VSL Sodba I Cp 1228/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da sta prva in druga tožena stranka odgovorni za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela ob škodnem dogodku 23. 11. 2011.

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da je napačen zaključek sodišča, da je bil prvi toženec seznanjen z učinki rimske sveče, saj pred tem dogodkom ni nikoli prej spuščal rimske sveče, niti mu niso bile znane tehnične podrobnosti kroglic in same sveče. V pričanju prič A. in B. so nasprotja, in sicer je A. izpovedal, da sta prižgala le eno svečo in varno streljala daleč (torej ne v zrak), nato pa so prišli „oni“ in vzeli svečo ter začeli streljati vse naokoli. B. pa je izpovedal drugače, in sicer, da sta pred prihodom „onih“ že spuščala pirotehniko, torej sta bila tam že nekaj časa. B. je izpovedal, da so bili oni na hribu že prej, A. pa, da so prišli kasneje. B. je izpovedal tudi, da so streljali oni (torej ne toženec) in da je bil zraven tožnika, ko ga je zadelo, kar ni res, saj sta bila z A. v bližini toženca. Izpovedbi A. in B. sta kontradiktorni in ne moreta predstavljati verodostojnih prič. Okoliščine kažejo, da sta dogodek pozabila ali pa sta si svoji izpovedi izmislila. Streljanje A., B. in toženca je skupaj trajalo 40 sekund, zato je malo verjetno, da bi šel toženec do njiju, jima odvzel svečo, šel na hrib, počakal na aktivacijo sveče in nato streljal na vse, ki so bili na hribu. Navedeni priči niti ne vesta, koliko sveč sta kupila in koliko sta jih prižgala. Podrobnosti se ne spominjata, razen tega, da je streljal toženec. Izpovedbi obeh prič se razlikujeta tudi od izpovedbe tožnika glede tega, kje na hribu so posamezniki stali, kdaj je kdo prišel na hrib in kakšna razdalja je bila med njimi.

Toženec je bil v stiski, ko je dobil v roke neznano pirotehnično sredstvo, zato je ravnal instinktivno. To je razbrati iz njegove izpovedi, ki jo je potrdila njegova mati. Sodišče je na podlagi zaslišanja A. in B. zaključilo, da je toženec vedel, kakšni so učinki rimske sveče ter je po odvzemu sveče iz A. rok začel streljati na druge z namenom, da jih zadene. Taka ugotovitev je v nasprotju z izpovedjo prič, saj A. in B. nista izpovedala, da bi aktivirala nekaj rimskih sveč in je tak zaključek v nasprotju s pravili postopka ter obstaja neskladje v obrazložitvi z zapisnikom prič.

Sodišče je zavzelo stališče o tem, kakšna naj bi bila spontana reakcija nekoga, pri čemer je prezrlo, da je toženčeva reakcija lahko odvisna od njegove narave in psihičnega stanja, kar bi lahko potrdil le klinični psiholog. Sodišče je dalo s svojimi zaključki tožencu srhljiv pridih, ko mu je očitalo namensko streljanje na vse in štelo, da si je izbral za tarčo tožnika. Sodišče ni ugotovilo, kako dolgo rimska sveča deluje, način delovanja in števila krogel, pa bi moralo, da bi lahko tožencu naprtilo namenskost dejanja. Do poškodbe je prišlo naključno, toženec pa ni meril na tožnika, kot je to prikazalo sodišče, zato ni podana protipravnost ravnanja toženca. Zaključek sodišča, da so podani pogoji, ki izključujejo ravnanje v stiski, je napačen. Toženec bi se lahko sam poškodoval še bolj, saj je imel svečo v roki in bi mu lahko katera od krogel priletela v obraz ter bi prišlo še do večje škode.

Sodišče je tožencu pripisalo objektivno in subjektivno odgovornost za povzročitev škode, glede solidarne odgovornosti pa je ugotovilo, da razen toženčeve matere ne more biti soodgovoren nihče od vpletenih. Zakon o pirotehničnih sredstvih in eksplozivnih snoveh prepoveduje prodajo pirotehničnih sredstev osebam mlajšim od 14 let. Če do prodaje ne bi prišlo, ne bi prišlo do nastanka škode, zato se vzročna zveza začne že pri prodajalcu pirotehničnih izdelkov. A. in B. sta odgovorna kot imetnika nevarne stvari. Tožnik je prav tako soodgovoren, saj je šel skupaj z njima do trgovine, kjer sta kupila pirotehnična sredstva. Tožnik bi se lahko nesreči izognil tako, da se ne bi pridružil pirotehničnim ravnanjem in bi bil na varni razdalji od dogajanja.

