VSL Sodba II Cp 1492/2024

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožnici) plačati 5.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2017 dalje do plačila (I). Tožnici je naložilo, da toženki v roku 15 dni plača 1.322,29 EUR stroškov postopka (II).

2Zoper sodbo se je pravočasno in iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov pritožila tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Meni, da je odločitev preuranjena, ker bi jo moralo sodišče zaslišati, vpogledati v zdravstveno dokumentacijo in postaviti izvedenca medicinske stroke. Tožnica je dokazala, da se je škodni dogodek pripetil 12. 9. 2017 pri hoji po strmih, spolzkih in mastnih stopnicah A. mostu. Splošno znano je, da se na to mesto lahko prinaša hrano, pijačo in druge odpadke, to pa B.¹ nalaga, da zagotavlja stalno kvalitetno in ustrezno čiščenje ter vzdrževanje te javne površine. Ker je B. to opustila, je tožnica padla in se poškodovala. S strani ekipe nujne medicinske pomoči je bila oskrbljena prav na navedenih stopnicah, s čimer je dokazala vzrok in posledice tega škodnega dogodka. To je v celoti potrdila v svoji izpovedi. Stopnice zaradi lastnosti predstavljajo del javne površine, uporaba take površine pa predstavlja vir povečane nevarnosti. Ključno pa je, kako in na kakšen način je upravljavec te površine zagotavljal in organiziral čiščenje. Glede tega izpodbijana sodba nima razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3Na pritožbo toženka ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo tudi ni bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ne tistih, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V sodbi je za svojo odločitev navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki jih sodišče druge stopnje sprejema kot pravilne.

6Ni sporno, da je do škodnega dogodka prišlo 12. 9. 2017, in tudi ne, da se je ta zgodil v C. na stopnicah A. mostu.

7Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je utemeljeno ugotovilo, da temelj zahtevka ni podan. Neutemeljene so zato pritožbene, da bi moralo sodišče tožnico zaslišati še o škodi, pregledati njeno zdravstveno dokumentacijo in postaviti izvedenca medicinske stroke. Če temelj zahtevka ni podan, posledic škodnega dogodka ni treba ugotavljati.

8Tožnici ni uspelo dokazati, da je škodo utrpela zaradi strmih, mokrih in mastnih oziroma drsečih stopnic. Sodišče prve stopnje je podalo natančno in s prepričljivimi argumenti podprto dokazno oceno o tem, da tožnica ni dokazala, da je padla po stopnicah zaradi same konstrukcije stopnic ali uporabe neprimernih materialov za stopnice in njihove drsnosti v primeru padavin (9. in 10. točka obrazložitve). Stopnice same po sebi zato niso vzrok zatrjevanega škodnega dogodka. Prav tako tožnica ni dokazala, da je bil na stopnicah masten madež na katerega je stopila oziroma druga substanca, ki je povzročila njen zdrs (11. točka obrazložitve). Sodišče druge stopnje te ugotovitve v celoti sprejema kot pravilne, drugačne pavšalne in z ničemer podprte pritožbene navedbe niso utemeljene.

9Sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker tožnica ni dokazala obstoja mastne ali druge substance na stopnicah, so neutemeljene pritožbene kritike, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z zatrjevano opustitvijo obveznosti stalnega in kvalitetnega čiščenja te javne površine.

10Neutemeljeno je tudi vztrajanje pritožbe, da predmetne stopnice predstavljajo vir povečane nevarnosti, ker niso zaščitene pred vremenskimi vplivi in je do njih možen prost dostop. Na osnovi izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da imajo stopnice lastnosti in so iz materiala, ki tudi v primeru padavin omogoča zadosten zahtevan oprijem za varno hojo. Vzpenjanja po stopnicah, ki izpolnjujejo pogoje za varno hojo, brez dvoma ni mogoče šteti za nevarno dejavnost v smislu 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ), niti če gre za mokro zunanje stopnišče, saj gre za vsakodnevno in običajno dejavnost, ki se brez poškodb dnevno izvaja s strani tudi gibalno oviranih oseb, otrok in starejših.

11Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. člen ZPP).

¹ Mestna občina B.