VSL sodba I Cp 171/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi istega sodišča VL 28151/2015 z dne 18. 3. 2015, po katerem toženec dolguje tožniku 95,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2015 in izvršilnimi stroški. Tožencu je naložilo, da mora tožniku povrniti tudi 26,33 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2Toženec se je pravočasno pritožil brez navedbe zakonskih pritožbenih razlogov in brez opredeljenega pritožbenega predloga. Navaja, da Aneks št. 20/2013, na katerega se opira sodba, ne vsebuje podatka o dolžini vezave, zato ni res, da je v njegovem primeru ta rok znašal 24 mesecev. Kar ni v pogodbi, ne velja za pogodbeni stranki. Tožnik naj poišče odgovorno osebo za nepravilno sestavljen in nepravilno izpolnjen aneks, ne pa da vali krivdo na toženca. Ni res, da toženec ni nasprotoval višini terjatve, saj je vendar izpodbijal osnovo za nepravilno izstavljen račun.

3Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodbo v sporu majhne vrednosti je po prvem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) dopustno izpodbijati samo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP) in (ali) zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa zaradi zmotne in (ali) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6Sodišče druge stopnje je torej pri odločanju o pritožbi vezano na dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe, zato ne sme upoštevati pritožbene trditve, da je bil Aneks št. 20/2013, iz katerega izvira tožnikova terjatev, „nepravilno sestavljen in nepravilno izpolnjen“. Sicer pa je toženec s podpisom Aneksa izrazil svoje soglasje z njegovo vsebino, kar pomeni, da ga določila Aneksa vežejo. Kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni bistveno, da v Aneksu ni izrecno oziroma posebej navedeno obdobje vezave. Ker je bil Aneks, kot izhaja iz 1. člena, sklenjen v okviru tožnikove prodajne akcije „24 M Nokia 206-GSM“, je pravilno zaključilo, da v toženčevem primeru znaša obdobje vezave 24 mesecev. Dejstvo, da je Aneks izpolnil tožnik, ni odločilno, saj se je, kot že navedeno, toženec z vsebino očitno strinjal. S podpisom je potrdil, da je seznanjen s pogoji navedene prodajne akcije (2. člen Aneksa). Brez pomena je zato pritožbeno sklicevanje na določilo prvega odstavka 24. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem katalogi in oglasi niso ponudbe za sklenitev pogodbe, temveč samo vabila k ponudbi pod objavljenimi pogoji. Toženec je namreč tožnikovo ponudbo očitno sprejel, zato se ne more uspešno upirati izpolnitvi svojih pogodbenih obveznosti do tožnika.

7Končno je neupravičen tudi pritožbeni očitek glede višine tožnikove terjatve. Sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ji toženec v postopku ni obrazloženo nasprotoval. Še več, tega ni storil niti v pritožbi. Ni namreč dovolj, da je toženec ugovarjal podlagi zahtevka. Ker se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP), je sodišče prve stopnje smelo brez nadaljnjega domnevati, da je tožnik pravilno izračunal toženčev dolg.

8Sodišče prve stopnje je po navedenem pravilno uporabilo materialno pravo, ko je izpodbijani sklep o izvršbi ohranilo v veljavi. Pri tem ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, morebitnih drugih kršitev te vrste pa pritožba ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje je zato toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena v zvezi s 442. členom ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9Pritožbeni stroški niso bili priglašeni.