VSM Sodba I Cpg 104/2022

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka tožbeni zahtevek na plačilo 9.179,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2018 do plačila, zavrnilo. V točki II izreka je odločilo, da stroške postopka krije tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica).

2Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sodbo izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Ne soglaša s presojo izpodbijane sodbe, da bi morala zoper toženo stranko (v nadaljevanju toženko) uveljavljati tudi izpolnitveni zahtevek, saj izpolnitev obveznosti glede na dejansko stanje zadeve v trenutku vložitve tožbe objektivno ni bila več mogoča. V zvezi z neodpravljivo nesklepčnostjo se je sodišče prve stopnje napačno sklicevalo na sodno prakso, ki se nanaša na primere, ko je bila izpolnitev obveznosti v času vložitve tožbe objektivno še mogoča (odločbi III Ips 137/2015 in VSK Cpg 207/2014). Tožnica je namreč v tožbi in pripravljalni vlogi pojasnila, da toženka ni bila zmožna izpolniti svojih obveznosti po Podizvajalski pogodbi, kar je dala tožnici jasno vedeti. Ker so tudi tožnico (kot podizvajalko) zavezovali roki za izvedbo del do njenih naročnikov, je bila prisiljena dela izvesti z drugim podizvajalcem. Zaradi tega tožnica izvedbe teh istih del po Podizvajalski pogodbi ob vložitvi tožbe od toženke ni mogla več zahtevati. Ni ji preostalo drugega, kot da od nje zahteva (le) plačilo pogodbene kazni zaradi zamude. Zaradi navedenega ji nesklepčnosti tožbe in s tem zmotne uporabe materialnega prava ni mogoče očitati.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je odločitev pravilna.

5Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, ki jih v celoti povzema, glede na pritožbene ugovore pa le dodaja in ponovno poudarja:

Kot je pojasnilo VSRS v odločbi III Ips 137/ 2015 z dne 19. 5. 2017 (nanjo se je oprlo že sodišče prve stopnje), zakon upniku ne daje podlage, da bi v primeru zamude dolžnika z izpolnitvijo uveljavljal zgolj pogodbeno kazen zaradi zamude, ne da bi kumulativno uveljavljal tudi izpolnitveni zahtevek. Dopustitev takšnega (samostojnega) zahtevka bi namreč spremenila naravo pogodbene kazni v primeru, ko je po zapadlosti izpolnitev obveznosti postala nemogoča ali v primerih, ko je izpolnitvena obveznost dolžnika prenehala na podlagi zakona ali na podlagi odstopnega upravičenja upnika. Določbo četrtega odstavka 251. člena ZPP je treba razlagati, tako da je mogoče uveljavljati pogodbeno kazen zaradi zamude v izpolnitvi samo in le v naslednjih primerih: (1) ko je dolžnik pogodbeno obveznost izpolnil z zamudo ali (2) ko upnik kumulativno uveljavlja tudi izpolnitveni zahtevek.

6Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje (točka 10 obrazložitve), toženka prevzetih del ni izvedla oziroma dokončala (zadnje dejstvo med strankama ni sporno), ampak jih je (po drugem podizvajalcu) izvedla oziroma dokončala tožnica, zato slednja v tem postopku tožbenih navedb v smeri zahteve po izpolnitvi zahtevka s strani toženke ne more dopolniti na način, da bi lahko v skladu s četrtim odstavkom 251. člena OZ od nje zahtevala plačilo pogodbene kazni. Gre za položaj (s strani toženke) neizpolnjene pogodbe, ne pa za položaj zamude z izpolnitvijo. Glede na navedeno ni dvoma, da je tožba, s katero tožnica zahteva plačilo pogodbene kazni zaradi zamude z izpolnitvijo, neodpravljivo nesklepčna.

7Trditve pritožnice, da v času vložitve tožbe izpolnitev obveznosti s strani toženke objektivno ni bila več mogoča, niso pravno odločilne. Odločilno je dejstvo, da toženka svoje obveznosti ni izpolnila (razlog, zakaj je ni, ni odločilen), pogodbena kazen pa je bila dogovorjena samo za primer zamude z izpolnitvijo, ne pa tudi za primer njene neizpolnitve. Odločba III Ips 37/2015 z dne 19. 5. 2017 je uporabljiva za obravnavano zadevo, saj tožena stranka tudi v tej zadevi svojih obveznosti ni izpolnila (nakupovalnega centra do dogovorjenega roka ni zgradila, odprla oziroma predala tožeči stranki).

8Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. členom ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka.