VSM Sodba in sklep I Cp 847/2024

I. Pritožba prvega toženca se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v točki III izreka.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točkah I, II in IV izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da v zapuščino po pokojni A. A. na podlagi notarskega zapisa darilne pogodbe za primer smrti SV 348/2001 z dne 23. 7. 2001 ne spada njen do celote lastni delež pri nepremičninah ID znak: parcela ... 46/2, parcela ... 49/6, parcela ... 47/1 in parcela 1 25/6, vse k.o. ...; da je tožnik na podlagi darilne pogodbe za primer smrti lastnik navedenih nepremičnin do celote, toženca pa sta mu dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim dovoljujeta na podlagi darilne pogodbe za primer smrti v notarskem zapisu vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah do celote v korist tožnika, v roku 15 dni, sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba; ter da sta mu dolžna nerazdelno povrniti pravdne stroške (točka I izreka). Nadalje je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da v zapuščino po pokojni A. A. ne spada do celote lastni delež pri navedenih nepremičninah ter se ugotovi obstoj lastninske pravice tožnika na teh nepremičninah do celote in da sta toženca dolžna tožniku povrniti pravdne stroške (točka II izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na ugotovitev, da je veljavno sklenjena darilna pogodba med prvim tožencem kot tožnikom po nasprotni tožbi in obdarjencem ter darovalko A. A., za nepremičnino parcelna številka 25/8, k. o. ... in je prvi toženec kot tožnik po nasprotni tožbi izključni lastnik te nepremičnine do celote ter se ta nepremičnina izloči iz zapuščine; tožnik in druga toženka pa sta dolžna prvemu tožencu izstaviti zemljiškoknjižno listino, sposobno za vpis njegove lastninske pravice na parcelni številki 25/8, k. o. ..., in sicer vsak v svojem solastniškem deležu, do 1/3 od celote, sicer bo ta sodba nadomestila takšno zemljiškoknjižno listino; ter da sta tožnik in druga toženka dolžna prvemu tožniku nerazdelno povrniti njegove pravne stroške (točka III izreka). Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnik dolžan tožencema povrniti pravdne stroške postopka po tožbi, prvi toženec pa je dolžan tožniku in drugi toženki povrniti pravdne stroške po nasprotni tožbi (točka IV izreka).

