si stvar ogleda. Slednjega tožnica tekom postopka ni zatrjevala, da bi storila. Kljub temu, da je bil direktor toženke v tistem času na dopustu, iz njegove izpovedbe izhaja, da se je vrnil še pred začetkom popravila stroja s strani avstrijskega serviserja, kar pomeni, da bi ga lahko tožnica pred popravilom obvestila o napaki in nameravanem popravilu, prav tako pa povabila, da popravilu prisostvuje. Ker pa je toženka v vsakem primeru prejem telefonskega klica v tujini zanikala, čeprav je direktor toženke ob zaslišanju res da navedel zgolj, da se klica absolutno ne spomni in da je za napako stroja izvedel šele konec februarja 2011, ni mogoče šteti, da je na ta način prejem klica priznala. Po mnenju pritožbenega sodišča je toženka trditev tožnice o ustnem obvestilu o napaki ob zagonu stroja zanikala, zaradi česar je dokazno breme ustne notifikacije napake stroja prevalila na tožnico. Ta je res v tožbi predlagala, da sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti pridobi izpisek klicev od družbe M., vendar ne samo, da tega ni ustrezno specificirala, pač pa bi to mogla in morala storiti tožnica sama. Ker drugih dokazov za dokazovanje ustnega obvestila napake ni podala, pritožbeno sodišče zaključuje, da le tega sploh ni bilo.

11Za primeren in pravočasen način notificiranja napake stroja pa tudi ni mogoče šteti dejstva, da je bil ob zagonu stroja in domnevnem odkritju napake pri tožnici prisoten E. kot delavec toženke. Ne samo, da je E. zanikal, da bi obstajali kakršnikoli problemi glede delovanja stroja, ki bi izvirali iz stroja samega in ne zunanjih okoliščin kot je šibek električni tok pri tožnici, pač pa je tudi direktor tožnice G. izpovedal, da je smatral, da ne gre za pooblaščeno osebo toženke. Tudi v tem primeru zato ni mogoče šteti, da je bila na ta način toženka z napako pravilno in pravočasno seznanjena.

12Tožnica je toženko prvič pozvala k plačilu zneska popravila stroja in zamenjave delov, ki so bili poškodovani in nujno potrebni za delovanje stroja, februarja 2011 po telefonu oziroma z dopisom z dne 1. 3. 2011 (priloga A3). Iz dopisa izhaja, da je tožnica napako ugotovila v času, ko je delavec toženke pri tožnici stroj spravljal v zagon, to pa je bilo po trditvah in izjavah prič še pred novim letom. Navedeno pomeni, da je tožnica napako toženki pravilno notificirala šele po treh mesecih, odkar jo je odkrila, kar je glede na prekluziven rok takojšnjega grajanja napak v gospodarskih pogodbah, ki izhaja iz 1. odstavka 462. člena OZ, prepozno in zato neupoštevno.

13Tožnica je tekom postopka predlagala tudi pribavo in branje izvedenskega mnenja izvedenca strojne stroke in zaslišanje avstrijskega serviserja L., česar sodišče prve stopnje ni izvedlo, saj je menilo, da ob podani pravni naravi spora že izvedeni dokazi zadostujejo za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče še dodaja, da navedena dokaza tudi nista bila ustrezno substancirana, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da tožnica ni izpolnila bremena pravočasnega in pravilnega notificiranja napake stroja, zaradi česar bi bila izvedba teh dveh dokazov tudi iz tega razloga nesmotrna in brezpredmetna.

14Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zoper II. in III. točko izreka izpodbijane sodbe zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP). V delu zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave pa je pritožbo zavrglo, saj je tožnica zoper ta del izpodbijane sodbe uspela in posledično v tem delu nima pravnega interesa za pritožbo (352. člen ZPP).

15Ker tožnica ni uspela s pritožbo, je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da sama krije pritožbene stroške. Prav tako tudi toženka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj njen odgovor ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in v tem smislu ni bil potreben.