VSL Sodba II Cp 1764/2023

◦ Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

◦ Tožeča stranka sama krije pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je hipoteka v zavarovanje terjatve tožene stranke iz Kreditne pogodbe 000 sklenjene 28. 1. 2010 v znesku glavnice 28.600,00 EUR z obrestmi po nespremenljivi obrestni meri 7,68 % letno in drugimi pripadki z dospelostjo 23. 4. 2010, vpisana pri nepremičnini parcela 364/1, k. o. X (ID 001), v korist tožene stranke, neveljavna in se na podlagi te sodne odločbe pri prej navedeni nepremičnini opravi vknjižba njenega izbrisa ter vzpostavi prvotno zemljiškoknjižno stanje. Poleg tega je (II.) tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške 20,00 EUR z zamudnimi obrestmi.

2Tožnica se je pravočasno pritožil in v pritožbi uveljavljal vse zakonske pritožbene razloge ter predlagal, da se sodba spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, posredno, da se razveljavi in vrne zadeva v ponovno sojenje.

Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je zastaranje hipotekarno zavarovanih terjatev podaljšano na 10 let. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da se 343. člen Obligacijskega zakonika¹ (v nadaljevanju: OZ) naša na zastarano terjatev. OZ tako ne govori o podaljšanju zastaranja, še manj o zastaranju hipoteke, ampak pojasnjuje položaj, ko je že nastopilo zastaranje terjatve zavarovane s hipoteko. 343. člen OZ ne more pojasnjevati tretjega odstavka 154. člena Stvarnopravnega zakonika² (v nadaljevanju: SPZ), ki je stopil v veljavo eno leto po uveljavitvi OZ. Kasneje sprejeto pravilo tretjega odstavka 154. člena SPZ omejuje hipoteko na največ 10 let od zapadlosti terjatve. Sodna razlaga tretjega odstavka 154. člena SPZ v luči 343. člena OZ je po prepričanju tožnica zmotna. Institut pretrganja zastaranje hipoteke je nezdružljiv s hipoteko kot stvarno pravico, saj sam tretji odstavek 154. člena SPZ določa, da začne 10-letni rok teči z dospelostjo terjatve. Tudi sklicevanje na določbo 365. člena OZ ni pravilno, saj je bila terjatev tožene stranke osebnemu dolžniku v postopku osebnega stečaja odpuščena. S pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve. Kvečjemu bi bilo upoštevano sklicevanje na drugi odstavek 366. člena OZ, ki določa, da se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano, če je upnikova tožba ali zahteva zavržena ali zavrnjena ali če je izposlovani ali opravljen ukrep za izvršbo ali zavarovanje razveljavljen. Tudi sklicevanje na pretrganje zastaranja zato privede do zaključka, da pretrganje ni nastopilo. Obrazložitev glede pretrganja zastaranja vodi po mnenju pritožbe v neustavno kršitev pravice do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS. Pri tem se sklicuje pritožba na odločbo US RS U-I-56/17-20, Up-335/17-25 z dne 4. 4. 2019. Poleg tega sam tretji odstavek 154. člena SPZ določa, da rok teče od dospelosti zapadle terjatve, kar izključuje stališče, da rok za ugasnitev hipoteke lahko ponovno začne teči z vsakim ponovnim uveljavljanjem obligacijske terjatve v sodnem postopku.

