VSL Sodba II Cp 412/2024

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 8.195,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2020 dalje (I) ter tožnici naložilo, da v roku 15 dni povrne toženki stroške pravdnega postopka v višini 10,40 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II).

2Zoper takšno odločitev se laično pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Meni, da bi moralo sodišče ugotoviti, da je do poškodbe prišlo, ker klop ni bila ustrezno vzdrževana, to je primerno pritrjena, oziroma da obstoji med kršitvijo obveznosti MOL oziroma Javno podjetje, d. o. o. ter nastankom škode vzročna zveza. Sodišče se pri presoji opira na dejstva, ki so nenamerna napaka pooblaščenca o navedbi parcelne številke zemljišča, na katerem je bila postavljena klop, ter da bi morala tožnica neposredno po škodnem dogodku o svoji poškodbi obvestiti MOL oziroma Javno podjetje, d. o. o., kar za odločitev o odškodninski odgovornosti toženke ni pomembno. Pri odločitvi, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, se je sodišče sklicevalo na nerelevantne ugotovitve. Priča A. A. se je v času škodnega dogodka nahajal poleg tožnice in je izpovedal, kako je do škodnega dogodka prišlo. S kakšne klopi je tožnica padla, ni relevantno, saj je tudi sodišče ugotovilo, da je bilo celotno okolje po škodnem dogodku spremenjeno. V času škodnega dogodka je bila klop na hrib postavljena postrani, sedaj pa je površina ravna, izravnana. Ne drži, da je tožnica spreminjala lokacijo klopi, s katere je padla, temveč je bila klop po škodnem dogodku odstranjena in lokacije ni bilo mogoče določiti, vendar je bila na podlagi vseh dejstev in dokazov v spisu določljiva. Sodišče bi se moralo prizadevati ugotoviti, kakšna je bila klop, s katere je tožnica kritičnega dne padla, ter ugotoviti, ali je bila konkretna klop tudi ustrezno vzdrževana, primerno postavljena in po potrebi pritrjena, torej ali je bila kot taka varna za povprečnega uporabnika. S tem, ko Javno podjetje, d. o. o. klopi, ki je bila na hribovitem površju ni ustrezno pritrdila ter ustrezno vzdrževala, ni izpolnila standarda dobrega gospodarja in je s tem kršila svojo obveznost, kar pomeni, da je toženka odškodninsko odgovorna. Sodišče je napačno ugotovilo, da tožnica 14. 5. 2018 ni utrpela zloma desnega zapestja, čeprav to izhaja iz priloženega dokaza.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje ni zagrešilo postopkovnih kršitev ter je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne in prepričljive razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno ter je o tožbenem zahtevku tudi materialnopravno pravilno odločilo. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje v ničemer ne omajajo in so tudi sicer neprepričljivi. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

6Tožnica zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela v škodnem dogodku z dne 14. 5. 2018. Zahtevek temelji na trditvi, da je padla s slabo vzdrževane ter dotrajane klopce (ki se nahaja v zavarovanem območju Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib), zaradi česar se je telesno poškodovala.

7Kot materialno pravno podlago za odločanje je prvo sodišče pravilno uporabilo določbo 131. ter 163. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

8Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

- da se je škodni dogodek pripetil 14. 5. 2018;

- da je bila lokacija dogodka sprva zatrjevana na parcelni številki 1, k. o. X, ki je v lasti fizične osebe, kasneje pa je bila spremenjena na parcelno številko 2 k. o. Y, katere lastnica je Republika Slovenija. Gre za dve sosednji nepremičnini, ki si stojita nasproti in ležita v območju Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, zavarovanega z Odlokom o Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib;

- da je tožnica poleg parcelne številke spreminjala tudi samo lokacijo klopi;

- da v skladu z Odlokom o spremembah in dopolnitvah Odloka o razglasitvi gozdov s posebnim namenom spada pod gozd s posebnim namenom tudi del parc. št. 1, k. o. X, kot tudi del parc. št. 2, k. o. Y;

- da je Javno podjetje, d. o. o. (sedaj JP d. o. o., v nadaljevanju zavarovanec) imela zavarovano civilno odgovornost pri toženki;

- da je imel zavarovanec z Mestno občino Ljubljana (v nadaljevanju MOL) sklenjeno pogodbo o izvajanju obvezne gospodarske javne službe urejanja in čiščenja javnih zelenih površin na območju MOL v obdobju od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2018;

- da se klopca ni nahajala na nepremičnini MOL, zaradi česar je zavarovanec ni bil dolžan sistematično vzdrževati ter da zavarovanec ni prejel nobenega obvestila o potrebi po vzdrževanju klopce, zato mu ni mogoče pripisati odgovornosti za nastanek zatrjevanega škodnega dogodka;

- da tožnica o dogodku ni obvestila niti MOL niti zavarovanca ali policije ter sporne klopce tudi ni fotografirala.

9Pritožbeno sodišče na podlagi dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je tudi logična in življenjsko povsem sprejemljiva, sprejema njegov zaključek, da tožnici s stopnjo prepričanja ni uspelo dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo v okoliščinah in na način, kot ga je zatrjevala, to je, da je padla zaradi premika zgornjega sedala klopce. Pravilna je tudi ocena, da ni izkazana protipravnost ravnanja zavarovanca.

10Sodišče prve stopnje je tako izpovedbo tožnice kot tudi izpovedbe zaslišane priče A. A. pravilno dokazno ovrednotilo ter pri tem ocenilo tudi ostale izvedene dokaze ter jih povezala v skupno dokazno oceno. Za meritorno odločanje je potrebno prepričanje o pravno relevantnih dejstev, o prepričanju pa govorimo takrat, kadar o resničnosti trditev ne bi dvomil noben razumen človek. Tožnica bi torej trditev o nastanku škodnega dogodka morala dokazati s stopnjo prepričanja, kar pa ji tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni uspelo. Tožnica ni izkazala niti, iz katere klopce naj bi sploh padla, niti kaj je bil dejanski vzrok za njen padec. Tožnica pri tem ni bila v dokazni stiski, saj je imela možnost pridobiti prepričljive dokaze o dogodku. Res ni bila njena dolžnost, kot to pravilno navaja v pritožbi, da bi o škodnem dogodku morala obvestila MOL, niti da bi morala po škodnem dogodku fotografirati klopco oz. sam kraj škodnega dogodka, vendar pa bi si s tem na eni stran zagotovila lažje dokazovanje obstoja škodnega dogodka, na drugi strani pa bi s tem omogočila zavarovancu ustrezno obrambo. Resen dvom o obstoju škodnega dogodka je vzbujala tudi tožničina izpovedba, da bi mimoidoči sprehajalec sam nazaj postavljal sedalo, ki je masivno in težko, ne da bi ga tožnica opozorila, da je klopca sama po sebi nevarna.

11Da ni šlo le za nesporazum med tožnico in njenim pooblaščencem glede navajanja parcelnih številk mesta padca, je sodišče tožnici pravilno pojasnilo v 13. točki obrazložitve sodbe. Sodišče tudi ni zapisalo, da tožnica 14. 5. 2018 ni utrpela zloma desnega zapestja, kot to neutemeljeno navaja v pritožbi, temveč da ni dokazala, da bi do zloma desnega zapestja prišlo na zatrjevani način. Da je bila klopca postavljena na hrib in postrani, pa je pritožbena novota in iz tega razloga neupoštevna (337. člen ZPP).

12Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijana sodbo (353. člen ZPP).