VSL Sodba I Cpg 184/2021

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 6.909,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2015 dalje do plačila.

2Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.“ (I. točka izreka uvodoma navedene sodbe prvostopenjskega sodišča).

Odločilo je, da mora tožeča stranka v 15 dneh od vročitve (te) odločbe toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.926,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti (II. točka izreka uvodoma navedene sodbe prvostopenjskega sodišča).

2Zoper citirano sodbo v celoti je tožeča stranka vložila pritožbo in uveljavljala pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podredno pa da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

3Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče v celoti zavrne, izpodbijano sodbo potrdi, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5S tožbo v obravnavanem gospodarskem sporu zahteva tožeča stranka, kot pravna naslednica družbe F. d. d., od tožene stranke kot lastnice apartmaja z ID znakom: del stavbe 001, povrnitev stroškov v višini 6.909,97 EUR, ki naj bi ji med drugim nastali, ker je zaradi dokončanja nujnih poslov v apartmajskem naselju M. na podlagi Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij za financiranje dokončanja izgradnje apartmajskega naselja M. z dne 31. 3. 2015 (v nadaljevanju Pogodba), ki jo je sklenila z investitorjem družbo S. d. d. - v stečaju ter Aneksa št. 1 k navedeni pogodbi, poplačala izvajalce, ki so dokončali dela v navedenem apartmajskem naselju.¹ Zaradi poplačila dokončanja izvedenih del je namreč celotno apartmajsko naselje M. pridobilo uporabno dovoljenje, zaradi česar so se apartmaji sploh lahko prodali, kot lastnik pa ga zato lahko uporablja tudi tožena stranka.

6Tožbeni zahtevek tožeče stranke je sodišče prve stopnje zavrnilo. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev pravilna. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

7Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je materialnopravno zmotno zaključilo, da tožene stranke v času oprave izvajalskih del leta 2015 ni bilo mogoče šteti za lastnico nepremičnine in da zato predpostavke za poslovodstvo brez naročila niso izpolnjene, saj ni mogoče sklepati, da se je tožena² stranka lotila tujega pravnega posla v smislu 199. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).³ Dejstva, na katera pritožbeno opozarja tožeča stranka, ne utemeljujejo drugačnega sklepa o (ne)obstoju pasivne stvarne legitimacije tožene stranke.

8V 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da je za presojo, ali se je tožeča stranka posla lotila za račun tožene stranke v smislu 199. člena OZ, odločilno lastništvo spornega apartmaja z ID znakom: del stavbe 001.⁴ Predpostavka za poslovodstvo brez naročila je namreč, da je opravljeno delo v korist osebe, od katere se zahteva povračilo stroškov, korist od opravljenih del pa je v konkretnem primeru lahko imel le lastnik nepremičnine tj. spornega apartmaja.

9V zvezi z vprašanjem lastništva spornega apartmaja je sodišče prve stopnje ugotovilo sledeča pravno relevantna dejstva:

- tožena stranka je kot kupec z družbo S. d. d. kot prodajalcem 4. 6. 2012 sklenila prodajno pogodbo za nakup apartmaja;⁵

- prodajalec toženi stranki do začetka stečajnega postopka (tj. do 9. 1. 2014) ni izročil prodajne pogodbe z overjenim podpisom na zemljiškoknjižnem dovolilu (41. člen Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1);

- v stečajnem postopku nad družbo S. d. d. je bila toženkina izločitvena pravica prerekana 15. 9. 2015, kar je po tem, ko so bile opravljene vse storitve, v zvezi s katerimi tožeča stranka vtožuje plačilo;

- razpolagalni pravni posel za prenos lastninske pravice na nepremičnini je tožena stranka pridobila po opravi spornih del, ki naj bi jih financirala tožeča stranka;

- lastninska pravica tožene stranke na apartmaju je bila v zemljiško knjigo vknjižena 5. 4. 2016 in do tedaj je bila zemljiškoknjižna lastnica apartmajskega naselja M. družba S. d. d. - v stečaju.

