VSL Sodba I Cpg 102/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 10.004,00 EUR s pripadki in tožnici naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnica in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podredno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Toženka in družba A. d. o. o. sta 3. 7. 2019 sklenili pogodbo, po kateri je toženka odkupila medij B., pri čemer so bile predmet prenosa tudi pogodbe, sklenjene s telekomunikacijskimi operaterji, v zvezi s prenosom in oddajanjem medija. Toženka je dne 8. 6. 2020 z RTV sama sklenila pogodbo o vključitvi programa B. v Multipleks C (gre za uporabo kapacitet RTV v Multipleksu C). Pred tem toženka ni imela sklenjene neposredne pogodbe z RTV, ampak je koristila te kapacitete na podlagi pogodbe med RTV in A. d. o. o. Predmet tega spora je plačilo za storitve RTV v maju 2020, torej preden je toženka sklenila lastno pogodbo. A. d. o. o. je z vtoževanim računom zgolj prefakturirala znesek računa RTV za isto storitev, ki jo je nudila RTV, dejansko pa koristila toženka. A. d. o. o. je terjatev iz tega računa odstopila tožnici.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je račune, ki jih je RTV izstavljala A. d. o. o., preden je toženka sklenila lastno pogodbo, poravnala bodisi ta družba sama (in to prefakturirala), bodisi toženka preko asignacij. Račun RTV za maj 2020 pa je poravnala toženka neposredno RTV dne 6. 6. 2020. Tožnica ni izkazala, da bi račun za RTV plačala A. d. o. o. (ta je s tožnico povezana družba) niti, da ima RTV terjatev še odprto. Ker lahko obveznost v skladu z 271. členom OZ izpolni tudi tretji in ne le dolžnik, je terjatev RTV do A. d. o. o. prenehala, zato tudi ne obstaja terjatev A. d. o. o. do toženke za povračilo tega zneska.

7Pritožnica ne izpodbija dejstev, da je toženka račun plačala in da računa RTV ni sama plačala A. d. o. o. Prav tako ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je šlo pri računih A. d. o. o. do toženke le za prefakturiranje terjatev RTV in da A. d. o. o. za toženko v bistvu ni opravljal kakšnih storitev. To pa so ključna dejstva na podlagi katerih je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 271. člen OZ in tožbeni zahtevek zavrnilo.

8V skladu z 271. členom OZ lahko obveznost izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji. Upnik lahko sprejme izpolnitev od tretjega brez dolžnikove vednosti, celo v primeru, ko ga je dolžnik obvestil, da noče, da bi kdo drug izpolnil njegovo obveznost (četrti odstavek). Upnik pa mora sprejeti izpolnitev od tretjega, če ima ta pravni interes ali če se dolžnik s tem strinja (drugi in tretji odstavek). Upnik ne sme sprejeti izpolnitve od tretjega le, če mu je dolžnik ponudil, da bo sam izpolnil svojo obveznost (peti odstavek).

9Pritožnica se po nepotrebnem spušča v vprašanje ali je toženka imela pravni interes za izpolnitev in ali je bila izpolnitev s strani A. d. o. o. ogrožena. Pri tem navaja, da je toženka ni obvestila, da bo sama izpolnila obveznost niti da bi bila izpolnitev s strani prvotnega dolžnika ogrožena. Toženka, kot tretji je obveznost izpolnila, upnik (RTV) pa jo je očitno sprejel, saj tožnica drugače ni navajala ali izkazala. Pravni interes toženke pri tem sploh ni pravno relevantno dejstvo, še manj pa obvestilo dolžnika. Z izpolnitvijo toženke je torej terjatev RTV do A. d. o. o. prenehala. Ker je šlo pri računih A. d. o. o. zgolj za prefakturiranje terjatev RTV in ne za kakšno storitev, njena terjatev ne obstaja. Sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zato pravilno zavrnilo.

10S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa višje sodišče ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, odgovor na pritožbo pa je višje sodišče prepoznalo kot nepotrebno in kratko vlogo, ki ni z ničemer pripomogla k odločitvi. Zato tudi toženka sama nosi svoje pritožbene stroške.