Ker je hipoteka akcesorna, glavnemu dolžniku pa so bile v postopku osebnega stečaja odpuščene obveznosti, tožnica meni, da tudi iz tega razloga upravičeno zahteva njen izbris. Tožnica ni bila nikoli dolžna ničesar plačati toženi stranki, kar je razvidno iz sklepa o izvršbi, kjer je dolžnik A. A. s. p. Tožnica ni bila stranka kreditne pogodbe in je tudi ni podpisala, prav tako ni prejela iz naslova odobrenega kredita nobenih denarnih sredstev. Dokazni postopek ni potrdil navedb tožene stranke, da je tožnica prevzela dolg: zastava je le oblika zavarovanja in ne prevzem dolga. Že med postopkom je tožnica opozorila, da gre pri odločbah VS RS, ki jih je izpostavila tožena stranka, za odločitve z drugačno dejansko podlago. Iz odločbe VSRS II Ips 62/2019 izhaja, da stališče, da bi porok lahko sodno uveljavljal regresni zahtevek kljub pravnomočnemu odpustu dolgu v postopku osebnega stečaja, ni združljivo s pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS in nedopustno posega v pravnomočno urejeno pravno razmerje s sklepom o odpustu obveznosti. Če porok nima več učinkovitega regresnega zahtevka do dolžnika, ni mogoče šteti, da odpust obveznost v postopku osebnega stečaja pomeni le izgubo pravice do sodnega uveljavljanja pravice, ampak gre po mnenju pritožbe za prenehanje terjatve.

Na koncu pritožba nasprotuje tudi prisojenim stroškom, saj tožena stranka ni predložila nobenega računa, ki bi izkazoval stroške fotokopiranja, prav tako na poziv sodišča tega ni opredelila, sodišče pa tudi ni obrazložilo obsega in višine cene fotokopiranja.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, ki je glede trditev tožeče stranke o prenehanju hipoteke (tretji odstavek 143. člena SPZ) v 9. in 10. točki obrazložitve natančno pojasnilo odnos med določbama tretjega odstavka 143. člena SPZ, 343. in 365. členom OZ. Tudi sodna praksa potrjuje,³ da je tako razlogovanje pravilno. Res je, da 154. člen SPZ v času začetka veljavnosti OZ še ni veljal, vendar pritožba spregleda, da OZ ni prvi zakon v RS, ki je urejal obligacijska razmerja ter s tem tudi vprašanje zastaranja terjatev in pretrganja le-tega. Povsem enake določbe o pretrganju zastaranja, kot jih vsebuje OZ, je vseboval njegov predhodnik, Zakon o obligacijskih razmerjih⁴ (v nadaljevanju: ZOR), ki je veljal ob uveljavitvi SPZ. Enako besedilo, kot ga vsebuje 365. člen OZ, je bilo vsebovano v 388. členu ZOR, tako da je bilo ob uveljavitvi SPZ jasno, da na tek zastaranja hipoteke vpliva tudi pretrganje zastaranja, kot ga je takrat urejal ZOR, sedaj pa njegov naslednik OZ.

6Pritožba pravilno izpostavi, da z odpustom obveznosti v postopku osebnega stečaja preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve - in še to le v odnosu do stečajnega dolžnika. Ne vpliva pa odpust obveznosti na obveznost zastavitelja. Kot izhaja iz prvega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju⁵ (v nadaljevanju: ZFPPIPP), je namen odpusta obveznosti poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja. Govora je torej o stečajnem dolžniku, nikakor pa ni namen odpusta obveznosti, da bi se upniku preprečilo, da bi, kadar je terjatev zavarovana z zastavno pravico na nepremičnini, ki je v lasti tretje osebe (in mogoče nima nobenih finančnih težav), ne mogel priti do poplačila svoje terjatve. Poplačila ne bo mogel terjati od dolžnika, navedena določba pa ne preprečuje poplačila iz zastavne pravice. Temu ne nasprotuje niti odločba US RS U-I-56/17-20, Up-335/17-25, na katero se sklicuje pritožba.⁶ Čeprav pritožba meni, da odločbi VSL II Cp 442/2013 in VSL I Cp 2778/2017 nista uporabni v tej zadevi, pritožbeno sodišče meni drugače. Obe govorita ravno o pravkar zapisanem: da zaradi prenehanja glavnega dolžnika ne preneha s hipoteko zavarovana obveznost. In podoben je zaključek, ko gre za osebni stečaj in odpust obveznosti glavnemu dolžniku: zaradi odpusta obveznosti glavnemu dolžniku ne preneha s hipoteko zavarovana obveznost.⁷