10Tožeča stranka v postopku s pritožbo tako ugotovljenih dejstev (z izjemo ugotovitve, da je stečajni upravitelj S. d. d. - v stečaju izločitveno pravico tožene stranke prerekal po opravljenih delih, ki jih je financirala tožeča stranka oziroma da je bila pravica prerekana 15. 9. 2015) ne izpodbija, navaja pa da je bila tožena stranka lastnica sporne nepremičnine že od izpolnitve prodajne pogodbe, tj. že od leta 2012, do česar se sodišče prve stopnje po njenih navedbah ni opredelilo. Pritožnica tako trdi, da dejstvo, da tožena stranka ni bila vpisana v zemljiško knjigo pred 5. 4. 2016, še ne pomeni, da ni bila dejanska lastnica navedene nepremičnine. Pri tem navaja, i) da je tožena stranka v stečajnem postopku nad dolžnikom S. d. d. - v stečaju St .../2014 dne 5. 9. 2014 prijavila izločitveno pravico na nepremičnini ID znak 001 (sporna nepremičnina), prijavi pa je priložila tudi prodajno pogodbo, s katero je pridobila lastninsko pravico na omenjeni nepremičnini z dne 4. 6. 2012, ii) da je tožena stranka postala lastnica nepremičnine z izpolnitvijo prodajne pogodbe z dne 4. 6. 2012, torej s pogodbeno dogovorjenimi kompenzacijami med toženo stranko in S. d. d. dne 16. 4. 2012 in 31. 12. 2013, iii) da je tožena stranka sama opustila vpis v zemljiško knjigo, sama prijavila nepopolno izločitveno pravico na nepremičnini, opustila končni dogovor med stečajnim upraviteljem, da bi prejela zemljiškoknjižno dovolilo ter iv) da se je ob dogovarjanju tožeče stranke z S. d. d. - v stečaju o dokončanju apartmajskega naselja ves čas obnašala kot lastnik in sodelovala pri teh dogovorih.

11Po presoji pritožbenega sodišča citirani pritožbeni očitki niso utemeljeni. Instituta dejanski lastnik ali dejanska lastninska pravica pravo ne pozna. Kaj naj bi ta predstavljal, tožeča stranka tudi ne pojasni. Vsekakor pa zgolj domnevno obnašanje tožene stranke⁶ kot lastnice sporne nepremičnine (pri čemer tožnica ne pove, kako konkretno naj bi se toženka obnašala⁷) ne pomeni, da je bila to tudi pravno. Obnašanje tožene stranke kot lastnice ni pravno relevantno dejstvo. Ko sodišče prve stopnje v zvezi z nastopanjem tožene stranke v odnosu do tretjih oseb ni zaslišalo v drugi pripravljalni vlogi predlaganih prič, bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi ne kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, zato ni zagrešilo.

12Tega ni storilo niti z upoštevanjem dejstev, da je tožena stranka kot kupec z družbo S. d. d. kot prodajalcem že 4. 6. 2012 sklenila prodajno pogodbo za nakup apartmaja in da je to pogodbo tudi priložila svoji prijavi izločitvene pravice v stečajnem postopku dne 5. 9. 2014. Pritožnica zmotno meni, da je tožena stranka lastninsko pravico na nepremičnini z ID znakom 001 pridobila že 4. 6. 2012 oziroma da je lastnica omenjene nepremičnine postala s pogodbeno dogovorjenimi kompenzacijami med toženo stranko in družbo S. d. d. dne 16. 4. 2012 in 31. 12. 2013.⁸

