VSL Sodba I Cp 1190/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec je dolžan tožnici v roku 15 dni povrniti 1.380,61 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici na račun uporabnine plačati 106.896 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov v višini 2.227 EUR z zaporedno mesečno zapadlostjo od 1. 1. 2020 (prvi obrok) do 1. 12. 2023 (zadnji obrok) do plačila in ji povrniti pravdne stroške v višini 6.088,40 EUR.

2Zoper sodbo se laično pritožuje toženec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. V obširni pritožbi pozornost usmerja v povzetek navedb tožnice in dodaja svoje videnje njunega odnosa in vzrokov za tožničin odhod. Vztraja, da je tega načrtovala, saj mu je septembra 2019 zaupala, da je pomirjena zaradi polnoletnosti sina, a z odhodom okleva, ker ji je psihiatrinja svetovala, naj ne poruši vseh mostov. Poudarja, da je bila ovadba za zalezovanje zavržena, v kazenskem postopku pa so priče potrdile, da je bila ona v zakonski zvezi v večji meri superiorna. Izpostavlja nasprotje v njenih navedbah, da jo je zalezoval, kar je sodišče v kazenskem postopku ovrglo, z navedbami, da ji je odtegoval pravico do posesti in bivanja v hiši. Sodišče v kazenski spis ni vpogledalo. Opisuje svoje videnje dogodkov 29. 11. 2019 ter dodaja, da je sam kupil karte za koncert in se ga tudi udeležil. Iz posnetka je razvidno, da ni bil nasilen in zatrjevane poškodbe niso nastale zaradi njegovega fizičnega nasilja. Odhoda ji ni oviral ter so vse njene trditve prikrojene za potrebe tega postopka. Na to kaže tudi dejstvo, da nasilja ob odhodu ni omenjala ne prijateljem ne sorodnikom, temveč ga je pričela zatrjevati šele po 20. 5. 2020, ko je kupila stanovanjsko hišo. 4. 12. 2019 mu je v hiši pustila predlog za delitev, na katerega ji je odgovoril v roku 15 dni. Ker je zanikala, da bi odgovor prejela, je porušena njena verodostojnost.

Prereka tožničine trditve glede varnostnega sistema A. Dokazal je, da je bila podpisnica pogodbe že v letu 2007. Kode so enake vse do danes, razen gesla za preklic morebitne intervencije, ki se je spremenilo ob podpisu nove pogodbe med tožencem in A. 14. 12. 2021. Sodišče ni zaslišalo priče B. B., ki bi lahko ovrgel trditve o zamenjavi ključev, vstopnih kod ali šifer za dvig garažnih vrat in odpiranje vrtnih vrat. Tožnica ima še vedno originalni ključ, sin ima daljinca za odpiranje vrtnih vrat in garažnih vrat, posamezne prihode tožnice in sina je tudi posnel. 5. 5. 2020 so tožnica in otroci sami vstopili v hišo s svojim ključem, on pa se je umaknil v firmo, zaklenil je le svoj delovni kabinet. 22. 5. 2020 ni klical delavcev A., temveč le policijo, ker mizarji niso imeli mask.

C. C. je subjektivna priča, njena pisna izjava ni neodvisna, kar je bilo razvidno tudi na naroku, saj je sprva zanikala sestavo, potem pa jo je ob predočenju potrdila. Ključi so se v vratih puščali po dogodku, ko je gospodinja odklenila in prišla v spalnico, kjer sta pravdni stranki še spali. Vztraja, da je tožnica vstopila v vseh primerih, ki jih je navedel, in da ne drži, da bi sam izpraznil omare.

Družinski vikend v X. ni tožničino posebno premoženje, od tam je odnesel le nekaj osebnih stvari.

Tožnica je ob odhodu imela prazno stanovanje, v katerega se je vselila, potem pa je kupila hišo ter je imela ves čas rešen stanovanjski problem. Zato se je prostovoljno izselila, pri čemer takrat še ni razmišljala o dokončni selitvi, ker je predlagala delitev nepremičnine. Toženec secira njeno izpoved in ji očita neverodostojnost, saj ne držijo navedbe o nasilju, zamenjavi ključavnic, oviranju dostopa. Zaradi odtujevanja vrednejših premičnin je bil bolj previden, a ji kljub vsemu ni oviral svobodnega vstopa in gibanja.

