VSL Sodba I Cp 1975/2019

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 37479/2017 s 3. 5. 2017 za znesek 46.273,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ga razveljavilo za znesek 12.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. in II. točka izreka). Zahtevek za plačilo 2.078,90 EUR je sodišče zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 2.070,92 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da sodišče ni pravilno ocenilo izvedenih dokazov, nekaterih pa sploh ni ocenilo (npr. izpovedi priče Ž. M.), s čimer je kršilo 8. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pravico do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS. Navaja, da se je tožena stranka v tej zadevi dogovarjala le s pooblaščencem tožeče stranke, odvetnikom J. P. Z zakonitim zastopnikom tožeče stranke tožena stranka ni bila v stiku, niti z njegovo ženo. Da je temu tako je razvidno že iz neprepričljive izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke. Pogovori so se začeli s telefonskimi klici odvetnika J. P., da je toženec kot direktor podjetja G. storil kaznivo dejanje poslovne goljufije in je nato na predlog odvetnika prišlo tudi do dveh osebnih srečanj v Ljubljani. Odvetnik J. P. je toženca ves čas prepričeval, da je storil kaznivo dejanje. V izogib vloženi ovadbi je predlagal plačilo denarnega zneska. Najprej je zahteval plačilo večjega zneska, nato je tožena stranka pristala na plačilo 12.000 EUR, da se zoper njo ne bi vložila kazenska ovadba. To je vsa vsebina dogovora med pravdnima strankama. Pooblaščenec od tožene stranke ni zahteval, da pristopi k dolgu podjetja G. d.o.o., niti o tem niso potekali dogovori. Pogodbo o pristopu k dolgu je v celoti pripravila in sestavila tožeča stranka, dejanski razlog oziroma podlaga za sklenitev pogodbe pa iz same pogodbe ni razviden. Pogodba o pristopu k dolgu ne odraža tistega, kar sta se stranki v resnici dogovorili. Tožeča stranka je sama sestavila tako prikrito oziroma navidezno pogodbo. Pri pogodbi k pristopu k dolgu s 4. 3. 2016 ne gre za nikakršen pristop tožene stranke k dolgu podjetja G. d.o.o., ampak za navidezno pogodbo, ki jo ureja 50. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Taka navidezna pogodba nima pravnega učinka. Vendar tudi druga dejanska pogodba ne more biti veljavna, saj je dejanska podlaga te pogodbe izogib vodenja kazenskih pogodb zoper toženo stranko, taka podlaga pa je nedovoljena in nedopustna, pogodba pa v skladu z določilom 39. člena OZ nična.

Prvostopenjsko sodišče je napačno razlagalo besedilo pogodbe, saj ga je razlagalo dobesedno tako, kot je zapisano. Sodišče si mora pri pravilni razlagi pogodb pomagati tudi na druge načine, zlasti z zaslišanjem strank in prič in tako priti do pravilne razlage spornih pisnih pogodb. Kadar pogodbo pripravlja ena pogodbena stranka, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Poleg tega se tožeča stranka na konkretne trditve tožene stranke glede dejanske vsebine dogovora ni odzvala ali jih prerekala.

Tožeča stranka je po več kot enem letu od podpisa pogodbe in prejemu 12.000 EUR vložila predlog za izvršbo in se nenadoma spomnila, da ji mora tožena stranka plačati celotni dolg podjetja G., d.o.o. Pri tem je ni nikoli niti ustno niti pisno opominjala, da bi karkoli dolgovala. B. O., zaslišan kot stranka, ni znal povedati, zakaj v pogodbi ni navedena višina zneska in rok plačila za preostali del. To potrjuje, da sta se pravdni stranki dogovorili le tisto, kar ves čas zatrjuje tožena stranka in nič drugega.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno pravilna. To je v zadostni meri in pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva, odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Podane niso niti očitane bistvene kršitve določb postopka, niti zatrjevane kršitve pravice iz 22. člena Ustave RS. Pritožbeno sodišče tudi v celoti sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki je izdelana v skladu z metodološkimi napotki 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbene navedbe o kršitvi citiranega določila, pa niso utemeljene.

6Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da so tožnik kot upnik, toženec kot pristopnik k dolgu in družba G., d.o.o., kot dolžnik 4. 3. 2016 sklenili Pogodbo o pristopu k dolgu in urejanju medsebojnih razmerij (v nadaljevanju Pogodba). S to Pogodbo je toženec pristopil k ugotovljenem dolgu, ki je znašal 58.273,99 EUR ter se zavezal do 4. 3. 2016 plačati 12.000 EUR upniku. Sporno med strankama je, ali se je toženec s Pogodbo zavezal plačati 12.000 EUR ali 58.273,99 EUR.