13Tožeča stranka v konkretnem gospodarskem sporu smiselno zatrjuje, da je tožena stranka lastninsko pravico na sporni nepremičnini ID znak 001 pridobila na podlagi pravnega posla. Pri tem pa spregleda, da Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v zvezi z navedenim načinom pridobitve lastninske pravice jasno ločuje med zavezovalnim pravnim poslom (ki je v tem primeru prodajna pogodba z dne 4. 6. 2012) in razpolagalnim pravnim poslom (ki je pri nepremičninah zemljiškoknjižno dovolilo, na katerem mora biti podpis odsvojitelja overjen) ter da se za veljaven prenos lastninske pravice zahtevata oba posla. Z zavezovalnim pravnim poslom tako nastane zgolj obligacijska zaveza odsvojitelja (v tem primeru družbe S. d. d.), da prenese lastninsko pravico na pridobitelja, kar pa nato odsvojitelj realizira z izdajo overjenega zemljiškoknjižnega dovolila. Poleg tega je potreben še vpis v zemljiško knjigo. Vpis v zemljiško knjigo je pri prenosu lastninske pravice konstitutiven element. Brez vpisa v zemljiško knjigo se lastninska pravica na nepremičnini pravnoposlovno ne more pridobiti. Z vpisom hkrati preneha lastninska pravica prejšnjega lastnika. Jasno je torej, da s sklenitvijo prodajne pogodbe dne 4. 6. 2012 (in izpolnitvijo v smislu plačila kupnine), tožena stranka lastninske pravice na spornem apartmaju še ni pridobila.

14V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, in pritožnica tega ne izpodbija, da v času oprave izvajalskih del tožena stranka ni razpolagala z listino, ki je potrebna za vpis lastništva v zemljiško knjigo, tj. z overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom. Po presoji pritožbenega sodišča zato pravilno ni ugotovilo toženkine lastninske pravice v pričakovanju in ji naprtilo škodljivih posledic zaradi opustitve vpisa (drugi odstavek 8. člena ZZK-1; načelo zaupanja v zemljiško knjigo). Ker listine, sposobne za vpis, toženka torej ni imela, so neutemeljene pritožbene navedbe, da v kolikor bi tožena stranka že nemudoma po izpolnitvi prodajne pogodbe, torej konec leta 2013 vpisala ali sprožila postopek za vpis v zemljiško knjigo, bi bila zemljiškoknjižna lastnica že od konca leta 2013, torej ko je tudi že bila dejanska lastnica.

15Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da je bila izločitvena pravica tožene stranke s strani stečajnega upravitelja prerekana že dne 27. 2. 2015 (tj. v dodatnem končnem seznamu preizkušenih terjatev) niti da je tožena stranka opustila končni dogovor med stečajnim upraviteljem, da bi prejela zemljiškoknjižno dovolilo. Prvič je navedena dejstva uveljavljala šele v tem pritožbenem postopku (pri čemer sploh ni pojasnila, za kakšen končni dogovor naj bi šlo), ker pa pri tem ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP, jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Slednje v zvezi s prerekanjem izločitvene pravice pripominja le, da odločitev v obravnavani zadevi ne bi bila nič drugačna, tudi če bi bilo res, da je bila izločitvena pravica s strani stečajnega upravitelja prerekana že dne 27. 2. 2015.

16Poleg tega tožena stranka v nasprotju s pritožbenimi navedbami dne 27. 2. 2015, „ko je bila s strani stečajnega upravitelja njena izločitvena pravica prerekana v Dodatnem končnem seznamu preizkušenih terjatev“ še ne bi mogla „sprožiti postopka za priznanje lastninske pravice po prerekanju izločitvene pravice“. Takrat toženkina izločitvena pravica namreč še ni bila dokončno prerekana. Skladno s 310. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) je to šele z objavo sklepa o preizkusu terjatev, tožena stranka pa bi tožbo lahko vložila v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu.