Sodišče je ugotovilo, da sta tožnika starša opozarjala na to, kaj se lahko zgodi pri uporabi pirotehničnih sredstev, zato je zaključilo, da sta primerno skrbela, da tožnik ne bi posedoval, kupoval in uporabljal pirotehničnih sredstev. Tudi toženčeva mati je za to skrbela enako, pa ji sodišče očita, da ni zadosti skrbela za pojasnilo tožencu o nevarnosti pirotehničnih sredstev. Njeno pojasnilo je bilo dano najmanj v enaki meri kot pojasnilo tožnikovih staršev. Sodišče bi moralo upoštevati lastnosti otrok primerljive starosti in ugotoviti, ali je tožnik opustil osnovno skrbnost, ki se pričakuje od dvanajstletnega otroka. Dejansko stanje je glede na vse navedeno zmotno in nepopolno ugotovljeno ter posledično napačno uporabljen materialni zakon, prav tako je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da so se 23. 11. 2011 ob 15.30 uri zbrali na hribu blizu šole fantje v starosti od 11 do 13 let, da bi tam uporabljali pirotehnična sredstva. V skupini so bili tožnik, ki je bil takrat star 12 let, toženec, ki je bil star 14 let, ter A. in B., ki sta bila ob dogodku stara 11 let. Prisoten je bil (najmanj) še toženčev prijatelj C. Fantje so se med seboj poznali, vendar se niso družili, vsi pa so obiskovali isto osnovno šolo. Tožnik je bil poškodovan z izstrelkom iz pirotehničnega sredstva, imenovanim rimska sveča.¹ Utrpel je opeklino desnega očesa ter kemično razjedo roženice. Tožnik pri dogajanju ni aktivno sodeloval, ampak je dogajanje zgolj opazoval. Rimsko svečo, katere drobci so zadeli tožnika v oko, je držal v roki prvi toženec. Po dogodku so se otroci razbežali, prvi toženec pa je ostal s tožnikom in šel z njim naprej v šolo, da bi tam poklicali pomoč, nato pa ga je pospremil domov, kjer so tožnikovi starši poklicali zdravniško pomoč. Te ugotovitve med pravdnima strankama niso sporne. Sporen je razplet dogodkov, ki je povzročil, da je bil tožnik poškodovan z rimsko svečo, ki jo je imel v rokah prvi toženec.

6Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je prvi toženec enemu od fantov, in sicer A. iz rok iztrgal prižgano rimsko svečo in jo usmeril proti ostalim, ki so bili v skupini ter pričel „streljati“. Skupina fantov se je zato pričela umikati s hriba, da jih ne bi zadelo, tožnik, ki je bil ob dogodku nekoliko nižje od ostalih, pa si je z roko zakril obraz, a ga je krogla, ki se je odbila od njegove roke, zadela v oko. Tožnik se je prijel za oko, ostali so se razbežali, toženec pa je stopil do njega in sta skupaj odšla po pomoč v šolo.

7Po verziji, ki jo zatrjuje prvi toženec, pa mu je nekdo (toženec se ni spomnil, kdo bi to bil) ponudil prižgano rimsko svečo, čeprav mu je toženec rekel, da je ne želi in z njo ne zna rokovati. Nato mu jo je porinil v roko. Ker se je iz prižgane rimske sveče kadilo, je bilo toženca strah, saj se je bal pokanja, ki ga pirotehnično sredstvo povzroči. Pogledal je, kje so ostali iz skupine, se obrnil stran in tudi rimsko svečo obrnil stran od njih. Držal jo je pokonci ter zaradi strahu zatisnil oči. Vsi so začeli bežati, tožnik pa se je prijel za oko, ker ga je verjetno zadelo.