2Zoper navedeno sodbo sta po svojih pooblaščencih pritožbi vložila tožnik in toženec po nasprotni tožbi (v nadaljevanju ga bo sodišče druge stopnje imenovalo tožnik) ter prvi toženec oziroma tožnik po nasprotni tožbi (v nadaljevanju ga bo sodišče druge stopnje imenovalo toženec) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3Tožnik se pritožuje zoper točke I, II in IV izreka izpodbijane sodbe in v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je sprejelo napačno odločitev, saj je tožnik postavil dajatveni tožbeni zahtevek po izstavitvi ZK dovolila za vknjižbo lastninske pravice s strani tožencev kot dedičev in univerzalnih pravnih naslednikov pokojne. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila pogodba kot zavezovalni pravni posel veljavno sklenjena in tudi realizirana. V pogodbi sta se stranki dogovorili, da postane tožnik po smrti darovalke lastnik nepremičnin - zemljišč, ki bodo predstavljala funkcionalno zemljišče, ki se bo odmerilo od parcelnih številk 46, 49/1, 47 in 25/3, v skladu s h pogodbi priloženo skico. Po naročilu pokojne je bila izvedena parcelacija funkcionalnega zemljišča, kar je tožnik dokazal z odločbo GURS z dne 28. 1. 2008. Pretežna velikost funkcionalnega zemljišča za prvega toženca ni sporna. Sporna je le velikost parcelnih številk 47/1 in 25/6. Naknadno je zapustnica naročila še eno parcelacijo, in sicer je nastala nova parcelna številka 25/8. Ker je bila parcelacija naročena s strani darovalke, se prvi toženec ne more sklicevati na odstopanje v velikosti funkcionalnega zemljišča po skici k pogodbi, saj je bila takšna volja same darovalke. Pogodba je torej realizirana z obeh strani in nastopil je tudi dejanski stan, ko preide funkcionalno zemljišče v last tožnika, to je smrt darovalke. Ker vsebuje predmetna darilna pogodba za primer smrti le opisno zemljiškoknjižno dovolilo, vpis lastninske pravice tožnika ob smrti zapustnice ni bil dovoljen, zato je tožnik s tožbo zahteval, da se nepremičnine, ki so nastale iz parcelnih številk, navedenih v pogodbi, izločijo iz zapuščine, zaradi česar je tožnik s tožbo zahteval, da mu toženca izstavita zemljiškoknjižno dovolilo za vpis njegove lastninske pravice. Takšnemu zahtevku sodišče prve stopnje neutemeljeno ni ugodilo in ni podalo nobenih razlogov za svojo odločitev. Ker zavezovalni pravni posel ustvarja učinke za obe pogodbeni stranki, dediči pa vstopijo v pogodbene zaveze zapustnika kot univerzalni pravni nasledniki, sta dolžna toženca tožniku izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo. Sodba o tem, zakaj sodišče smatra, da tožnik nima pravice od tožencev zahtevati zemljiškoknjižnega dovolila, nima razlogov. Tožnik je uveljavljal izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila od sodedičev prav iz razloga, ker z ustreznim dovolilom ni razpolagal. Pogodbena volja darovalke je bila, da postane tožnik lastnik funkcionalnega zemljišča do celote, vendar šele ob njeni smrti. Ker sodba nima razlogov o tem, zakaj tožnik nima pravice zahtevati zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi zavezovalnega pravnega posla, tožnik uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik vlaga pritožbo tudi zoper zavrnjen podredni tožbeni zahtevek. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, saj je po smrti zapustnice brezpredmetno ugotavljati solastninsko pravico pogodbenih strank zaradi dogovora o skupni gradnji, ker je lastnica zemljišča namenila celotno zemljišče v last tožniku. O dogovoru o skupni gradnji kot o pravni podlagi se je tožnik opredelil v tretji pripravljeni vlogi pod točko X, ko se je skliceval na sodno prakso v podobnem primeru, o čemer pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nima razlogov. Če je sodišče prve stopnje smatralo, da ne gre za dogovor o skupni gradnji, bi posledično moralo ugoditi primarnemu tožbenemu zahtevku.

Tožnik se pritožuje tudi zoper ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je prepozno odgovoril na nasprotno tožbo (točka 12 obrazložitve izpodbijane sodbe). Navaja, da mu je bila dne 26. 10. 2021 vročena pripravljena vloga toženca in nasprotna tožba, nato pa je dne 12. 11. 2021 prejel še poziv naslovnega sodišča opr. št. II P 232/2021 z nasprotno tožbo ter navodilom, da lahko v 30 dneh odgovori na nasprotno tožbo. Rok za odgovor na nasprotno tožbo je iztekel 11. 12. 2021, tožnik pa je odgovor na tožbo poslal priporočeno dne 2. 12. 2021, kar pomeni, da odgovor na tožbo ni prepozen, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. V tem delu razlogi sodbe nasprotujejo sami sebi oziroma niso v skladu s stanjem spisa. Ker je bil odgovor na tožbo pravočasen, je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo ugovore, ki jih je podal tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi.

Tožnik izpodbija odločitev sodišča tudi v stroškovnem delu in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter primarnemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in tožencema naloži v plačilo njegove stroške postopka.

4Toženec se pritožuje zoper točki III in IV izreka izpodbijane sodbe in sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno upoštevalo ugovor zastaranja, ki ga je v odgovoru na tožbo podal tožnik, saj je pred tem ugotovilo, da je bil odgovor na tožbo podan prepozno in posledično ugovora zastaranja ne bi smelo upoštevati, ampak bi lahko obravnavalo zgolj navedbe iz odgovora na tožbo, ki ga je podala toženka. Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor, ki ga je po določbi prvega odstavka 286. člena ZPP možno podati le do prvega naroka za glavno obravnavo. Takega ugovora tožnik ni podal. Podala ga ni niti toženka, zaradi česar ga sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati in bi moralo tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Ker sodišče ne pojasni, kdaj in s kakšno vsebino naj bi bil podan ugovor zastaranja v odgovoru na tožbo, ki ga je podala toženka, gre za pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, saj strankam ni pojasnilo, da bo upoštevalo ugovor zastaranja. Toženec predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v točki III izreka in stroškovnem delu spremeni, tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in tožniku ter toženki naloži povrnitev stroškov postopka, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

5Tožnik in toženec se v odgovorih na pritožbi zavzemata za zavrnitev le teh in potrditev izpodbijane odločitve ter priglašata pritožbene stroške. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika navaja, da nikoli ni nasprotovala njegovemu lastništvu parcel številka 46/2, 49/6, 47/1 in 25/6, v odgovoru na pritožbo toženca pa se zavzema za zavrnitev pritožbe in soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje. Poudarja, da ne želi imeti nobenih stroškov s pravdnim postopkom.