17Pritožnica spremembe ali razveljavitve izpodbijane sodbe prav tako ne more doseči z nadaljnjim očitkom, da je sodišče prve stopnje v tem primeru zmotno ugotovilo, da se je tožeča stranka obvezala financirati izvajalska dela za dokončanje apartmajskega naselja z namenom boljše prodaje apartmajev, kar je bilo tudi v njenem lastnem interesu, saj je bila ločitvena upnica v stečajnem postopku, ki teče nad S. d. d. - v stečaju. Dejstvo, da je tožeča stranka ločitvena upnica v stečajnem postopku nad S. d. d. - v stečaju, ni relevantno za konkretni postopek, saj v njem vtožuje povračilo stroškov, ki odpadejo na nepremičnino (sedaj) v lasti tožene stranke in ne na nepremičnine, na katerih je imela tožeča stranka ločitveno pravico v stečajnem postopku.

18Ker tožena stranka ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da iz prvega odstavka 2. člena Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij za financiranje dokončanja izgradnje apartmajskega naselja M. izhaja, da so se dela izvedla zaradi pridobitve uporabnega dovoljenja, iz 4. člena omenjene pogodbe pa da zaradi boljše prodaje, o tem, da je bil namen dokončanja apartmajskega naselja tudi boljša prodaja apartmajskih enot (tožeča stranka v tožbi sama pove, da je bilo v apartmajskem naselju M. 15 enot, med drugim tudi toženkina), ne more biti dvoma. Ugotovitev iz zadnje povedi 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe torej velja vsaj v tistem delu, ki se nanaša na nepremičnine, na katerih je imela tožeča stranka ločitveno pravico v stečajnem postopku. Po presoji pritožbenega sodišča ugotovljeni namen tudi nima pomena, ki mu ga pripisuje tožeča stranka. Sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni zavrnilo iz razloga, ker je ugotovilo, da iz 4. člena Pogodbe izhaja namen boljše prodaje apartmajev.

19Pritožnica v pritožbi še trdi, da vtožuje povračilo stroškov dokončanja, ker je bilo le-to nujno za pridobitev uporabnega dovoljenja, saj uporabno dovoljenje ne more pridobiti le en apartma, temveč le apartmajsko naselje kot celota, uporaba apartmajev brez uporabnega dovoljenja pa je prekršek, da bi prišli do nevzdržne situacije, ko bi lastnik enega apartmaja preprečil dokončanje celotnega naselja ter da morebitna neizpolnitev obveznosti s strani prodajalca (ker toženi stranki ni prodala nepremičnine z uporabnim dovoljenjem) lahko rezultira le v odškodninskem ali drugem postopku. Tudi v tem ji po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi.

20Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da iz prodajne pogodbe za nakup spornega apartmaja izhaja, da se je družba S. d. d. - v stečaju kot prodajalka toženi stranki zavezala prodati apartma z uporabnim dovoljenjem in da je torej tožena stranka kupila apartma z uporabnim dovoljenjem. Ker tožeča stranka v pritožbi sama trdi, da je bila prodajna pogodba z dne 4. 6. 2012 (v smislu plačila kupnine) izpolnjena s pogodbeno dogovorjenimi kompenzacijami med toženo stranko in S. d. d. - v stečaju in je torej tožena stranka že plačala apartmajsko enoto skupaj z uporabnim dovoljenjem, tožeča stranka pa v tem postopku od tožene stranke vtožuje plačilo (dela) stroškov, ki so bili potrebni za pridobitev tega uporabnega dovoljenja, ji v njeni zahtevi ni mogoče ugoditi. Če bi njenemu tožbenemu zahtevku v tej pravdni ugodili, bi to, skladno z obrazloženim, namreč pomenilo, da je tožeča stranka za ista dela plačala dvakrat, enkrat po prodajni pogodbi z dne 4. 6. 2012 (ker je apartma kupila skupaj z uporabnim dovoljenjem), enkrat pa po tožbenem zahtevku.

