VSL Sodba III Cp 704/2020

Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka za škodo, ki jo je tožnik utrpel ob škodnega dogodka 10. 11. 2015, odgovorna v višini 50 %.

2Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka, ki predlaga, da se pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, saj meni, da njen zavarovanec ni odgovoren za poškodbo tožnika. Opozarja, da tožnik ni uspel dokazati, da bi bila stopnica, na kateri naj bi se poškodoval, poškodovana v času škodnega dogodka, četudi je bila sanirana po tožnikovem padcu in poudarja, da razlog sanacije ni bil v tožnikovem padcu. Zavarovanec tožene stranke, N., d. d., o tožnikovem padcu tudi ni bil obveščen. Zavarovanec redno pregleduje predmetno površino, peš cone se pregledujejo peš, ugotovljene manjše nepravilnosti se pri tem takoj sanirajo, večje nepravilnosti pa se zavarujejo s smerniki in varovalnim trakom. Na spornih stopnicah pred škodnim dogodkom ni bilo zaznati nikakršnih nepravilnosti ali za pešce nevarnih poškodb, zato pred škodnim dogodkom niso bili izvedeni nobeni ukrepi. Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da delavci zavarovanca tožene stranke niso opazili poškodbe, saj preglede izvajajo ob dnevni svetlobi, opravljenih pa je bilo več pregledov (pri tem se tožena stranka sklicuje na delovna poročila, ki jih je vložila v spis). Tožena stranka opozarja, da je tožnik sodišču predložil fotografijo, ki prikazuje stanje stopnice v februarju 2016, tri mesece po škodnem dogodku. Nadalje se sodišče prve stopnje po mnenju tožene stranke ni ukvarjalo z vprašanjem, če sporne stopnice še ustrezajo standardu normalne pohodne površine. Četudi je bila stopnica poškodovana, kot je razvidno s fotografije, gre še vedno za minimalno poškodbo in je pohodna površina zato še vedno v mejah normalnega in sprejemljivega. Na javnih površinah ni mogoče pričakovati, da bodo v vsakem trenutku povsem brez nepravilnosti. Manjše nepravilnosti v mestnem okolju in na javnih površinah so namreč za pešce nekaj vsakdanjega in pričakovanega. Od vzdrževalcev bi bilo pretirano zahtevati, da bi morale biti javne površine popolne in absolutno brezhibne. To bi bilo tudi neživljenjsko. Poškodba stopnice je bila minimalna, ni bila poškodovana celotna stopnica, ampak je šlo za poškodbo, ki je v minimalnem obsegu znižala samo višino stopnice, kar ne predstavlja kakšne posebne nevarnosti ali posebnega odstopanja od ostalih površin. Takšna poškodba zato ni zahtevala od upravljavca nobenega ukrepanja. Tožena stranka se sklicuje na odločbo VS RS II Ips 85/2013, kjer je bilo odločeno, da opustitev vzdrževanja sama po sebi še ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost, ampak je potrebno presoditi, če pot, kjer je oškodovanec padel, še ustreza standardom normalne pohodne poti in ali poškodovani del bistveno odstopa od preostale pohodne površine, kar bi terjalo dodatno ukrepanje upravljavca pohodne površine. Končno tožena stranka opozarja še na določbo 163. člena Obligacijskega zakonika¹ (v nadaljevanju OZ) in meni, da njenemu zavarovancu ni mogoče očitati opustitve oz. nerednega opravljanja javne službe.

3Tožnik na pritožbo tožene stranke ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku² (v nadaljevanju ZPP).

6Odločitev sodišča prve stopnje temelji na dejanski ugotovitvi, da se je tožnik 10. 11. 2015 poškodoval na stopnicah, ko je v ... prehajal Trg X. v smeri Trga Y. Pri tem se sodišče opira na izpovedbo tožnika in priče I. S., ki je bil skupaj s tožnikom in je videl tako škodni dogodek, kot neposredno zatem tudi odlomljeno stopnico v dolžini kakšnih 40 cm. Sodišče prve stopnje je ob tem s fotografije v spisu (z dne 20. 10. 2005 - priloga A 25, torej 21 dni pred škodnim dogodkom) ugotovilo, da je že sama ploščad pred stopnicami (na katerih se je tožnik poškodoval) zelo neurejena. Tožena stranka sicer pravilno opozarja, da je fotografija, ki prikazuje poškodovano stopnico (v prilogi A 19) posneta šele 3 mesece po škodnem dogodku, a vendar v povezavi z ostalimi dokazi tudi ta fotografija potrjuje, da je bila sporna stopnica poškodovana že 10. 11. 2015. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bila stopnica po škodnem dogodku popravljena, kar je razvidno iz fotografij z dne 28. 5. 2018, sodišče pa je to ugotovilo tudi neposredno, ob ogledu 12. 10. 2018. Vse to tudi po presoji pritožbenega sodišča kaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožnik poškodoval ravno na stopnici, ki je bila kasneje sanirana in da je bila stopnica poškodovana tudi v času škodnega dogodka. Pri tem za odločitev niti ni tako pomembno, ali je bil vzrok za sanacijo stopnice ravno v tožnikovem padcu in poškodbi, ampak predvsem, da je bila stopnica v času škodnega dogodka poškodovana.

7Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Na ogledu je bilo namreč ugotovljeno, da je bila stopnica sanirana tako, da je bila nanjo nameščena plošča dimenzije 63 × 15 cm. Sodišče prve stopnje je sicer sledilo izpovedbi priče D. S., zaposlenega pri zavarovancu tožene stranke, ki je izpovedal, da je bil pri sanaciji stopnice zaradi estetskega izgleda potreben večji poseg, pa vendarle tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja takšna poškodba stopnice znatno poškodbo, ki ob rednih pregledih delavcev zavarovanca tožene stranke očitno ni bila opažena, čeprav glede na obseg ne bi smela ostati neopažena. Tudi s fotografije A 19 je razvidno, da ne gre za tako neznatno poškodbo, kot v pritožbi trdi tožena stranka. Stanje stopnice je bilo v času škodnega dogodka tako, da je terjalo ukrepanje upravljavca. Glede tega pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je mogoče zavarovancu tožene stranke očitati, da ni izvajal pregledov in vzdrževal stopnišča z zadostno skrbnostjo, zato je kljub s strani tožene stranke predloženim zapisnikom in dnevnim poročilom o opravljenih pregledih pravilno ugotovilo opustitev dolžnega ravnanja s strani zavarovanca tožene stranke³. Ustrezen obseg vzdrževanosti je namreč samo tisti, ki zagotavlja varno uporabo, ki je eden od ciljev vzdrževanja⁴. Kot je odločilo Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 177/2018, so spremenjene pohodne površine zaradi delovanja naravnih sil v mestnem okolju nekaj normalnega in sprejemljivega. Čisto ravnih in povsem nepoškodovanih površin ni veliko in tega tudi ni mogoče zahtevati. Pa vendarle v tem primeru ne gre za zahtevo po brezhibnosti javnih površin, kar pritožba tožene stranke ocenjuje za neživljenjsko in do upravljavca pretirano strogo zahtevo. Kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje (in kar je razvidno s fotografije v prilogi A 25), je ploščad pred stopnicami, kjer se je tožnik poškodoval, zelo neurejena, vendar pa - kot je razvidno s fotografije v prilogi A 19 - odlomljena stopnica vseeno odstopa od stanja siceršnje površine. Stopnice so že sicer bolj zahtevne za hojo kot površine v enem nivoju, zato neravnin in naklonin na stopnicah ni mogoče primerjati z neravninami v okolici, saj lahko takšne nepravilnosti na stopnicah hitro postanejo nevarne.

8Res je, da sodišče prve stopnje ni dobesedno zapisalo, da stopnice ne ustrezajo več standardu normalne pohodne poti, pa vendar je iz obrazložitve mogoče razbrati, da se je sodišče s tem ukvarjalo in tudi ugotovilo, da je šlo za poškodbo stopnišča, kjer se dnevno giblje večje število ljudi, da je šlo za večjo poškodbo (kar logično pomeni, da gre za odstopanje od preostalega dela javne površine), ki bi ob ustrezni skrbnosti pregledov morala biti opažena in ki je terjala sanacijo oz. vsaj označbo, ki bi uporabnike stopnišča opozarjala na poškodovani del stopnišča. Vse to pa po presoji pritožbenega sodišča ustreza ugotovitvi, da poškodovani del stopnišča ni več ustrezal standardu normalne pohodne poti. Sodišče prve stopnje namreč pri svoji odločitvi ni izhajalo iz gole ugotovitve opustitve vzdrževanja, ampak je ugotavljalo tudi potrebnost ukrepanja in s tem odstopanje poškodovanega dela od siceršnje površine.

9V zvezi s pritožbeno trditvijo, da zavarovanec tožene stranke ni bil obveščen o škodnem dogodku, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnik o škodnem dogodku ni bil dolžan obveščati vzdrževalca.

10Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

¹ Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami
² Uradni list RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami
³ 163. člen OZ na katerega se sklicuje tudi tožeča stranka namreč določa: Tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če neredno opravlja svoje storitve
⁴ VSL Sodba I Cp 74/2019