8Na podlagi izvedenega dokaznega postopka sodišče prve stopnje ni sledilo toženčevi verziji dogodka. Izpovedbi prvega toženca ni verjelo, saj so drugače izpovedali tožnik ter priči A. in B., ki sta bila prisotna ob dogodku. A. in B. sta bila ob dogodku stara 11 let, torej najmlajša v skupini. Kupila sta pirotehniko in jo odnesla na hrib zraven šole, da bi jo tam spuščala. A. in B. s tožnikom in tožencem nista bila prijatelja, so se pa poznali.² S svojo izpovedbo pa sta potrdila navedbe in izpovedbo tožnika o tem, da je toženec pirotehnično sredstvo iztrgal iz rok A. Izpovedala sta, da je toženec pred tem A. prosil, naj mu izroči rimsko svečo. Tudi iz uradnih zaznamkov o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja Policijske postaje ... z 11. 2. 2012 izhaja, da je bil prvi toženec tisti, ki je aktivirano rimsko svečo drugemu iztrgal iz rok, kar je sodišče obrazložilo v 25. točki izpodbijane sodbe. Iz uradnega zaznamka o zbranih obvestilih (A 14) z 11. 1. 2012 izhaja, da je toženčeva mati (druga toženka) ob opisu dogodka izjavila, da si je D. (prvi toženec) od enega izmed fantov izposodil pirotehnično sredstvo. V tem postopku pa je izpovedala, da so si po pripovedovanju sina to podajali in je to tudi sam dobil v roke. Izpovedba tožnika je tako podprta z izpovedbo dveh prič ter z listinskimi dokazi v spisu (uradni zaznamek z 11. 2. 2020), toženčeva izpovedba pa je podprta (le) z izpovedbo druge toženke, ki pa sedaj izpoveduje drugače kot med zbiranjem podatkov s strani policije. Tožnikova izpovedba je tako umeščena v mozaik ostalih dokazov, toženčeva izpovedba je osamljena in neprepričljiva (kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče), izpovedba druge toženke pa se razlikuje od navedb, ki jih je dala policistu ob zbiranju obvestil. Zaključka prvostopenjskega sodišča o tem, da je prvi toženec A. vzel iz rok pirotehnično sredstvo, zato tudi pritožbeno sodišče sprejema.

9Pritožba izpostavlja izpovedbi prič A. in B. ter jima očita nenatančnost in neskladnost, vendar po oceni pritožbenega sodišča pritožbeni očitki niso utemeljeni. Pritožba se sklicuje na posamezne iztrgane dele izpovedb in išče manjše nedoslednosti, v drugače sicer skladnih izpovedbah obeh prič, pri čemer prezre oddaljenost in travmatičnost dogodka in dejstvo, da sta bili obe priči ob dogodku stari 11 let.

10Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča nadalje izhaja, da je prvi toženec po tem, ko je dobil prižgano rimsko svečo, to usmeril proti ostalim v skupni in z njo pričel „streljati“. Skupina se je zato začela umikati, da jih ne bi zadelo, drobci iz aktivirane rimske sveče pa so zadeli tožnika v oči. Prvostopenjsko sodišče ni verjelo izpovedbi toženca, da se je s prižgano rimsko svečo obrnil stran od ostalih, jo držal pokonci in zaradi strahu zatisnil oči. Tako reakcijo je prvostopenjsko sodišče ocenilo za nenavadno. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ne more ocenjevati reakcij posameznika na nenavadno situacijo, saj je reakcija subjektivna. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da na kritične situacije ljudje različno reagiramo, vendar največkrat tako, kot je ocenilo prvostopenjsko sodišče. Kljub temu pa ne moremo mimo izpovedb tožnika in prič o tem, da je toženec pirotehnično sredstvo usmeril proti ostalim dečkom, zaradi česar je tudi prišlo do nesrečnega dogodka, ko je izstrelek zadel tožnika v oko.

11Ugotovljene dejanske okoliščine so tudi ključne za presojo pravnega standarda zmožnosti razsojanja opredeljenega v drugem odstavku 137. člena Obligacijskega zakonika (OZ), oziroma za oceno o tem, če je bil mladoletni prvi toženec ob škodnem dogodku civilno deliktno sposoben.

12Prvi toženec je bil ob dogodku star 13 let in štiri mesece, tožnik 12 let in dva meseca, A. 11 let in tri mesece, B. pa 11 let in štiri mesece. Prvi toženec je bil najstarejši med njimi in še ni dosegel praga 14 let, ko mladoletnik odgovarja po splošnih pravilih o odgovornosti za škodo (tretji odstavek 137. člena OZ). Bil pa je na zgornji meji obdobja, ko mladoletnik za škodo ne odgovarja, razen če se dokaže, da je bil pri povzročitvi škode zmožen razsojati (drugi odstavek 137. člena OZ).

13Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je prvi toženec poznal učinke rimske sveče, da se je zavedal, da so pirotehnična sredstva nevarna in lahko povzročijo škodo, a je kljub temu s prižganim pirotehničnim sredstvom ravnal v nasprotju z lastnim zavedanjem. Pritožba take ugotovitve sodišča prve stopnje izpodbija. Zanika, da bi toženec poznal učinke rimske sveče, ker naj bi bilo pred rimsko svečo, s katero je bil tožnik poškodovan, prižganih že več njih (30. točka obrazložitve). Očita tudi, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bil tožnik poškodovan s prvo rimsko svečo in pred tem ni videl nobene. Pritožbeni očitki niso utemeljeni.

14Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnosti) je podana (le) takrat, kadar gre za napako pri povzemanju listin ali zapisnikov, ne pa, če sodišče njihovo vsebino razume drugače kot stranka oziroma jo drugače dokazno oceni. Sodišče prve stopnje zatrjevane kršitve ni storilo. Iz izpovedbe B. (list. št. 111) izhaja, da sta s A. prižgala dve rimski sveči že pred to, s katero je bil poškodovan tožnik. Torej je imelo sodišče podlago za svoj zaključek v tem dokazu. Poleg tega je bil toženec nekajkrat prisoten ob spuščanju raket, ki ustvarjajo ognjemet ter mu je bilo pojasnjeno, kako se z njimi rokuje in da so nevarne. O ravnanju s pirotehničnimi sredstvi so jih poučili tudi v šoli. Predvsem pa je po oceni pritožbenega sodišča pomembno to, da se ne sme nobenega pirotehničnega sredstva usmerjati proti drugim, ne glede na to, za kakšno pirotehnično sredstvo gre. In tega se je bil sposoben zavedati in razumeti tudi prvi toženec, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

15Prvostopenjsko sodišče je prvemu tožencu očitalo hudo malomarnost in ne naklepa, kot zmotno navaja pritožba. Tudi pritožbeni očitek, da je dalo prvostopenjsko sodišče prvemu tožencu srhljiv pridih, ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je prvi toženec nevarno pirotehnično sredstvo najprej izpulil iz rok enemu od fantov, nato pa je prižgano pirotehnično sredstvo usmeril proti skupini. Ni pa sodišče ugotovilo, da bi pri tem ciljal (ravno) tožnika. Ker so pirotehnična sredstva nevarna, otroci pa tudi nepredvidljivi,³ je prišlo do nezgode, ki je nihče ni želel in je dečke prestrašila, da so se razbežali. Le prvi toženec je po nezgodi tožniku pomagal, ga peljal po pomoč v šolo in ga, ko pomoči v šoli nista dobila, pospremil domov. Toženčevo ravnanje po nezgodi kaže na to, da mu je bilo po nezgodi hudo in je želel tožniku pomagati (in ne, da bi ga ob dogodku želel zadeti oz. poškodovati).

16Že sodišče prve stopnje je v 28. in 29. točki obrazložitve argumentirano pojasnilo, zakaj v obravnavanem primeru ravnanja prvega toženca ne moremo obravnavati kot ravnanja v stiski. Ob ugotovitvi sodišča, da je prvi toženec sam povzročil nevarno situacijo, ko je pirotehnično sredstvo iztrgal iz rok drugega fanta in ga usmeril proti ostalim, ne more uspeti pritožbena teza, da bi se lahko s prižganim pirotehničnim sredstvom sam poškodoval še bolj, kot se je tožnik, saj bi mu lahko izstrelek priletel v obraz. Kot že obrazloženo, toženec ni bil tisti, ki bi odvračal nevarnost, ampak jo je povzročil in nevarni izstrelek iz pirotehničnega sredstva je nekoga zadel v obraz, in sicer tožnika.