7Razlaga pogodb je urejena v členih 82 - 85 OZ Po 82. čl. OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, pri razlagi spornih določil pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Ob pravilni ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da so v obravnavanem primeru pogodbena določila jasna in razumljiva, je tudi pravilen zaključek, da za njihovo uporabo ni potrebna nobena (interpretativna) razlaga, niti razlaga v korist stranke, ki ni pripravila pogodbe.

8Sodišče prve stopnje je štelo, da se je toženec s Pogodbo zavezal plačati tožnici 58.273,99 EUR, torej celoten dolg, in ne (le) 12.000 EUR, kar med postopkom in v pritožbi trdi toženec. Razlogi za tak zaključek prvostopenjskega sodišča izhajajo iz 17., 18. in 19. tč. obrazložitve in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, v Pogodbi ni zapisano, da bi toženec pristopil k delu dolga, ampak, da se je v okviru ugotovljenega dolga zavezal plačati 12.000 EUR do 4. 3. 2016 in da ostanejo ostale obveznosti dolžnika do upnika nespremenjene. To pomeni, da so po plačilu 12.000 EUR ostale še obveznosti dolžnika do upnika. Tudi če iz določil Pogodbe ne izhaja rok plačila preostalih obveznosti (kar izpostavlja toženec v pritožbi), to ne pomeni, da toženec ne bi bil dolžan plačati preostalega dela (ki znaša 46.273,99 EUR). Kadar rok ni določen, zapade terjatev, ko upnik ustno ali pisno zahteva od dolžnika izpolnitev obveznosti (289. in 299. člen OZ). Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da izhaja obveznost poravnave celotne obveznosti že iz nadaljnjega besedila Pogodbe, ki nalaga družbi G., d.o.o., da izroči tožencu vse listine, ki dokazujejo obstoj in višino terjatev, ki bi lahko nastale (tretji odstavek Pogodbe). Tudi seštevek vseh neplačanih faktur po listinah znaša 58.273,99 EUR, kar je toliko kot izhaja iz 1. člena Pogodbe, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje.

9Toženec gradi svojo obrambo na trditvi, da sta se s tožnico dogovorila, da bo toženec v zameno za nevložitev kazenske ovadbe zoper njega tožnici plačal 12.000 EUR. Trdi, da taka podlaga ni dovoljena, zato je Pogodba nična. Ob tem je toženec podal še ugovor, da je šlo za navidezno pogodbo, ki med pravdnima strankama nima učinka. Prvostopenjsko sodišče je oba toženčeva ugovora pravilno zavrnilo.

10Navidezno pogodbo ureja 50. člen OZ. Pri sklenitvi navidezne pogodbe gre za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani izjavo volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Obe stranki torej hočeta, da (simulirani) posel nastane le navidezno, na zunaj, zanju pa ne velja. Kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, toženec v trditveni podlagi ni navajal, da so vsi pogodbeniki želeli nekaj drugega od tistega, kar je navedeno v Pogodbi. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da se je toženec s Pogodbo zavezal plačati tožnici dolg, ki ga je imela družba G., d.o.o., do tožnice, poravnavo dolga sta želela tudi upnica ter dolžnik. Med pravdnima strankama je sporen (le) znesek oz. višina dolga, ki naj ga toženec povrne po Pogodbi. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno ugotovilo, da Pogodba ni bila navidezna.

11Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno štelo, da s strani tožeče stranke oziroma njenega pooblaščenca izpostavljena možnost kazenskega pregona toženca, ne predstavlja take nedopustne podlage, ki bi povzročila ničnost pogodbe, niti nedopustne grožnje, zaradi katere bi bilo moč pogodbo izpodbijati (takega zahtevka toženec niti ni postavil). Prvostopenjsko sodišče tudi pravilno ni sledilo trditvam tožene stranke o tem, da je bil toženec s strani tožeče stranke siljen v plačilo denarne odmene in zaveden, ker je bil šibkejša stranka (primerjaj 25. in 26. točko obrazložitve).

12Če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe (prvi odstavek 45. člena OZ). Med postopkom ni bilo ugotovljeno niti, da je šlo za nedopustno grožnjo niti za utemeljen strah zaradi katerega bi bila sklenjena Pogodba. Kot je bilo že obrazloženo, toženec tudi takega zahtevka, s katerim bi izpodbijal Pogodbo, ni postavil.

13Ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče do izpovedbe priče Ž. M. ni opredelilo. Kot izhaja iz 15. točke obrazložitve je prvostopenjsko sodišče sledilo tožencu in priči (Ž. M.), da so pogovori s tožnico potekali tudi glede tožničinega strinjanja s prisilno poravnavo, vendar tožničinega pisnega pristanka niso prejeli. Sodišče se je torej do izpovedbe priče opredelilo, ni pa ji podelilo take dokazne vrednosti, da bi sledilo navedbam tožene stranke, s katerimi se je prvostopenjsko sodišče sicer seznanilo, vendar jim ni sledilo.

14Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

15Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve, zato vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. ter 165. člen ZPP).