VSL Sodba I Cpg 238/2023

I. Pritožbi se ugodi in se sodna odločba sodišča prve stopnje:

- v II. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu (tj. za znesek 13.412,666 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2019 dalje do plačila) zavrne;

- v III. točki izreka pa spremeni tako, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki vse njene potrebne stroške postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti pritožbene stroške v znesku 466,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo dopustilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 13.412,666 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. 12. 2019 dalje do plačila (II. točka izreka) ter naložilo toženi stranki povrnitev stroškov postopka tožeče stranke v deležu 68 %, pri čemer bo o stroških odločeno s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2Zoper celotno sodbo, s katero je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, posledično pa tudi zoper stroškovno odločitev, se pritožuje tožena stranka (torej II. in III. točko izreka), in sicer iz razloga absolutnih in relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, II. točko izpodbijane sodbe pa razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno presojo. Prav tako pritožbenemu sodišču predlaga, da tožeči stranki naloži, da ji povrne vse njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

3Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne ter toženi stranki naloži, da ji povrne stroške odgovora na pritožbo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Pritožba je utemeljena.

5V obravnavanem primeru je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala odškodnino za škodo, ki ji je nastala, ker je tožena stranka kršila svoje pogodbene obveznosti iz Pogodbe o poslovnem sodelovanju številka pogodbe: EKOSKLAD-XXX-XXXX z dne 7. 5. 2019 (Pogodba) iz 5. člena, saj ni oddala vloge za tožečo stranko na Javni poziv 51FS-PO18 Finančne spodbude za nove naložbe v učinkovito rabo in obnovljive vire energije z dne 5. 10. 2018 (Javni poziv 51FS-PO18). Podredno je tožeča stranka zatrjevala tudi nastanek škode zaradi neoddaje vloge na Javni poziv 76FS-PO19 Finančne spodbude za nove naložbe v učinkovito rabo in obnovljive vire energije z dne 26. 8. 2019 (Javni poziv 76FS-PO19), če bi sodišče presodilo, da Pogodba ni prenehala veljati z dnem 21. 6. 2019 (trenutkom izteka roka Javnega poziva 51FS-PO18).

6Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti so: (1) kršitev pogodbene obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega stanja, (2) da vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala izpolnitev opraviti, (3) vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo ter (4) obstoj škode zaradi kršitve (239. člen in 240. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Vse navedene predpostavke morajo biti izpolnjene kumulativno.

7Kot izhaja iz Pogodbe, je bilo med strankama dogovorjeno sodelovanje pri pripravi in prijavi projekta in pri prijavi projekta za pridobivanje finančnih spodbud v obliki nepovratnih sredstev, pri čemer je odobritev projekta odvisna od sklepa za to pristojnega organa in oddana prijava tako ne pomeni avtomatične odobritve projekta. Tožena stranka po naravi stvari (torej tudi ob pravočasno oddani vlogi) ne more jamčiti za uspeh na javnem pozivu in dodelitev nepovratnih sredstev. Tožeča stranka mora zato dokazati, da bi s pravočasno oddano vlogo na Javnem pozivu 51FS-PO18 uspela in prejela nepovratna sredstva, saj je le v takem primeru podana vzročna zveza med zatrjevanim protipravnim ravnanjem (neoddajo vloge) in nastalo škodo (nepridobitvijo nepovratnih sredstev). Pri tem gre zgolj za hipotetično presojo, kako bi se pravočasna prijava na Javni poziv 51FS-PO18 s pretežno verjetnostjo končala.