Ne strinja se s finančnim ovrednotenjem uporabnine na podlagi najemnin za primerljive stanovanjske nepremičnine in nasprotuje uporabi aplikacij SCG cenilec ali Trgoskop. Sodišču je posredoval fotografije in podatke o okvarah v hiši, narobe je razumljena tudi izjava, da plačuje vse stroške bivanja, saj je mislil fiksne stroške, ki bi v vsakem primeru nastali. Sodišče ni upoštevalo, da ne uporablja niti polovice prostorov v hiši, skrbi in vzdržuje pa vse.

Sodišče ni izvedlo vseh dokazov. Očitki tožnice o spremembi šifer na ključavnici so se nanašali na obdobje do konca leta 2020, do takrat pa je bila edino tožnica upravičena za menjavo šifer in kod pri A. Sam te možnosti ni imel, o čemer bi sodišče moralo zaslišati pričo B. B. Sodišče zato njegove izpovedi glede možnosti dostopanja ni ustrezno ocenilo, kot to velja tudi za dokazno oceno zaščite zaradi covidnih ukrepov in dogodek 20. 12. 2019, ko je odnašala stvari. Z neprikrito žensko simpatijo je sodnica sledila tožnici, medtem ko njegovih razbremenilnih dokazov ni hotela izvesti. Zato je predlagal njeno izločitev.

Predlaga razveljavitev sodbe in ponovitev celotnega postopka z natančnejšo obravnavo navedb in zaslišanjem vseh prič.

3Na pritožbo je odgovorila tožnica in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravdni stranki sta bivša zakonca. Predmet presoje je tožbeni zahtevek tožnice na plačilo uporabnine za skupno stanovanjsko hišo, ki jo po njenem odhodu izključno uporablja toženec.

6Pravno podlago tožbenemu zahtevku predstavljajo določila o nadomestilu za neupravičeno uporabo tuje stvari iz 198. v zvezi s splošnejšim 190. členom Obligacijskega zakonika (OZ) ter, ker gre za skupna lastnika, tudi določilo 66. člena v zvezi s petim odstavkom 72. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Vse te določbe, skupaj z ustaljeno sodno prakso v tovrstnih primerih, je sodišče prve stopnje obširno predstavilo v 18. do 23. točki obrazložitve sodbe, zato jih pritožbeno sodišče ponovno ne povzema.

7Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo naslednje pravno pomembne okoliščine za odločitev o podlagi tožbenega zahtevka:

- tožnica je dne 29. 11. 2019 enodružinsko stanovanjsko hišo pravdnih strank zapustila v stiski, neposredno po nasilni verbalni in fizični reakciji toženca, pri čemer so med zakoncema že prej vladale nevzdržne razmere;

- toženec je po tožničinem odhodu njen vstop pogojeval s poprejšnjo najavo in ji onemogočal samostojne vstope s puščanjem ključa na notranji strani vhodnih vrat, zamenjavo ključavnice garažnih vrat za osebni prehod in spremembo kode za odpiranje garažnih vrat;

- tožnica je po izselitvi predlagala fizično delitev objekta, za kar bi bilo treba izvesti dodatna dela, a do končnega dogovora med strankama ni prišlo, prav tako ni prišlo do realizacije dogovora o odkupu tožničinega deleža s strani toženca;

- toženec kljub pozivu tožnice za izključno uporabo stanovanjske hiše od njene izselitve dalje ne plačuje ničesar.

Na podlagi navedenih ugotovitev je zaključilo, da je tožničin tožbeni zahtevek utemeljen, ter ji prisodilo mesečni znesek uporabnine v višini polovice povprečne tržne najemnine po oceni sodnega izvedenca gradbene stroke za obdobje od 1. 1. 2020 do 1. 12. 2023.