7Drži tudi naslednja pritožbena trditev, da tožnica ni bila kreditojemalka, kar pa ne pomeni, da ni v zavezi do tožene stranke. S tem, ko je svojo nepremičnino zastavila za obveznost glavnega dolžnika, jo je ponudila upniku, da iz nje poplača terjatev, ki jo ima ta sicer do glavnega dolžnika. Na to kaže tudi pritožbena navedba, da zastavna pogodba pomeni obliko zavarovanja - zavarovanje samo po sebi ne bi nič pomenilo, če ne bi utrjevalo obveznosti na način, da ima upnik možnost priti do poplačila svoje terjatve poleg tega, da poplačilo terja direktno od dolžnika, še s poplačilom iz v zastavo dane nepremičnine. Pritožba poudarja še akcesornost hipoteke. Če bi z odpustom obveznosti terjatev prenehala, bi zaradi omenjene akcesornosti prenehala tudi hipoteka. Ker pa terjatev z odpustom obveznosti ni prenehala, tudi hipoteka ni prenehala.

8Pritožba opozarja tudi na odločbo VSRS II Ips 62/2019, iz katere izhaja, da stališče, da bi porok lahko sodno uveljavljal regresni zahtevek kljub pravnomočnemu odpustu dolgu v postopku osebnega stečaja, ni združljivo s pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS in nedopustno posega v pravnomočno urejeno pravno razmerje s sklepom o odpustu obveznosti. Navedena zadeva je obravnavala sporno prakso, ko so lastniki stanovanj, zoper katere so dobavitelji (npr. komunalna podjetja) uveljavljala svoje terjatve, ki so jih imeli do najemnikov, katerim so bile v osebnem stečaju odpuščene obveznosti, plačila dobaviteljem ponovno uveljavljali do istih najemnikov. In takšna praksa je bila ugotovljena za nasprotno pravici do osebnega dostojanstva. V omenjeni zadevi pa ni bilo ničesar rečeno o z zastavno pravico zavarovanih terjatvah. Pritožba zaključi, da, če porok nima več učinkovitega regresnega zahtevka do dolžnika, ni mogoče šteti, da odpust obveznost v postopku osebnega stečaja pomeni le izgubo pravice do sodnega uveljavljanja pravice, ampak da gre za prenehanje terjatve. S tem se pritožbeno sodišče ne strinja. Vsekakor gre le za izgubo pravice, da upnik v sodnem postopku svojo terjatev uveljavi do dolžnika, kot že pojasnjeno, pa na terjatev odpust ne vpliva in jo lahko upnik poplača iz morebitne zastavne pravice. Če porok / zastavitelj nima učinkovitega regresnega zahtevka zoper dolžnika, to v ničemer ne vpliva na pravico upnika.

9Končno je neutemeljena pritožbena graja stroškovne odločitve. Obrazložitev je v tem delu res razmeroma skopa, a je ne glede na to odločitev pravilna. Na glavni obravnavi je tožena stranka pojasnila, da priglašenih 20 EUR materialnih stroškov pomeni stroške fotokopij. Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo na petih straneh, vlogo z dne 30. 3. 2022 na eni strani in 101 stran prilog. Če upoštevamo, da je vse vloge in priloge vložila v dveh izvodih, to pomeni 214 kopij. Nedvomno so za izdelavo teh fotokopij toženi stranki nastali stroški, ki so povsem primerno priznani v višini 20 EUR, saj gre za stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku,⁸ v nadaljevanju: ZPP). Končno pa tudi drži, da po specifikaciji stroškov na glavni obravnavi tožnica tej ni nasprotovala (list. št. 69).

10Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

11Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami.
² Uradni list RS, št. 87/2002, s spremembami.
³ Npr. VSL Sklep Cst 208/2022, VSL Sklep I Ip 2298/2019, VSM sklep I Ip 454/2015,...
⁴ Uradni list SFRJ, št. 29/1978, s spremembami.
⁵ Uradni list RS, št. 126/2007, s spremembami.
⁶ V tej zvezi pritožba izpostavlja 25. in 26. točko obrazložitve.
⁷ Glej tudi: VSL sklep II Ip 266/2020, VSM sklep I Ip 574/2021.
⁸ Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami.