VSL Sodba I Cp 1298/2022

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka mora v 8 dneh toženi stranki povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.824,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2016 do plačila (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da mora v 8 dneh povrniti toženi stranki njene pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).

2Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi, podrejeno, da se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje. Ne strinja se z ugotovitvami sodišča prve stopnje o nastopu zastaranja. Predmet tožbenega zahtevka je bilo vračilo finančnega zavarovanja. Izvajalec (pravni prednik tožnika) je ob izročitvi pogodbenih del izročil naročniku (toženki) finančno zavarovanje za odpravo napak v garancijskem roku, in sicer 10 % od končne vrednosti izvedenih del – bančna garancija, kot finančno zavarovanje do konca garancijskega roka. Vtoževani znesek ni predstavljal zadržanih sredstev iz naslova plačila opravljenih storitev, ampak finančno zavarovanje. Zadrževanje finančnega zavarovanja po 8. 1. 2016 s strani toženke ima pravno naravo neupravičene obogatitve, za kar velja splošni petletni zastaralni rok. V konkretni zadevi je šlo za izpolnjeno naročilo, izvajalec je dela opravil, naročnik pa v celoti plačal, pogodba je bila s tem zaključena. Enako bi bilo, če bi toženka svojo obveznost plačala do celote, tožeča stranka pa bi ji izročila zavarovanje (menico, depozit, bančno garancijo), toženka pa bi ta znesek neutemeljeno zadrževala (primerjaj VSL sodba I Cpg 868/2014).

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), v sporih majhne vrednosti pa so razlogi za izpodbijanje sodbe zakonsko omejeni; sodba se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), s čimer je bila pritožnik s pravnim poukom v izpodbijani sodbi seznanjen. S pritožbo v sporu majhne vrednosti torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, to je tistih iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in pritožbeno sodišče so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče.

5Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik od toženke zahteva plačilo zneska 1.824,89 EUR, ki predstavlja sredstva, ki jih je toženka kot naročnica del zadržala v razmerju do pravnega prednika tožnika A. d. o. o. kot izvajalca del za odpravo napak v garancijski dobi. Nad družbo A. d. o. o. je bil dne 8. 10. 2015 začet stečajni postopek. Toženka svoje pogojne terjatve v stečajni postopek ni prijavila, zato je garancijska pogodba prenehala, zadržana sredstva pa so zapadla v plačilo s potekom roka za prijavo terjatev, to je 8. 1. 2016. Dne 16. 9. 2020 je družba A. d. o. o. - v stečaju terjatev iz naslova vrnitve zadržanih sredstev prenesla na novega upnika, to je tožnika.

6Med strankama je sporno, ali je vtoževana terjatev zastarala. Tožnik trdi, da gre terjatev iz naslova neupravičene pridobitve po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ), ki zastara v splošnem petletnem roku (346. člen OZ), toženka pa da gre za terjatev, ki izvira iz gospodarske pogodbe, za katere velja triletni zastaralni rok (349. člen OZ).

7Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zadržana sredstva predstavljajo zadržanje dela cene, ki jo je naročnik dolžan plačati izvajalcu za opravljena dela. Gre za institut pogodbenega prava, ki mora biti dogovorjen. Terjatev za vrnitev zadržanih sredstev izhaja iz pogodbe med toženko in A. d. o. o., ki ni odpadla, in na veljavnost katere stečajni postopek ni vplival.¹ Glede na subjektiviteto strank pogodbe gre za gospodarsko pogodbo, terjatve iz gospodarskih pogodb pa zastarajo v treh letih (349. člen OZ).² Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je glede na zapadlost (8. 1. 2016) terjatev iz naslova zadržanih sredstev zastarala 8. 10. 2019³ in da je bila tožba vložena po poteku tega roka.

8Pritožbene navedbe, ki skušajo prikazati, da je šlo za finančno zavarovanje, in je zato mogoča primerjava z zadevo VSL I Cpg 441/2016, so poleg tega, da gre za pritožbeno novoto⁴, neutemeljene. V tej zadevi je namreč šlo za vračilo sredstev, pridobljenih zaradi neupravičeno unovčene neodvisne bančne garancije, kar glede na naravo instituta ni primerljivo z zadržanimi sredstvi, ki so del pogodbene cene, le v plačilo zapadejo pod drugačnimi pogoji.

9Zaradi navedenega in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10Izrek o stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, toženki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer 375 točk za sestavo, 2 % materialne stroške in 22 % DDV, kar skupaj znaša 279,99 EUR.

¹ Prim. sodbo VSRS III Ips 18/2016 z dne 25. 7. 2017.
² Da zahtevek za plačilo zadržanih sredstev zastara v treh letih izhaja tudi iz sodbe in sklepa VSL I Cpg 210/2016 z dne 17. 5. 2016.
³ Sodišče je upoštevalo tudi, da zastaralni rok do 8. 10. 2016 ni tekel v skladu z določilom prvega odstavka 249. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.
⁴ Tega tudi sicer ne bi bilo mogoče preveriti, ker pogodbe tožnik ni predložil.