6Pritožba tožnika je utemeljena. Pritožba toženca ni utemeljena.

7V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP se mora sodišče druge stopnje opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so odločilnega pomena.

Glede odločitve v zvezi s pritožbo tožnika (točki I in II izreka)

9Sodišče druge stopnje se je najprej ukvarjalo s pritožbenimi očitki, ki se nanašajo na bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Pritrditi je pritožbi tožnika, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj tožnik nima pravice zahtevati zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi zavezovalnega pravnega posla oziroma zakaj je sodišče prve stopnje primarni tožbeni zahtevek zavrnilo. Kot izhaja iz točke 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predstavlja darilna pogodba za primer smrti v notarskem zapisu veljavno sklenjen zavezovalni pravni posel, vendar ne vsebuje intabulacijske klavzule (zemljiškoknjižnega dovolila), na podlagi katere bi tožnik lahko zahteval vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Nato je nadaljevalo, da ker "tožnik od pokojne ni pridobil overjenega zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice, to pomeni, da razpolagalni pravni posel ni bil izveden in lastninska pravica na dolžnika ni bila prenesena", zaradi česar je zaključilo, da primarni tožbeni zahtevek nima podlage v materialnem pravu in ga je treba zavrniti (kot izhaja iz točke 18 obrazložitve).

11Razlogov o tem, zakaj sodišče prve stopnje meni, da tožnik na podlagi veljavnega zavezovalnega pravnega posla nima pravice od tožencev zahtevati izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila, sodba ne vsebuje, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

13Razveljavitev je bila potrebna, ker sodišče prve stopnje še ni opravilo skupne dokazne ocene in zato v ponovljenem postopku ne bo šlo le za dopolnitev dokaznega postopka, temveč bo bo sodišče prvič ugotavljalo in ocenjevalo cele sklope dejstev, kar pa ne more opraviti sodišče druge stopnje brez, da bi poseglo v procesna jamstva pravdnih strank. Sodišče prve stopnje bo v novem postopku, upoštevaje podane navedbe in predložene dokaze, opravilo celovito in popolno dokazno oceno, podalo razloge za odločitev v zvezi z (ne)utemeljenostjo tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, upoštevalo, da je bil sklenjen zavezovalni pravni posel in opravljena parcelacija, katero se je pokojna v pogodbi zavezala opraviti, zemljiškoknjižno dovolilo pa do njene smrti ni bilo izdano, nato bo sprejelo odločitev, ki bo temeljila na izvedenih dokazih in bodo iz sodbe razvidni razlogi za sprejeto odločitev. Izreči pa se bo moralo tudi o določljivosti predmeta darilne pogodbe, saj je toženec tekom postopka na prvi stopnji (in tudi tožnik v pritožbi) navajal, da je sporna velikost parcelnih številk 47/1 in 25/6, ki sta po navedbah toženca odmerjeni v prevelikem obsegu, po navedbah tožnika pa sta odmerjeni v takšnem obsegu, kot ga je določila pokojna, ko je naročila parcelacijo.

14Z vrnitvijo zadeve pred sodišče prve stopnje bo strankama zagotovljena in varovana ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja, ob tem tudi ustavna pravica do izjave (22. člen Ustave Republike Slovenije - URS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva (pritožbe) pred sodiščem druge stopnje (25. člen URS), prav tako pa ne bo huje kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

15Ker je sodišče prve stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom, pravilnosti odločitve v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom ni presojalo.

Glede odločitve v zvezi z nasprotno tožbo (točka III izreka)

16Sodišče druge stopnje glede odločitve v zvezi z nasprotno tožbo (v nadaljevanju bo sodišče druge stopnje nasprotno tožbo imenovalo tožba, odgovor na nasprotno tožbo pa odgovor na tožbo) ugotavlja, da izpodbijana sodba v tem delu ni obremenjena z uradoma upoštevnimi in v pritožbi toženca uveljavljanimi procesnimi kršitvami.