17Prvostopenjsko sodišče je v 33. točki obrazložitve argumentirano zavrnilo ugovore o soodgovornosti osnovne šole, prodajalca pirotehničnih sredstev, učiteljice, A. ter B. z razlogi, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanje sklicuje. Pritožba neutemeljeno očita, da je sodišče spregledalo Zakon o pirotehničnih sredstvih in eksplozivnih snoveh in prepoved prodaje pirotehničnih sredstev osebam mlajšim od 14 let, zaradi česar naj bi bil po oceni pritožbe soodgovoren prodajalec pirotehničnih sredstev. Pri presoji civilne odgovornosti se presoja vzročna zveza po načelu adekvatne vzročnosti in ne po načelu sine qua non, ki upošteva vse vzroke in posledice. Zato pritožba ne more uspeti z argumentom, da je prodajalec s prodajo pirotehničnega sredstva sprožil vrsto dogodkov, ki so pripeljali do nastanka škode. Za nezakonito prodajo pirotehničnih sredstev prodajalec odgovarja drugače kot tisti, ki je pirotehnično sredstvo uporabil in z njim povzročil škodo. Odgovorna ne moreta biti niti A. in B., ki sta pirotehnična sredstva kupila. S samim nakupom tožniku škoda ni nastala, pač pa je do škode prišlo zaradi protipravnega ravnanja prvega toženca. K nastanku škodnega dogodka ni prispeval niti sam tožnik, ker je bil prisoten na hribu ob uporabi pirotehničnih sredstev, niti zato, ker je šel skupaj z A. in B. do trgovine, kjer sta slednja pirotehnična sredstva tudi kupila.

18Po določilu četrtega odstavka 142. člena OZ starši odgovarjajo za škodo, katero povzroči drugemu njihov mladoletni otrok, ki je dopolnil sedem let, razen če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da je druga toženka (mati prvega toženca) soodgovorna za škodo ob škodnem dogodku, saj se ni razbremenila svoje odgovornosti. Druga toženka bi se morala torej krivde razbremeniti in dokazati, da je prišlo do škodnega dogodka brez njene krivde, a ji to ni uspelo. S svojo izpovedbo sodišča prve stopnje ni prepričala. Po celostni oceni njene izpovedbe in način izpovedovanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da druga toženka ni bila tako skrbna, da bi se na preprost način pozanimala, če se prvi toženec druži s tistimi, ki uporabljajo pirotehnična sredstva in (predvsem), če prvi toženec pirotehnična sredstva uporablja. Sodišča prve stopnje z izpovedbo o lastni skrbnosti ni prepričala. Dejstvo je, da je bila seznanjena, da je bil sin v skupini mladoletnikov, ki je že pred tem dogodkom večkrat spuščala rakete. To pa nasprotuje njenim zatrjevanjem, da sme sin uporabljati pirotehnična sredstva le ob navzočnosti odrasle osebe. Kljub temu se je zadovoljila le z vedenjem o tem, da po njenem mnenju sin pirotehničnih sredstev ne uporablja. Druga toženka v izjavi, ki jo je dala policistu 11. 2. 2012 navedla, da si je prvi toženec sposodil pirotehnično sredstvo od enega izmed fantov (A14), zaslišana kot stranka v tem postopku pa je izpovedala, da so si fantje to podajali in je tudi prvi toženec to dobil v roke (l. 83), kar kaže na stopnjo verodostojnosti druge toženke.

19Uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani. Prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti ter izpodbijano vmesno sodbo potrditi (353. člen ZPP).

20Prvostopenjsko sodišče je odločitev o stroških pridržalo za poznejšo sodbo (164. člen ZPP). Zaradi celostnega odločanja o stroških pa so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka (163. člen ZPP).

¹ Pirotehnično sredstvo na palici, velikosti približno 30 do 40 cm, ki po aktivaciji izstreljuje ognjene kroglice.
² Da bi imela oba dečka kakšen interes v pravdi ni izkazano, ne zatrjevano.
³ Na kar kaže ravno ravnanje prvega toženca.