21K vsemu navedenemu pritožbeno sodišče dodaja, da je po njegovem stališču predmetni tožbeni zahtevek tudi v nasprotju s samimi določili Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij za financiranje dokončanja izgradnje apartmajskega naselja M., ki jo je pravna prednica tožeče stranke (F. d. d.) dne 9. 2. 2015 sklenila z družbo S. d. d. - v stečaju. Iz njene vsebine, kot jo je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, izhaja, da se je tožeča stranka kot ločitvena upnica zavezala financirati in plačati izvajalce⁹ brez kakršnih koli zahtev do družbe S. d. d. - v stečaju do višine, ki odpade na apartmaje, katerih lastnica je navedena družba (drugi odstavek 3. člena Pogodbe) in da sta se pogodbeni stranki zavezali, da si bosta s preostalimi lastniki apartmajev v apartmajskem naselju M. prizadevali skleniti dogovor o sodelovanju pri financiranju dokončanja projekta. Za primer če tak dogovor ne bo mogoč, pa sta v Pogodbo zapisali, da lahko financiranje tega dela prevzame ločitveni upnik, tj. tožeča stranka (tretji odstavek 3. člena Pogodbe).

22Ker se je torej tožeča stranka že ob sklenitvi navedene pogodbe lahko zavedala možnosti, da bo nosila stroškovne posledice, če dogovor s posameznimi lastniki ne bo sklenjen, in ker v obravnavani zadevi ni sporno, da tožeča stranka s toženo stranko dogovora o financiranju del, potrebnih za dokončanje apartmajskega naselja M. ni sklenila, (dela) stroškov, ki so nastali v zvezi z izvedbo del za dokončanje naselja, tudi zato ne more prevaliti na toženo stranko. Pritožbeno sodišče razlogom izpodbijane sodbe v 14. točki obrazložitve pritrjuje v celoti. Tožena stranka v času sklenitve Pogodbe z dne 9. 2. 2015 (še) ni bila lastnica sporne nepremičnine, niti to ni bila še v času oprave del (zemljiškoknjižna lastnica je bila družba S. d. d. - v stečaju), zato je v zvezi s konkretnim apartmajem uporabljiva določba drugega odstavka 3. člena Pogodbe.

23Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo¹⁰ ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

24Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo pa sama krije tudi tožena stranka, saj ti stroški za pritožbeni postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ Tožeča stranka naj bi sicer skupno plačala 85.058,63 EUR s pripadajočim DDV, ker je v apartmajskem naselju M. 15 apartmajskih enot, na posamezno enoto pa odpade strošek 6.909,97 EUR, kar zahteva od tožene stranke.
² Pravilno: tožeča.
³ 199. člen OZ določa, da se sme tujega posla kdo nepoklicano lotiti samo, če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist.
⁴ In sicer v času, ko naj bi tožeča stranka opravila dela, pri čemer so bili po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča računi za opravljena dela izdani med marcem in septembrom 2015.
⁵ Pritožbeno sodišče po vpogledu na portalu INS ugotavlja, da je bil nad družbo S. d. d. s sklepom o začetku stečajnega postopka z dne 9. 1. 2014 začet stečajni postopke, kar je še pred sklenitvijo pogodbe s toženo stranko.
⁶ Ob izvedbi del, ki so podlaga za izterjavo plačila dela stroškov, naj bi tožena stranka nastopala kot dejanski lastnik v razmerjih do tretjih oseb - prim. list. št. 22.
⁷ Pri tem pritožbeno sodišče izpostavlja, da npr. izročitev nepremičnine v posest pridobitelja nima nobene stvarnopravne funkcije.
⁸ Navedenih datumov v postopku pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka sploh ni zatrjevala (prim. list. št. 15), temveč jih navaja šele sedaj v pritožbi.
⁹ Ki so opravili dela za dokončanje apartmajskega naselja M.
¹⁰ Posledično pa tudi njen predlog, da naj se zadeva v primeru novega sojenja dodeli drugemu sodniku.