17Toženec v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v izpodbijani sodbi ne pojasni in ne poda razlogov o tem, kdaj in s kakšno vsebino naj bi bil podan ugovor zastaranja v odgovoru na tožbo, ki ga je podala toženka. Toženec meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati ugovora zastaranja, ki ga je v (prepoznem) odgovoru na tožbo podal tožnik, ampak bi moralo upoštevati zgolj ugovore, ki jih je podala toženka. Ker slednja ugovora zastaranja ni podala, o njem sodišče prve stopnje ne bi smelo odločati, ampak bi moralo tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Pritožbene navedbe v tej smeri niso utemeljene.

18Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, s katerimi toženec sodišču prve stopnje očita relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker "strankam ni pojasnilo, da bo upoštevalo ugovor zastaranja", o čemer več v nadaljevanju.

19Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

20Ko je presojalo, ali je s strani tožnika postavljen ugovor zastaranja utemeljen, se je pravilno oprlo na določbe 335.¹, 336.² in 350.³ člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje pravdnih strank ni bilo dolžno seznanjati s tem, da bo presojalo ugovor zastaranja. Po tem, ko je tožnik v odgovoru na tožbo podal ugovor zastaranja, so bili z njim seznanjeni vsi sodelujoči in sodišče prve stopnje ga je bilo dolžno upoštevati ter o postavljenem ugovoru odločati.

21V zvezi s tem je najprej treba razjasniti vprašanje pravočasnosti odgovora na tožbo, ki ga je podal tožnik. Sodišče prve stopnje je namreč štelo, da je njegov odgovor na tožbo prepozen.

22Kot pravilno opozarja tožnik v pritožbi, je sodišče prve stopnje rok 30 dni štelo od napačnega datuma. Tožnik je namreč dne 12. 11. 2021 prejel poziv naslovnega sodišča opr. št. II P 232/2021 z nasprotno tožbo ter navodilom, da lahko v 30 dneh odgovori nanjo (list. št. 13 k spisu priloženega spisa II P 232/2021), kar pomeni, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je bila nasprotna tožba tožniku vročena 26. 10. 2021 (kot izhaja iz točke 12 obrazložitve izpodbijane sodbe). Takrat mu je namreč bila vročena pripravljalna vloga toženca, ki je vsebovala nasprotno tožbo, ampak 30 dnevni rok za odgovor na tožbo se šteje šele od prejema poziva sodišča, naj odgovori na tožbo, tako da je tožnik odgovor na tožbo, ki ga je poslal priporočeno dne 2. 12. 2021, vložil pravočasno in je pritrditi pritožbenim navedbam tožnika v tej smeri. Ker pa je sodišče prve stopnje pri odločitvi kljub temu upoštevalo in presojalo utemeljenost ugovora zastaranja, ki ga je v odgovoru na tožbo podal tožnik, bistvene kršitve določb postopka, ki jih v pritožbi uveljavlja toženec, niso podane, kot je bilo pojasnjeno zgoraj.

23Kot izhaja iz točke 25 obrazložitve izpodbijane sodbe, je toženec tožbo vložil dne 14. 10. 2021, kar je po preteku desetih let, od kar naj bi mu pokojna v začetku meseca februarja 2011 izrecno povedala, da mu daruje parcelo številka 25/8. Toženec namreč v trditveni podlagi sam navaja, "da mu je pokojna mati v začetku meseca februarja izrecno povedala da mu daruje novo odmerjeno parcelo z objektom in, da jo naj uporablja tudi v bodoče." S temi trditvami zatrjuje, da je bil zavezovalni posel sklenjen v februarju 2001. Posledično je torej s strani tožnika vložen ugovor zastaranja utemeljen in je sodišče prve stopnje, upoštevaje določbo 350. člena OZ, tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

24Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z nasprotno tožbo (točka III izreka) pravilna in je sodišče druge stopnje zato pritožbo toženca oziroma tožnika po nasprotni tožbi kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v točki III izreka (353. člen ZPP).

25Odločitev o pritožbenih stroških je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

-------------------------------

¹ 335. člen OZ določa, (1) da z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. (2) Zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti. (3) Sodišče se ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje.
² Glede na prvi odstavek 336. člena OZ zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega.
³ 350. člen OZ določa, da terjatev na izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo zastara v desetih letih.