8Da bi preizkusilo omenjene ugotovitve, ki pretežno temeljijo na dokazni oceni nasprotujočih si izpovedi pravdnih strank in ugotavljanju njune verodostojnosti, in da bi dopolnilo dokazni postopek z zaslišanjem priče B. B. v zvezi s trditvami tožnice o toženčevem posegu v tehnične lastnosti alarma in spreminjanju kod, je pritožbeno sodišče 20. 10. 2025 opravilo pritožbeno obravnavo ter ponovno zaslišalo pravdni stranki in navedeno pričo. Na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka je pritrdilo dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je večjo verodostojnost pripisalo izpovedi tožnice, kar dodatno potrjujejo predloženi listinski dokazi.

9Toženec obširne pritožbene navedbe usmerja v opis preteklega razmerja med pravdnima strankama in vzroke za konflikte pripisuje spremembi tožničinega razpoloženja po hudi bolezni. S tem zgolj potrjuje njene trditve o nevzdržnosti njunega razmerja, zaradi česar je tožnica le nekaj mesecev pred izselitvijo že predlagala razvezo zakonske zveze, a je na prigovarjanje toženca nato svoj predlog umaknila. Tožnica je ob zaslišanju v kazenski preiskavi in v tem postopku podrobno opisala toženčevo impulzivno, nepredvidljivo in spremenljivo vedenje ter položaj, v katerem se je počutila ponižano in bila v strahu za lastno varnost. Pritožbeno sodišče ji tudi na podlagi neposrednega zaslišanja sledi, da je bila njena izselitev 29. 12. 2019 nenačrtovana ter posledica ponovnega toženčevega izbruha jeze, pospremljenega z nezaželenimi fizičnimi dotiki, kot je opisano v 27. točki obrazložitve prvostopne sodbe. Čeprav je mogoče verjeti pritožniku, da je po prepiru pričakoval tožničino vrnitev, kot se je dogajalo ob preteklih odhodih zaradi banalnih konfliktov, to ne spremeni zaključka, da nepremičnine ni zapustila prostovoljno.

10Skupni lastnik, ki mora trpeti nasilje, torej poseg v svoje dostojanstvo ter v duševno in telesno nedotakljivost, skupne stvari v takšnih okoliščinah ne more uživati v skladu z njenim bistvom ter posledično v skladu z namenom lastninskega upravičenja, da stvar normalno uporablja. Če prav iz teh razlogov opusti uživanje skupne stvari, je neupravičeno prikrajšan¹, saj o prostovoljnem odhodu ni mogoče govoriti v primerih, ko se človek v skupni nepremičnini zaradi nasilnega ravnanja drugega skupnega lastnika počuti ogroženega in mu sobivanje predstavlja stisko, zaradi katere dom izgubi lastnost varnega zatočišča. V konkretnem primeru tudi ni pomembno, da tožnica po odhodu prijateljem ali sorodnikom ni omenjala nasilja, saj ljudje o težavah v zasebnem razmerju običajno neradi govorijo in zgolj dejstvo, da je tožnica nasilje prijavila šele nekaj mesecev kasneje, ko si je že uredila bivanjske razmere, verodostojnosti njene izpovedi in podanih navedb ne zmanjšuje.

11Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni listinske dokumentacije, predvsem pisne izjave D. D. in zapisnika delavk CSD, ki kažeta, da je tožnica dom zapustila pomanjkljivo oblečena in brez telefona, kar potrjuje, da je odšla v psihični stiski in ne načrtovano. Ob tem kot življenjsko sprejema njeno pojasnilo o odprtju sefa, iz katerega je želela vzeti zanjo pomembne poslovne in zasebne dokumente, preden bi to storil toženec, kar potrjuje njeno zavedanje o nujnosti umika in nezmožnosti nadaljnjega skupnega bivanja, hkrati pa ne nasprotuje njenim trditvam o prisotnem strahu in ogroženosti, ki sta botrovala naglemu odhodu.