8Tožena stranka je tako v pritožbi kot tekom postopka na prvi stopnji opozarjala, da tožeča stranka ne bi mogla pridobiti nepovratnih sredstev, saj nepremičnina, kjer naj bi bil izveden ukrep (oziroma naložba), nima gradbenega in uporabnega dovoljenja oziroma odločbe o njunem obstoju, zaradi česar ne izpolnjuje pogojev iz Javnega poziva 51FS-PO18. Sodišče prve stopnje se do tega ugovora ni opredelilo, saj se je ukvarjalo zgolj z vprašanjema, ali je bilo treba pridobiti novo gradbeno dovoljenje za samo naložbo ter ali sta bili gradbeno in uporabno dovoljenje obvezni prilogi vlogi na Javni poziv 51FS-PO18. Pritožbeni očitek tožene stranke, da je v tem delu izpodbijana odločba neobrazložena, je tako pravilen in je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Za odpravo te pomanjkljivosti je treba presojati zlasti, ali je tožeča stranka glede na naravo izvedene naložbe sploh morala izpolnjevati ta pogoj iz Javnega poziva 51FS-PO18 (konkretneje razlagati pogoj iz točke 7(f)), pri čemer je sama točka 7(f) že bila predmet presoje sodišča prve stopnje z vidika obveznosti predložitve gradbenega in uporabnega dovoljenja. Svoja naziranja o tem sta stranki že podali tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot tudi v pritožbi oziroma v odgovoru na pritožbo. Ta ugovor tožene stranke, ki se nanaša na zgolj enega izmed pogojev iz Javnega poziva 51FS-PO18, tudi ne predstavlja samostojne pravne celote. Pritožbeno sodišče je zato skladno s prvim odstavkom 354. člena ZPP in šesto alinejo 358. člena ZPP kršitev odpravilo samo. Ker je o tem mogoče odločiti že na podlagi samih listin v spisu in je torej pritožbeno sodišče v razmerju do dokaznega gradiva v enakem spoznavnem položaju, v kakršnem bi bilo sodišče prve stopnje, stranki pa sta se o tem že imeli možnost izjaviti, izvedba pritožbene obravnave ni bila potrebna.

9Iz točke 7(f) Javnega poziva 51FS-PO18 izhaja, da morajo biti stavbe in njihovi deli, na katerih bodo izvedeni ukrepi tega javnega poziva, zgrajeni skladno z vsemi veljavnimi predpisi, kar vlagatelj zagotavlja s podpisom Izjave o sprejemanju pogojev. V primeru dvomov pa lahko Eko sklad pozove vlagatelja na predložitev gradbenega dovoljenja in pripadajoče projektne dokumentacije. Navedena točka v prvem odstavku ne določa, da bi veljala zgolj za nekatere izmed ukrepov, zato je treba nadalje presoditi ali je nakup energetsko učinkovitejšega stroja (ki je lahko s samo stavbo trajno spojen ali pa ne) mogoče tolmačiti kot ukrep v/na stavbi oziroma njenem delu. Ker je uspeh na javnem pozivu odvisen od odločitve Eko sklada, ki je torej tisti, ki presoja izpolnjevanje pogojev, se je pritožbeno sodišče v zvezi z razlago določila oprlo na njegova pojasnila. Glede na navedeno so tako brezpredmetni očitki o morebitni smiselnosti takšne zahteve. Vprašanja, ki so jih Eko skladu posredovali obe stranki in sodišče prve stopnje, so se sicer osredotočala na obveznost predložitve gradbenega in uporabnega dovoljenja sami prijavi. Pri tem pa iz odgovorov Eko sklada (A23, A39, B10, l. št. 89) izrecno ne izhaja, da za nakup stroja kot naložbo R - ukrep energetske učinkovitosti v poslovnem procesu ne bi bilo treba izpolnjevati pogoja iz točke 7(f). Nasprotno, Eko sklad se v Odgovoru na zaprosilo z dne 12. 5. 2022 (l. št. 89) sam sklicuje na to točko in poudari, da gradbenega in uporabnega dovoljenja oziroma odločbe o njunem obstoju ni bilo treba priložiti, razen na poseben poziv Eko sklada. Da je tudi R - ukrep energetske učinkovitosti v poslovnem procesu treba tolmačiti kot naložbo v stavbo oziroma del stavbe izhaja tudi iz 4. točke vloge Soglasje so/lastnika stavbe 51FS-PO18, ki je priloga Javnega poziva 51FS-PO18,¹ kjer je kot ena izmed naštetih izvedenih naložb v stavbo oziroma njen del tudi naložba R - ukrep energetske učinkovitosti v poslovnem procesu. Iz navedenega je tako mogoče zaključiti, da se izpolnjevanje pogoja iz točke 7(f) Javnega poziva 51FS-PO18 presoja tudi pri naložbah R - ukrep energetske učinkovitosti v poslovnem procesu. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodne odločbe, je v Prilogi 1 Javnega poziva 51FS-PO18 določeno, da upravičeni stroški naložbe R vključujejo nakup tehnoloških linij, strojev in naprav ter montažo in zagon. Tako se naložba R izrecno nanaša tudi na nakup strojev. Pri tem ni relevantno, da ima Eko sklad zgolj možnost preverjanja izpolnjevanja tega pogoja, saj Javni poziv 51FS-PO18 ta pogoj določa za vse vlagatelje, ki s podpisom Izjave o sprejemanju pogojev zagotovijo tudi izpolnjevanje tega pogoja.

