VDSS Sklep Pdp 21/2025

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v zneskih 25.146,80 EUR, 350,14 EUR in 82.200,00 EUR, ter rente v mesečnem znesku 422,67 EUR od 25. 5. 2023 dalje, vse s pripadajočimi obrestmi. Tožnici je naložilo, da toženki povrne odmerjene stroške postopka.

2Tožnica se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Glede na ugotovitev, da se je poškodovala med vožnjo taksija v situaciji nenadnega zaviranja in skorajšnji prometni nesreči, je sodišče napačno presodilo, da poškodba ni neposredno povezana z upravljanjem motornega vozila. Poškodovala se je pri reagiranju na nenadno prometno situacijo. Uporaba sklopke je neločljivo povezana z upravljanjem vozila. Toženka je za nastalo škodo objektivno odgovorna, saj je do poškodbe prišlo v njenem vozilu, med vožnjo, ko je tožnica zanjo opravljala delovne naloge. Sodišče je v nasprotju s trditveno podlago štelo, da tožnica ni konkretizirala, kaj je bilo z gumo na sklopki narobe. Tožničina neusposobljenost za varnost pri delu je relevantna za presojo krivdne odgovornosti toženke, v zvezi s tem pa so razlogi sodbe med seboj v nasprotju. Sodišče je nekritično sledilo izpovedim prič, da težav s sklopko niso opazile. Ni se opredelilo do izpovedi A. A., B. B. in C. C. v zvezi s pregledom tožničinega vozila in neustreznim vzdrževanjem delovne opreme toženke. Zmotno je presodilo verodostojnost listin. Potrdili o opravljenem tehničnem pregledu in o skladnosti se ne nanašata na stanje tožničinega vozila v času škodnega dogodka. Fotografije negirajo izpovedi prič in dokazujejo, da so obloge pedal snemljive. Breme dokazovanja negativnega dejstva, da na sklopki ni bilo protizdrsne gumijaste obloge, je sodišče napačno prevalilo na tožnico. Ker je sprva štelo, da je temelj zahtevka podan, in v zvezi z njegovo višino izvedlo dokazni postopek, nato pa nepričakovano zahtevek zavrnilo, je izdalo sodbo presenečenja. Priglaša stroške pritožbe.

3Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe, predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in priglaša stroške odgovora.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6Tožnica je bila pri toženki zaposlena kot taksistka. Zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela v nesreči pri delu, ko ji je pri vožnji taksija zaradi nenadnega zaviranja leva noga zdrsnila s pedala sklopke in si je poškodovala levi gleženj.

7Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko ugotovitvijo, da se je tožnica poškodovala med opravljanjem dela za toženko. Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava (prvi odstavek 179. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR‑1). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je škodni dogodek štelo za nesrečni slučaj, za katerega toženka ni niti objektivno niti krivdno odškodninsko odgovorna.

8Določba 150. člena Obligacijskega zakonika (OZ), na podlagi katere za škodo od nevarne dejavnosti odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, predstavlja podlago za presojo objektivne odgovornosti toženke. V 149. členu OZ je določena zakonita domneva, da se za škodo, ki je nastala v zvezi z nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok.

9Prvostopenjski ugotovitvi, da do škodnega dogodka ni prišlo neposredno zaradi upravljanja vozila, temveč zaradi pritiska na pedal sklopke, ki ga ni mogoče šteti za nevarno dejavnost, pritožba utemeljeno oporeka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uporaba (v avtomobil vgrajene) sklopke med vožnjo ključen oziroma neločljiv sestavni del upravljanja vozila. Tudi sicer je treba škodni dogodek presojati kot celoto. Tožnica je v zvezi z njim navajala, da ji je leva noga zdrsnila s sklopke, ko je morala nenadno zavreti, da bi preprečila trčenje (da je do škodnega dogodka prišlo v situaciji nenadnega zaviranja in skorajšnji prometni nesreči, je potrdilo tudi sodišče prve stopnje). Glede na obrazloženo je torej pravilno pritožbeno zatrjevanje, da je nastanek škodnega dogodka neposredno povezan z upravljanjem motornega vozila. Da upravljanje motornega vozila, kot je osebni avtomobil, ki ga je vozila tožnica, zaradi povečanega tveganja za nastanek poškodb, ki ga kljub ustrezni skrbnosti ni mogoče izničiti, predstavlja nevarno dejavnost (prim. II Ips 124/2007 idr.), pa je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje.

10Da nastanek škodnega dogodka ni neposredno povezan z vožnjo, je prvostopenjsko sodišče napačno utemeljilo z nadaljnjim razlogom, da bi do zdrsa noge s pedala sklopke lahko prišlo tudi pri mirujočem ali celo nedelujočem vozilu. Verjetnost, da bi se podoben škodni dogodek lahko zgodil tudi v drugačnih okoliščinah, ne pomeni, da v obravnavanem primeru ne izvira iz upravljanja motornega vozila. Pri presoji, ali ima določeno ravnanje značilnosti ravnanja, ki utegne (drugemu) povzročiti škodo, je treba poleg običajnih posledic, ki jih lahko povzroči to dejanje, upoštevati vse predvidljive posledice (tudi tiste, ki so najmanj pogoste in zato najmanj verjetne).¹ Iz mnenja izvedenca medicinske stroke izhaja, da je verjetno in možno, da se je tožnica poškodovala v zatrjevanih okoliščinah (sunkovit pritisk na sklopko ob nenadni prometni situaciji), pa čeprav gre za redek mehanizem poškodbe.

11Ker je glede na obrazloženo sodišče prve stopnje iz napačnih razlogov izključilo objektivno odškodninsko odgovornost toženke, je tožbeni zahtevek najmanj preuranjeno zavrnilo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo vseh odločilnih dejstev v zvezi z objektivno odškodninsko odgovornostjo, tj. o morebitni (delni) razbremenitvi odgovornosti, ki jo omenja toženka, predvsem pa o obstoju in višini škode. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo (vključno s stroškovno odločitvijo) razveljavilo, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). To je v ponovljenem sojenju dolžno upoštevaje zgornja stališča ugotoviti vsa odločilna dejstva in nato ponovno odločiti o zahtevku.

12Pritožbeno sodišče je ocenilo, da glede na okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka. Za potrebe odločitve je treba raziskati obsežnejši sklop dejstev (temelj in višina tožbenega zahtevka), katera bi prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče. Namen instančnega postopka ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo (zlasti ne v navedenem obsegu), pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve.

13Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do ostalih pritožbenih navedb,² ker v tej fazi postopka niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Prim. dr. Nina Plavšak v: Obligacijski zakonik (OZ): (splošni del): s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 704 in 705.
² Zlasti teh, ki se nanašajo na (sicer pravilno) prvostopenjsko presojo o neobstoju krivdne odškodninske odgovornosti toženke.