12Toženec z lastno interpretacijo dogodka 29.11.2019 in očitkom tožnici, da gre za prikrajanje resnice ter namišljene insinuacije zaradi vzbujanja ženske empatije pri sodnici, bistva zaključka o njenem neprostovoljnem odhodu ne uspe izpodbiti. Četudi sam svojih ravnanj ob konfliktu ne dojema kot nasilnih, tožničina reakcija izkazuje nasprotno, pri čemer niti ni bistveno, ali ji je odhod dejansko oviral, ali pa je bil tak zgolj njen občutek, ko se je želela v naglici umakniti zaradi stiske, ki jo je občutila ob njegovem nasilnem izbruhu.

13Pritožbeno sodišče sprejema tudi nadaljnji zaključek prvostopne sodbe, da se tožnica po odhodu iz skupnega doma vanj ni mogla več vračati v skladu z lastnimi željami, temveč le ob predhodni najavi in dogovoru s tožencem. Slednji je ob zaslišanju na pritožbeni obravnavi izrecno potrdil, da pušča ključ na notranji strani vhodnih vrat in vrat v kletne prostore, v predhodnem zaslišanju pa tudi, da je zamenjal ključavnico vrat za osebni prehod v garažnih vratih. Tožnica je tako izkazala, da v hišo ni mogla vstopiti s ključem in da jo je toženec oviral pri enem od dotedanjih načinov vstopa v skupno nepremičnino. Pritožbeno sodišče ne more slediti tožencu, da je bilo puščanje ključa v ključavnici ustaljena praksa, saj sta to zanikala tako sin pravdnih strank E. E., kot tudi gospodinja, ki je v hišo vstopala s ključem in ne z odtipkanjem kode garažnih vrat.

14Nadaljnja načina za vstop v hišo sta bila še z uporabo daljinca za odpiranje garažnih vrat in z odtipkanjem kode, ki se nahaja na zidu ob garažnih vratih. Čeprav je toženec zanikal, da bi tožnici iz avtomobila vzel daljinec za garažna vrata, sodišče kot bolj verjetno šteje njeno izpoved, da daljinca ob prejemu vozila v njem ni bilo, kar je v skladu z zasledovanim ciljem toženca, da ji prepreči nenapovedane vstope v skupno nepremičnino. Prav tako je prepričljiv zaključek, da je toženec zamenjal številčno kodo, ki odpira garažna vrata, kar je podprto s poročilom A. in policije o dogodku s 16. 1. 2020, ki potrjujeta, da tožnica z vnosom kode ni uspela odpreti vrat in ji je bil vstop omogočen šele ob naknadnem prihodu toženca. Enako je potrdil tudi sin pravdnih strank v svoji izjavi glede prihoda na objekt 5. 5. 2020, saj se garažna vrata z odtipkanjem znane številčne kode niso odprla.

15Zaslišanje priče B. B. ni ovrglo tožničinih trditev o spremembi kode za odpiranje garažnih vrat, kot je v pritožbi napovedoval toženec. Priča se namreč sistema odpiranja teh vrat ni spominjala, izpovedovala je zgolj o možnostih zamenjave tehnične kode, vezane na alarmni sistem, in šifre za alarm. Ker se alarmni sistem nahaja znotraj zgradbe, tožnica pa je izkazala, da v hišo samostojno sploh ni mogla vstopiti, nadaljnje trditve pravdnih strank o toženčevi (ne)zmožnosti upravljanja z alarmnim sistemom za odločitev niso pomembne.

16Toženec s pritožbenimi navedbami ni uspel izpodbiti dokaznega zaključka, da je s svojimi ravnanji oviral tožnico pri prostem dostopu do skupne nepremičnine. Za podkrepitev tožničinih navedb je pomenljiv zapis varnostnikov A. ob intervenciji 22. 5. 2020, ki jo je zahteval toženec, ker je tožnica v hišo vstopila nedogovorjeno. Enako velja za njegov SMS tožničini odvetnici, da mu mora predhodno sporočiti, če želi v hišo, saj je bil "čisti slučaj", da je bil ob njenem prihodu in prihodu selivcev doma. Tožničino verzijo nadalje potrjuje izjava in izpoved gospodinje, ki ji je toženec naročil, da tožnice ne sme spustiti v hišo. Vse navedeno kaže, da je toženec želel imeti popoln nadzor nad skupno stanovanjsko hišo pravdnih strank ter tožnici ni dopuščal normalne uporabe v skladu z njenim namenom. Sprejeti zaključek ni v logičnem nasprotju s tožničino (kasneje ovrženo) prijavo toženčevega zalezovanja. Pritožbeno sodišče na podlagi predloženih listinskih dokazov sledi tožnici, da si je toženec želel njene vrnitve in nadaljevanja življenjske skupnosti, kar pa še ne pomeni, da ji je ob njeni odločitvi za razvezo in prekinitev stikov omogočal neodvisno souporabo skupnega premoženja.

