VSL Sklep in sodba I Cpg 335/2022

Pritožba se zavrne ter se izpodbijana sklep in sodba potrdita.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu citirano sodno odločbo zavrglo tožbo, ki se glasi: „Ugotovi se, da prednostna terjatev tožeče stranke A. A., priznana v postopku stečaja nad toženo stranko pod opr. št. st 00/2017 Okrožnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. 22-1 Osnovnega seznama preizkušenih terjatev, ni bila plačana v celoti, in sicer je ostala neplačana v višini 4.252,77 EUR in zakonske zamudne obrestmi od navedenega zneska od 10. 1. 2020 dalje do plačila.“ (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči v roku 15 dni plačati 4.252,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2020 dalje do plačila.“ (II. točka izreka) ter toženi stranki v plačilo naložilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 450,90 EUR, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper sklep in sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v izpodbijanem delu in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavanem primeru so nesporna sledeča dejstva:

- iz naslova odškodnine za škodo nastalo v delovni nezgodi tožeče stranke kot oškodovanca sta bili tožena stranka (kot delodajalec) in Zavarovalnica B. d. d. (v nadaljevanju zavarovalnica), na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 904/2016 z dne 5. 1. 2017 (A3) v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 336/2017 z dne 28. 6. 2017 (A2), tožeči stranki dolžni solidarno plačati glavnico 28.614,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2010 do plačila in pravdne stroške v višini 774,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 7. 2017 do plačila;

- zavarovalnica je tožeči stranki 21. 8. 2017 plačala celoten znesek po zgoraj navedenih sodnih odločbah tj. znesek 45.623,78 EUR;

- zavarovalnica je zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani vložila revizijo (z njo je uveljavljala, da zoper njo tožbeni zahtevek ni utemeljen), zato je tožeča stranka v stečaju tožene stranke prijavila prednostno terjatev iz naslova odškodnine, ki jo je stečajni upravitelj priznal, in sicer znesek 44.296,71 EUR kot prednostno terjatev in 774,37 EUR kot navadno terjatev, obe pod odložnim pogojem, če bo zavarovalnica z revizijo uspela in bo tožeča stranka že izplačano odškodnino zavarovalnici vrnila;

- reviziji zavarovalnice je bilo s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VSRS) ugodeno s sodbo VIII Ips 45/2018 z dne 12. 3. 2019 (A4), tako da je bilo odločeno, da je odškodnino tožeči stranki dolžna plačati le tožena stranka, zato so pravdni stranki in zavarovalnica 10. 1. 2020 sklenili asignacijo, po kateri je tožnik naročil toženi stranki vračilo plačane odškodnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 46.083,49 EUR (A7).

6Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za ugotovitev, da njena terjatev v višini 4.252,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2020 dalje do plačila obstoji, zaradi česar je tožbo v tem delu zavrglo. O obstoju terjatve tožeče stranke do tožene stranke je bilo namreč v celoti odločeno že v stečajnem postopku v okviru postopka preizkusa terjatev, pri čemer dejstvo, da je bilo o terjatvi odločeno pod odložnim pogojem, ne pomeni, da o terjatvi ni bil odločeno in da je o tej terjatvi potrebno ponovno odločati v pravdnem postopku. Ugotavljanje izpolnitve odložnega pogoja ter nato v kakšni višini je tožena stranka kot stečajni dolžnik dolžna plačati tožeči stranki za tako priznano terjatev, pa je stvar razdelitve v stečajnem postopku.

7Tožeča stranka je plačilo odškodnine zaradi poškodbe v delovni nesreči prejela 21. 8. 2017 v znesku 45.623,78 EUR. Res je sicer, da je plačilo prejela s strani zavarovalnice, kot tedanjega solidarnega dolžnika, vendar kasneje (ko je bilo na podlagi sodbe VSRS odločeno, da zavarovalnica tožeči stranki ne dolguje ničesar) odškodnine dejansko ni vrnila zavarovalnici tožeča stranka, temveč je to storila tožena stranka. Tožena stranka je bila skladno s sodno odločitvijo tudi še edina zavezanka za plačilo odškodnine tožeči stranki – je pa to njeno obveznost izpolnila zavarovalnica že pred tem. Zavarovalnica je 21. 8. 2017 plačala torej tuj dolg, s čimer je dejansko prišlo do izpolnitve obveznosti iz naslova odškodnine, posledično pa tudi do prenehanja teka zakonskih zamudnih obresti iz naslova glavnice. Plačilo, ki je bilo izvedeno po asignaciji, je imelo med tožečo stranko in zavarovalnico nato drugačno pravno podlago, saj je šlo za vračilo iz naslova neupravičene obogatitve (190. člen Obligacijskega zakonika – OZ). To pa ne pomeni, da 21. 8. 2017 ni prišlo do popolne izpolnitve obveznosti iz naslova odškodnine. Izpolnitev je bila tega dne opravljena, le da je plačilo namesto tožene stranke izvedla zavarovalnica (prvi odstavek 271. člen OZ), ki je nato od tožene stranke, kot pravega dolžnika, preko asignacije prejela vrnjeno, kar je tožeči stranki plačala namesto nje (tožene stranke).

8Tožeča stranka zato ne more uspeti s pritožbenim vztrajanjem in ponavljanjem trditev, ki se nanašajo na njeno nedobrovernost in na nedobrovernost tožene stranke (od vložitve revizije dalje), saj slednje glede na zgoraj pojasnjeno, v tem postopku niti ni bistveno. Do plačila odškodnine iz naslova delovne nezgode tožeči stranki namreč ni prišlo šele z asignacijo, kot skuša to prikazati tožeča stranka, temveč že pred tem, s plačilom 21. 8. 2017, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker je bila tega dne obveznost izpolnjena, so s tem prenehale teči tudi zakonske zamudne obresti in jih tožena stranka tožeči stranki ni dolžna plačati. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

9Uveljavljani pritožbeni razlogi tožeče stranke niso utemeljeni. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).