10Že iz samih navedb tožeče stranke izhaja, da nepremičnina, v kateri opravlja dejavnost (oziroma jo je opravljala v času pogodbenega sodelovanja s toženo stranko), nima gradbenega in uporabnega dovoljenja, zato to dejstvo med strankama ni sporno. Prav tako med strankama ni sporno, da nepremičnina tudi ni imela ustrezne odločbe upravne enote o obstoju gradbenega in uporabnega dovoljenja (po 118. členu takrat veljavnega Gradbenega zakona). Tako za nepremičnino ne obstoji ustrezna dokumentacija, ki dokazuje, da je zgrajena skladno s predpisi. Stavba oziroma njen del, kjer bi se izvajala naložba (oz. ukrep), tako ne izpolnjuje pogoja iz točke 7(f) Javnega poziva 51FS-PO18. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da tožeča stranka s prijavo na Javnem pozivu 51FS-PO18 ne bi uspela. Prav tako niti ne bi mogla podati resnične (verodostojne) Izjave o sprejemanju pogojev. Ker iz besedila Javnega poziva 76FS-PO19 izhaja, da gre za javni poziv, ki je primerljiv Javnemu pozivu 51FS-PO18, in sta poziva glede pogoja skladnosti stavb oz. delov z vsemi veljavnimi predpisi identična, so tako že iz tega razloga neutemeljene tudi podredne navedbe tožeče stranke.

11Skladno z navedenim tako ni podane vzročne zveze med očitanim protipravnim ravnanjem in domnevno nastalo škodo, kot ene izmed nujnih predpostavk za utemeljenost odškodninskega zahtevka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodno odločbo v II. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrnilo (358. člen in prvi odstavek 351. člena ZPP). Ker je bilo že zaradi tega treba spremeniti odločbo, vprašanje obstoja preostalih predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti in morebitnega pretrganja vzročne zveze v konkretnem primeru ni več odločilno, zato se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12Skladno z drugim odstavkom 165. člena ZPP sprememba odločitve o glavni stvari terja tudi spremembo stroškovne odločitve izpodbijane sodne odločbe. Po ugoditvi njeni pritožbi, je tožena stranka v zadevni pravdi v celoti uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

13O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ter s 155. členom ZPP. Tožena stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji mora tožeča stranka, ki sama nosi svoje pritožbene stroške, povrniti njene stroške s pritožbo. Te je pritožbeno sodišče priznalo glede na vrednost spornega predmeta in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Ker vrednost spornega predmeta po pritožbi znaša 13.412,666 EUR (500 točk po OT), je pritožbeno sodišče ustrezno znižalo višino nagrade, ki jo je priglasila tožena stranka. Pritožbeno sodišče ji je tako priznalo 625 točk za pritožbo (prva točka tar. št. 22 OT) in 12,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar upoštevajoč vrednost odvetniške točke 0,60 EUR skupno znaša 382,50 EUR. K temu je pritožbeno sodišče prištelo še 22 % DDV, tako da stroški tožene stranke skupno znašajo 466,65 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka njihovega teka pa na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006.

¹ Iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 41/2022 z dne 6. 9. 2023 izhaja, da je Javni poziv izdan na podlagi javnega pooblastila splošni javnopravni akt in torej splošni akt.