17Med pravdnima strankama ni prišlo do dogovora o razdružitvi enodružinske stanovanjske hiše v dve ločeni enoti, pri čemer očitno za tak dogovor ni bilo prave pogodbene volje, saj je bil povezan z dodatnimi stroški, pa tudi medsebojnim nezaupanjem in toženčevim nedopuščanjem dostopa tretjim osebam v stanovanjsko hišo, da bi bilo projekt sploh mogoče ovrednotiti. Toženec je izkazal, da je v odgovoru na tožničin predlog dveh variant delitve sicer izrazil načelno strinjanje, a je hkrati navedel pomisleke in ni podal konkretnih rešitev. Glede na konfliktne odnose pravdnih strank pritožbeno sodišče verjame tožnici, da je zato misel na fizično delitev nepremičnine opustila, kar pa ne pomeni, da je s tem opustila tudi svoj interes po njeni uporabi oziroma pristala, da jo izključno uporablja toženec.

18Glede na vse navedeno je zaključek sodišča, da je tožnica izkazala obstoj pravne podlage za plačilo uporabnine, pravilen.

19Po ustaljeni sodni praksi je sodišče višino uporabnine določilo na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca gradbene stroke, ki je opravil primerjavo tržnih najemnin za primerljive objekte in izvedel prilagoditev, upoštevajoč značilnosti konkretnega objekta. Izvedenec je ob dodatnem zaslišanju pojasnil metodologijo dela in razlog za uporabo baze Trgoskop, ki temelji na podatkih GURS in je temeljna baza za delo sodnih izvedencev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi iz 70. točke obrazložitve sodbe, da toženec z vztrajanjem pri uporabi baze FURS pravilnosti uporabljene metode in zaključkov cenilnega mnenja ni uspel izpodbiti. Prav tako ugotovitev izvedenca o vrednosti konkretne nepremičnine ni mogoče ovreči z izpisom posplošene vrednosti nepremičnin GURS, ki ga je toženec predložil v pritožbenem postopku, saj gre za množično vrednotenje, ki ne upošteva individualnih značilnosti posamične nepremičnine. Toženec tudi ni izkazal, da prilagoditve izvedenca, v katerih je upošteval čas izgradnje, ne bi v zadostni meri upoštevale stanja nepremičnine pravdnih strank, oziroma povedano drugače, da bi bila ta bistveno slabše vzdrževana kot ostale primerljive nepremičnine, kar bi vplivalo na ceno najema.

20Toženec s ponavljanjem ugovornih navedb, da ne uporablja celotne polovice hiše, ne uspe izpodbiti pravilnosti zaključka iz 59. točke obrazložitve sodbe, na katerega se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje.

21Sodišče v postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Toženec nasprotnega zahtevka za povračilo tožničinega deleža fiksnih stroškov hiše ni podal, zato se v pritožbi na upoštevanje teh izdatkov neutemeljeno sklicuje.

22Ker glede na navedeno pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

23Toženec, ki s pritožbo ni uspel, je dolžan tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče je tožnici priznalo 750 točk za odgovor na pritožbo, 750 točk za pristop na narok, 80 točk za odsotnost za čas potovanja in 200 točk za urnino, skupaj torej 1780 odvetniških točk, kar povečano za 2 % materialne stroške, ob vrednosti točke 0,60 EUR, znaša 1.089,36 EUR, povečano za DDV v višini 22 % in kilometrino v višini 51,60 EUR pa 1.380,61 EUR. Toženec mora stroške povrniti v roku 15 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

¹ Primerjaj sodbo VS RS II Ips 328/2016.